3. člen ZMZ-UPB2

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

Tožena stranka dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni pozvala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Tožena stranka ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo ponovno morala ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev. Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

Pri tožniku gre smiselno za konkludentno zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka, saj je kot vojaški obveznik glede na svojo starost (več kot 18 let) tudi zapustil Sirijo, ne da bi pred tem izpolnil predpisano splošno obveznost služenja vojaškega roka. Ker je bila tako s konkludentnim ravnanjem tožnika podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka.

Kot državljan države članice EU tožnik ne more biti stranka v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, enako kot tudi ne državljani Republike Slovenije, saj je tudi Republika Slovenija, enako kot tožnikova izvorna država Češka republika, prav tako država članica EU, državljani obeh omenjenih držav pa imajo poleg svojega nacionalnega državljanstva istočasno tudi državljanstvo EU.

V obravnavani zadevi narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožnikoma subsidiarno obliko zaščite. Za tako odločitev pa dajejo zadostno podlago tudi podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je ugotovilo, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, notranja zaščita po 68. členu ZMZ pa ne pride v poštev.

Toženka je pravilno sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, saj ni državljan tretje države, temveč državljan Evropske unije, in sicer Republike Hrvaške. Tožnik je sicer v tožbi navedel, da je tudi državljan Republike Makedonije, vendar v predhodnem postopku te okoliščine ni izpostavil in gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto. Poleg tega pa tej navedbi tožnika ne gredo v prid dokumenti, ki jih je predložil v postopku, in sicer osebna izkaznica, iz katere izhaja, da je državljan Republike Hrvaške. Drugih dokazov pa tožnik v postopku ni predložil.

Širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, namreč v ZMZ ni dana diskrecija, da lahko, pa čeprav še zaradi tako utemeljenih razlogov, razširi krog družinskih članov preko kroga, določenega v 16.b členu ZMZ. Take obveznosti mu ne nalagajo oziroma mu diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP.

Glede na določbe 22. člena ZMZ mora v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite, odločujoči organ pridobiti, proučiti in ustrezno upoštevati informacije o izvorni državi, tudi če meni, da ni realno pričakovati, da bo do preganjanja zaradi okoliščin, ki jih prosilec navaja, tudi prišlo.

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo prošnjo oziroma zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Iz predloženih spletnih naslovov, katerih vsebino je tožena stranka v izpodbijani odločbi na kratko povzela, in tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja bistveno povečana verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Okoliščina, ali je prosilec za mednarodno zaščito državljan države članice, ali pa je državljan tretje države, je ključna za dostop stranke do azilnega postopka in mednarodne zaščite, pri čemer je tožnik v prošnji navajal, da je bil v Kamerunu zaradi političnega udejstvovanja in nemirov zaprt (dvakrat za en mesec) in da je bil v zaporu v nehumanih razmerah tudi mučen z mačeto, za kar je pokazal brazgotine na levi nogi. Ker je tožnik v prošnji navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev, ali pa kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi tožena stranka morala kontradiktornost podatka o tožnikovem državljanstvu iz dopisa Policijske uprave in iz tožnikove navedbe v prošnji razčistiti. Izključitev iz vseh pravic, ki jih pravo EU zagotavlja prosilcem za azil, ne glede na to, za koliko dni takšna izključitev učinkuje, je težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Koristi nasprotnih strank ni, javni interes pa govori za izdajo začasne odredbe, ker je to v skladu z namenom učinkovitega izvrševanja prava EU, zato je izdaja začasne odredbe ne samo sorazmerna, ampak tudi

Iz ugotovljenega dejanskega stanja in samega poteka postopka jasno izhaja, da tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zaradi različnih podatkov, ki jih je navajal, pa njegova identiteta še ni bila ugotovljena. Izhaja tudi, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav, zato je pravilna presoja o begosumnosti.

Iz 62. člena URS ne izhaja, da bi morala sodišča v postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Ker je od stranke mogoče zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča.

Tožnica je državljanka R Hrvaške, to pa skladno s 15. točko 3. člena ZMZ pomeni, da je R Hrvaška njena izvorna država. Tožnica v izvorni državi ni bila preganjana zaradi katerega od razlogov, določenih v 1. a členu Ženevske konvencije, in ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Tožnica ne uveljavlja preganjanja v izvorni državi – Republiki Hrvaški, temveč v Bosni in Hercegovini. Izvorna država kot terminus tehnicus je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države. „Tretja država“ pa je tista država, ki ni članica EU. Prosilec za mednarodno zaščito je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podala popolno prošnjo za mednarodno zaščito.

Izrek izpodbijane sodbe je nepopoln in nejasen. Takšne sodbe pa v pritožbenem postopku ni bilo mogoče preizkusiti.

Če tožnik v postopku spreminja datum svojega rojstva je izkazan dvom o njegovi istovetnosti. Že z dnem pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, se lahko prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ.

Če ni izkazano preganjanje, prosilcem ni mogoče priznati statusa begunca. Če prosilci izjavijo, da se jim ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, jim ni mogoče priznati subsidiarne zaščite. Če za otroke niso izkazani posebni razlogi oziroma okoliščine, delijo usodo staršev. Polnoletna prosilca, ki zatrjujeta, da sta starša mladoletnih prosilcev, sta njuna zakonita zastopnika. O zakonitem zastopstvu domnevnih staršev za mladoletne otroke organ, pristojen za odločanje o mednarodni zaščiti, ni pristojen odločati.

Državljani katere izmed držav članic EU ne morejo biti prosilci v postopku za pridobitev mednarodne zaščite.

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno odločeno (in ker je potekel rok, do katerega je bilo tožniku omejeno gibanje), tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o podaljšanju omejitve gibanja.