VSL sklep I Cpg 3/2011

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede ugotovitve obstoja terjatev navedenih v točki 2. izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže.

V ostalem se pritožbe zavrne in se sklep sodišče prve stopnje v 3. točki izreka potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da:

se postopek zaradi delnega umika tožbe delno ustavi glede ugotovitve obstoja denarne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o. - v stečaju v višini 285.912,77 EUR in obstoja ločitvene pravice za poplačilo te terjatve na stiskalnici linije za lakiranje za nanos lepila in obdelovalnega stroja (točka 1. izreka);

se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja denarne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o.- v stečaju v višini 58.949,66 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2007 ter denarne terjatve v višini 2.374,09 EUR (točka 2.1. izreka),

se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja pogojne denarne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o.- v stečaju v višini 928,91 EUR z zamudnimi obrestmi (točka 2.2. izreka),

je dolžna tožeča stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 4.849,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. izreka).

2Zoper celotno 2. in 3. točko izreka vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da stroške postopa naloži v plačilo toženi stranki.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad dolžnikom B. G. – v stečaju prijavila denarne terjatve v skupni višini 348.631,20 EUR in ločitveno pravico za poplačilo terjatve v višini 285.912,77 EUR. Po opravljenem naroku za preizkus terjatve je sodišče v zvezi s prerekanimi terjatvami in ločitveno pravico odločalo o napotitvi na pravdo. Terjatve tožeče stranke sta prerekala upnik B. G. in stečajni upravitelj. Tožeča stranka je tožbo v tem sporu zoper B. G. vložila po sklepu o napotitvi na pravdo pod opr. št. St 244/2006, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo dne 02. 07. 2007, in ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III Cpg 52/2007 z dne 02. 10. 2007. V ponovljenem postopku je tako sodišče prve stopnje dne 27. 11. 2007 izdalo sklep, s katerim je tožečo stranko - stečajnega upnika D. d.o.o. G. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja terjatve v višini 51.451,53 EUR (točka 4. izrek sklepa z dne 27.11.2007 na A 62), med tem ko je bil na pravdo glede obstoja terjatve v višini 285.912,77 EUR in glede ločitvene pravice za poplačilo te terjatve napoten upnik B. G.

6Ob upoštevanju novega sklepa o napotitvi na pravdo je tožeča stranka delno umaknila tožbo glede ugotovitve obstoja denarne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o. - v stečaju v višini 285.912,77 EUR in obstoja ločitvene pravice za poplačilo te terjatve. Predmet spora v tem postopku je tako ugotovitev obstoja denarne terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o.- v stečaju v višini 58.949,66 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2007, nadalje ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 2.374,09 EUR ter tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja pogojne denarne terjatve v višini 928,91 EUR z zamudnimi obrestmi (skupaj 62.252,66 EUR).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili terjatvi, ki sta predmet tega spora (v višini 50.522,62 EUR in 928,91 EUR) tudi predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. XI Pg 2078/2007 med tožečo stranko D. d.o.o., G. in toženo stranko B.G. d.o.o.- v stečaju, G. V navedenem postopku zoper stečajnega dolžnika, ki je bil tekom postopka pridružen zadevi pod opr. št. XI Pg 2765/2007, je bila dne 29. 09. 2010 sklenjena sodna poravnava (C2), s katero so bila rešena vsa sporna pravna razmerja med upnikom D. d.o.o. in stečajnim dolžnikom. Sodna poravnava je obsegala torej tudi odločitev o zahtevku glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 50.522,62 EUR in 928,91 EUR (skupaj 51.451,53 EUR).

8Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na sklenjeno sodno poravnavo, sicer pa tudi na pomanjkanje pravnega interesa za tožbo (neobstoj napotitvenega sklepa). Pritožnica navaja, da bi moralo zato sodišče prve stopnje tožbo glede terjatve v točki 2. izreka zavreči.

9Sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, temveč na širši krog oseb. Gre torej za primer širjenja subjektivnih mej pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način (1). Ker je bilo sodno poravnavo že odločeno o obstoju terjatev upnika D. d.o.o. do stečajnega dolžnika v višini 50.522,62 EUR in 928,91 EUR (v skupni višini 51.451,53 EUR), ni dopustno ponovno voditi postopka glede ugotovitve obstoja teh terjatev.

10 Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava, če pa je bila, zavrže tožbo (308. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče glede terjatev v skupni višini 51.451,53 EUR tožbo zavreči. Ker je sodišče prve stopnje meritorno odločalo o zahtevku, glede katerega bi moralo tožbo zavreči, je bila s tem storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu, v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP, razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo.

11Pritožba pa je, po presoji pritožbenega sodišča, utemeljena tudi v ostalem delu izpodbijane 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe je pravni interes, razen če je ugotovitvena tožba dopustna na podlagi posebnih predpisov (drugi odstavek 181. člena ZPP). Med te posebne predpise, ki dopuščajo ugotovitveno tožbo, sodijo tudi predpisi procesnopravne narave. Ti pooblaščajo sodišče, da stranko (npr. v stečajnem postopku na podlagi 144. člena ZPPSL) napoti na pravdo za ugotovitev obstoja določenega pravnega razmerja ali pravice.

12V konkretnem primeru je pravnomočen sklep sodišča prve stopnje o napotitvi na pravdo pod opr. št. St 244/2006 z dne 27. 11. 2007, iz katerega je razvidno, da je sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo za ugotovitev obstoja terjatev v višini 51.451,53 EUR. Glede razlike vtoževanih terjatev (v višini 10.801,13 EUR) pa tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe.

13Pritožba tožeče stranke je torej tudi v tem delu utemeljena, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe drugega odstavka 181. člena ZPP. Ker bi to, v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP, terjalo zavrženje tožbe, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek tudi v tem delu meritorno obravnavalo, je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče uveljavljeno kršitev odpravilo tako, da je tudi v preostanku izpodbijane 2. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

14Tožena stranka nadalje vlaga pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (3. točka izreka). V tem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožene stranke (glede zahtevka pod točko 2. izreka) na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo v breme tožeče stranke, saj tožeča stranka v pravdi ni uspela. S stališča tožene stranke predstavlja namreč uspeh v pravdi tako zavrnilna sodba kot tudi sklep o zavrženju tožbe. Prav tako velja, da je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa utemeljenost posameznih procesnih dejanj (2). Zato pri odločitvi o pravdnih stroških ni odločilno dejstvo kdaj je tožena stranka navajala, da vtoževane terjatve ne prereka in kdaj je prišlo do sodne poravnave s stečajnim dolžnikom. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka vložila tožbo v tem sporu samo zoper enega od nujnih sospornikov, kar pomeni, da ni bila tožena pravilna stranka, pa toženi stranki tudi ni mogoče naložiti plačilo pravdnih stroškov po kriteriju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP.

16Prav tako pa na odločitev o stroških postopka ne vpliva delni umik tožbe, saj tudi niso izpolnjeni pogoji za naložitev pravdnih stroškov (glede zahtevka pod točko 1. izreka) v breme nasprotne stranke po prvem odstavku 158. člena ZPP. Ne gre namreč za primer, ko bi do delnega umika tožbe prišlo zaradi delne izpolnitve zahtevka, temveč bi bilo razveljavitev prvotnega napotitvenega sklepa z dne 02. 07. 2007 kvečjemu mogoče šteti kot okoliščino, ki se je primerila tožeči stranki. V vsakem primeru je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pravdne stroške tožene stranke naložilo v breme tožeče stranke.

17Tožeča stranka je s pritožbo zgolj navidezno uspela, saj si svojega pravnega položaja ni v ničemer izboljšala. Zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

------------------------------

(1) dr. Aleš Galič in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 175.

(2) mag. Nina Betetto in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 29, 30.