43. člen ZMZ-UPB2

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku. Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz

Pred izdajo odločbe tožena stranka tožnika ni seznanila z vsemi okoliščinami, zaradi katerih je njegovo prošnjo zavrnila in mu dala možnost, da se do teh okoliščin opredeli, torej da se opredeli do tega, zakaj na rojstnih listih otrok ni njegovega imena, zakaj najprej ni povedal o otrocih in glede ostalih relevantnih okoliščin v tem postopku.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav. Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite. Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjan

Ker je prosilec brez kakršnegakoli dokumenta, poleg tega pa je večkrat „spreminjal“ svoje osebne podatke, mu je utemeljeno omejeno gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, ker pa je zaprosil (ponovno) za mednarodno zaščito po tem, ko je izvedel, da je v postopku odstranitve iz države po ZTuj-1, pa tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Iz ravnanja prosilca (izročitev osebnega dokumenta organizatorju poti, da mu priskrbi „ilegalni“ potni list) izhaja upravičen dvom o istovetnosti prosilca. Ravnanje prosilca, ki je zaprosil za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, pred tem pa je namen vložitve prošnje dvakrat umaknil, kaže na sum zavajanja in zlorabe postopka.

Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Dvom o tožnikovi istovetnosti, vložitev prošnje s časovnim zamikom in sum, da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, so razlogi za omejitev gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito.

Če tožnik v postopku spreminja datum svojega rojstva je izkazan dvom o njegovi istovetnosti. Že z dnem pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, se lahko prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ.

Istovetnost je nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil, zato je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V času izdaje izpodbijanega sklepa je obstajal tudi razlog za ukrep omejitve gibanja iz 16. alineje 55. člena ZMZ, vendar je ta razlog zaradi spremembe ZMZ na podlagi samega zakona prenehal obstajati. V obravnavanem primeru pa sta kljub odpravi te točke še vedno podana dva razloga za omejitev gibanja.

V obravnavanem upravnem sporu tožena stranka dvoma v zatrjevano istovetnost tožnika ni niti omenila in je odločitev utemeljila samo z dejstvom, da ni predložil dokumenta iz 75. člena ZTuj-1, pri čemer je tožnik sam povedal tako ob podaji prošnje, kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, da mu osebni dokument ali potni list v Sudanu nikdar ni bil izdan. Tožnik na zaslišanju tudi ni kazal znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja, ki so se nanašala na njegovo identiteto in identiteto njegovih pokojnih družinskih članov – matere in očeta. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, na podlagi katerega dejstva je tožena stranka menila, da je bil tožnik seznanjen z ukrepom prisilne odstranitve preden je izrazil namero zaprositi za azil.

Tožnik je s svojimi ravnanji vnesel dvom v zatrjevano istovetnost. Ukrep omejitve osebne svobode je potreben, kajti če bi tožnik zapustil Azilni dom oziroma Slovenijo, njegove identitete v smislu 4. alinee 23. člena in 1. odstavka 43. člena ZMZ v postopku ne bi bilo mogoče ugotoviti. Vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva človekovih pravic, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni možno.

Smiselna uporaba ZTuj-1 v postopkih odločanja po ZMZ ne pomeni, da bi v vsakem primeru veljalo (ne glede na specifične okoliščine konkretnega primera), da mora prosilec izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. ZMZ takšne smiselne uporabe določb ZTuj-1 ne zahteva zaradi narave azilnih postopkov, saj je lahko okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja. Po drugi strani pa lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki ne govori v prid verodostojnosti prosilca za azil. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da bi razlaga 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazovati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce v razmerju do tistih oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito iz razlogov, ki nimajo podlage v določilih Ženevske konvencije oziroma ZMZ. V obravnavani zadevi tožena stranka dvom

Pravica do sodelovanja pooblaščenca oziroma osebe, ki jo kot pomoč in podporo izbere prosilec, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je kot pravica prosilca, o kateri mora biti prosilec izrecno seznanjen že pred samo podajo prošnje, izrecno določena in poudarjena v ZMZ in Pravilniku in kot taka ne more in ne sme biti odvisna od predhodne ali naknadne presoje o tem, na kakšen način naj bi v posameznem primeru odsotnost ali prisotnost pooblaščenca oziroma strokovnega pomočnika prosilcev pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.