75. člen ZTuj-1-UPB6

Ukrepi, ki omejujejo pravico do prebivanja v državi, lahko v nekaterih primerih kršijo 8. člen EKČP, če ustvarjajo nesorazmerne posledice za zasebno (tudi družinsko življenje) pri prizadetih posameznikih. Kadar gre za t.i. "dolgotrajne priseljence" je namreč potrebno "pravično uravnoteženje" nasprotnih interesov države in pritožnika in poseg v pravico do zasebnosti mora biti "nujen" v demokratični družbi, da ne pride do kršitve pravice iz 8. člena EKČP. Tudi v takih situacijah so obveznosti države podpisnice EKČP negativne in pozitivne. Negativne obveznosti se kažejo v tem, da so prepovedana samovoljna ravnanja javnih oblasti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti. Pozitivne obveznosti pa se nanašajo na potrebo po "učinkovitem" spoštovanju zasebnega (ali družinskega življenja ali pa obojega), predvsem pri dolgotrajnih priseljencih v smislu, da imajo taki tujci učinkovito in realno možnost, da regularizirajo bivanje v državi. Države članice morajo zagotoviti, da se državljanom tretjih držav, ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115, zavarovani pravica do zasebnosti in prepoved nečloveškega ravnanja ter da se "kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družin

Ker je prosilec brez kakršnegakoli dokumenta, poleg tega pa je večkrat „spreminjal“ svoje osebne podatke, mu je utemeljeno omejeno gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, ker pa je zaprosil (ponovno) za mednarodno zaščito po tem, ko je izvedel, da je v postopku odstranitve iz države po ZTuj-1, pa tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Iz ravnanja prosilca (izročitev osebnega dokumenta organizatorju poti, da mu priskrbi „ilegalni“ potni list) izhaja upravičen dvom o istovetnosti prosilca. Ravnanje prosilca, ki je zaprosil za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, pred tem pa je namen vložitve prošnje dvakrat umaknil, kaže na sum zavajanja in zlorabe postopka.

Če tožnik v postopku spreminja datum svojega rojstva je izkazan dvom o njegovi istovetnosti. Že z dnem pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, se lahko prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ.

V obravnavanem upravnem sporu tožena stranka dvoma v zatrjevano istovetnost tožnika ni niti omenila in je odločitev utemeljila samo z dejstvom, da ni predložil dokumenta iz 75. člena ZTuj-1, pri čemer je tožnik sam povedal tako ob podaji prošnje, kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, da mu osebni dokument ali potni list v Sudanu nikdar ni bil izdan. Tožnik na zaslišanju tudi ni kazal znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja, ki so se nanašala na njegovo identiteto in identiteto njegovih pokojnih družinskih članov – matere in očeta. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, na podlagi katerega dejstva je tožena stranka menila, da je bil tožnik seznanjen z ukrepom prisilne odstranitve preden je izrazil namero zaprositi za azil.

Ne ugotovljena identiteta prosilca za mednarodno zaščito je razlog za omejitev gibanja.

Argumentacija tožene stranke, da je podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil, je pravno nepravilna. Drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih uradnih dokumentov s sliko, vendar pa za odločanje v azilnem postopku in za izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil;