VSL sodba I Cp 3855/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama znesek 33.213,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe sodišča druge stopnje 2.337,74 EUR stroškov (v postopku pred sodiščem prve stopnje in v postopku s pritožbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Višji tožbeni zahtevek (glede obresti od prisojenih pravdnih stroškov, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do vključno 15. dne po prejemu odločbe sodišča druge stopnje) se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 33.213,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje do plačila, in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 5 EUR s pripadki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba pod splošnimi in posebnimi pogoji, v katerih so določene omejitve zavarovalnih vsot za primer poplave. Za navedeno ugotovitev namreč v listinah ni podlage. Predložitev dopisa z dne 17. 1. 2000 ne dokazuje dejstva, da je bil dopis toženi stranki poslan, še manj pa, da je vseboval priloge, ki so v dopisu zgolj pavšalno navedene. Sam dopis tudi ne zadostuje za zaključek sodišča, da so stranke sklenile pogodbo pod splošnimi in posebnimi pogoji, ki jih je tožena stranka predložila odgovoru na tožbo. Po določbi 3. odstavka 902. člena ZOR je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. V določbi 4. odstavka 902. člena ZOR pa je zahtevano, da mora biti izpolnitev obveznosti zavarovalnice iz 3. odstavka ugotovljena na polici. Na polici št. 1109069, podpisani s strani zavarovalnice 15. 1. 2000, pa kaj takšnega ni ugotovljeno. Da tožeči stranki nista sklenili pogodbe pod splošnimi in posebnimi pogoji s toženo stranko dokazuje tudi z obeh strani 10. 1. 2000 podpisana ponudba. Ta na hrbtni strani nima natisnjenih splošnih in posebnih pogojev, niti niso v njej nikjer omenjeni tako, da bi lahko tožeča stranka ob podpisu ponudbe lahko vedela za njihov obstoj. O takšnih splošnih in posebnih pogojih pa tožeče stranke ni seznanil niti agent M. M., ki je s prvo in drugo tožečo stranko sklepal pogodbo. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da bi lahko bili tožeči stranki podpisali polico kadar koli, zaradi česar naj se ne bi mogli uspešno sklicevati na dejstvo, da takšne police nista podpisali. Tudi ob predpostavki, da bi tožeči stranki prejeli polico z dopisom z dne 17. 1. 2000, bi sodišče glede na dejstvo, da naveden dopis ne vsebuje poziva na podpis zavarovalne police, sporno razmerje moralo presojati z upoštevanjem dejstva, da sta tožeči stranki prava neuki osebi in da sta v spornem razmerju nastopali kot izrazito šibkejši stranki. Tožeči stranki nadalje grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da sta bila prvima dvema listoma police pripeti še drugi listi, saj naj bi z vpogledom ugotovilo, da sta bila prva dva ista police razpeta in ponovno speta, iz česar je sklepalo, da sta tožeči stranki prejeli polico v celotnem obsegu v roku 8 dni od podane ponudbe. Tožeči stranki sta namreč vseskozi trdili, da sta polico prejeli v obsegu dveh listov, kar je ob zaslišanju potrdila tudi druga tožeča stranka. Glede razpenjanja in ponovnega spenjanja zavarovalne police pa je pooblaščenec tožečih strank na naroku pojasnil, da je sam razpel zavarovalno polico ob fotokopiranju za potrebe predmetnega postopka, ter jo nato ponovno spel, kar je razvidno tudi iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 3. 6. 2010, vsled čemur je nerazumljiv, dokazno nepodprt in napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili prvima listoma zavarovalne police, ki sta ju tožeči stranki prejeli, zagotovo pripeti tudi ostali listi zavarovalne police. Takšen zaključek je potem, ko je bila polica 10 let v rokah strank in različnih pooblaščencev, vsekakor preuranjen. V pritožbi tožeči stranki vztrajata, da sta dali toženi stranki po njenem agentu ponudbo, ki so jo podpisale vse pogodbene stranke. V njej so navedene vse bistvene sestavine pogodbe. Navedene ponudbe tožena stranka ni odklonila (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), zaradi česar je bila pogodba sklenjena pod pogoji in v obsegu, kot je opredeljeno v vsebini ponudbe. Ob podpisu ponudbe zavarovalni agent tožene stranke tožečima ni izročil splošnih in posebnih pogojev poslovanja, niti ju ni seznanil z omejitvijo zavarovalne vsote v primeru poplave, saj tožeči stranki, kot je izpovedala tudi druga tožeča stranka, takšnega zavarovanja v navedenem primeru ne bi sklenili. To sta namreč storili zgolj zato, ker se njuna hiša nahaja na poplavno ogroženem območju. V zvezi s pojasnjenim je tožeča stranka na naroku 3. 6. 2010 predlagala zaslišanje zavarovalnega agenta tožene stranke, ki je s tožečima strankama sklenili zavarovalno pogodbo, vendar sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Glede dejstva, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena s samimi sprejemom ponudbe pa se tožeča stranka sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1946/2009 z dne 17. 6. 2009. Opozarja, da niti na 3. niti na 4. strani zavarovalne police niso navedeni splošni pogoji, pod katerimi naj bi se zavarovalna pogodba sklepala, temveč klavzule, ki se niti po oznaki niti po nazivu ne ujemajo s splošnimi pogoji, ki navedene klavzule vsebujejo, ničesar od navedenega pa tožeči stranki nista prejeli, niti podpisali. 3. in 4. stran police nista podpisani niti s strani zavarovalnice. V sklopu očitane zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka še pojasnjuje, da 1. odstavek 901. člena ZOR ne predpisuje obličnosti ad valorem, kar je razvidno tudi iz ostalih odstavkov, ki v nadaljevanju omogočajo, da se zavarovalna pogodba sklene tudi molče. Sodišče prve stopnje se na opisan način postavlja na stališče, da je zavarovalna pogodba ob molku zavarovalnice na dano ponudbo veljavno sklenjena, odreka pa veljavnost sklenitve pogodbe, glede katere so stranke dosegle soglasje o vseh bistvenih sestavinah, kot so navedene v ponudbi, ki so jo pravdne stranke podpisale 10. 1. 2000 zato, ker zavarovalna polica še ni bila podpisana. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določbe 900. člena ZOR, ki v 2. odstavku določa, da je pri sklepanju zavarovalnih pogodb dopusten odstop od določb poglavja zakona, ki ureja zavarovalno pogodbo, če je to v nedvomnem interesu zavarovanca. Tudi iz navedenega razloga je zato treba sporno razmerje presojati po določbi 32. člena ZOR. V zvezi z navedenim opozarja tudi na vsebino 3. odstavka 142. člena ZOR ter 143. člena ZOR, v skladu s katerim so nična določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj je kljub ugotovitvi, da sta sodna praksa in teorija glede vprašanja sklenitve zavarovalne pogodbe deljeni, zavzelo stališče, ki tožeči stranki ni v korist. Sodišče prve stopnje je storilo tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zgolj na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 17. 1. 2000 štelo za dokazano, da sta tožeči stranki prejeli od tožene zavarovalno polico in posebne pogoje za zavarovanje stanovanjskih hiš P-HIŠ-98 ter posebne pogoje za stanovanjsko zavarovanje P-STA-98-1. Iz navedenega razloga obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno paketno zavarovanje stanovanjskih zgradb in stanovanjske opreme. Prav tako tudi ne dejstvo, da je prišlo leta 2007 do poplave nepremičnine tožeče stranke, ki je pomenila uresničitev zavarovalne nevarnosti. Med strankama pa je bil sporen obseg kritja po zavarovalni pogodbi, saj je tožena stranka trdila, da predstavljajo del pogodbenega statuta tudi splošni pogoji zavarovanja, v skladu s katerimi je v takšnem primeru zavarovalna vsota omejena na skupno 5.000,00 EUR (2.500,00 za škodo na stanovanjski opremi in 2.500,00 za škodo na nepremičnini), tožeča stranka pa je trdila, da je nasprotna stranka s takšnimi pogoji ob sklepanju pogodbe ni seznanila, zato za njuno pogodbeno razmerje ne morejo veljati.

Sodišče prve stopnje je glede na nespornost sklenitve pogodbe, ki je bila v pretežnem delu tudi realizirana (tožeča stranka je redno plačevala premije, tožena pa je zavarovalnino, za katero je menila, da jo je dolžna izplačati po pogodbi, tudi izplačala), štelo v predmetnem sporu za odločilno zgolj dejstvo, ali je bila tožeča stranka s splošnimi pogoji seznanjena. V dokaznem postopku je zaradi ugotovitve takšnega dejstva vpogledalo v zavarovalno polico, ki je bila tožeči stranki poslana v 8 dneh od prejema njene ponudbe, in ocenilo, da iz dopisa, s katerim je zavarovalnica pospremila polico, izhaja, da je k njej priložila tudi splošne in posebne pogoje zavarovanja. Glede na to, da je sama tožeča stranka zaslišana pred sodiščem pojasnila, da je polico prejela, da pa je prebrala zgolj prvo stran, je zatorej sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožena stranka s takšnimi pogoji tožečo stranko tudi seznanila.

Vendar pa tožeča stranka glede navedenega v pritožbi pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Razlogujoč na zgoraj pojasnjen način je namreč sodišče prve stopnje zanemarilo, da je seznanjenost z vsemi elementi pogodbenega statuta pomembna v trenutku sklepanja pogodbe in ne morebiti v kakšnem drugem, kasnejšem trenutku, saj do takšne sklenitve ne more priti, če pogodbeni volji strank nista skladni glede vseh bistvenih sestavin pogodbe. Četudi med strankama torej ni bilo sporno, da je bila pogodba sklenjena, pa je za ugotovitev njenega dometa vendarle pomembno, v katerem trenutku je bila sklenjena, glede česar pa je med strankama v obravnavanem primeru dejansko obstajal spor.

Sodišče druge stopnje meni, da 901. člen ZOR ne predpisuje obličnosti ad valorem kot edino pravilo. Citirani člen namreč ureja načine sklenitve zavarovalne pogodbe, pri čemer je sklenitev s podpisom zavarovalne police ali potrdila o kritju le eden izmed načinov nastanka pogodbenega razmerja med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja. Določbe 2., 3. in 4. odstavka 901. člena ZOR namreč izrecno dopuščajo možnost sklenitve zavarovalne pogodbe tudi v primeru molka zavarovalnice. Če ta pisne ponudbe sklenitelja zavarovanja, ki ne odstopa od pogojev, po katerih zavarovalnica sklepa predlagano zavarovanje, ne zavrne v 8 dneh od njenega prejema, se šteje, da jo je sprejela in da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudba prispela k zavarovalnici.

Iz vsebine ureditve zavarovalne pogodbe in posebej določb, ki urejajo sklenitev pogodbe zaradi molka zavarovalnice, zatorej izhaja, da je obličnost namenjena zgolj ali bolje predvsem lažjemu dokazovanju elementov zavarovalne pogodbe, v tem smislu pa predvsem zagotovitvi interesov sklenitelja zavarovanja kot izrazito šibkejše stranke v pogodbenem razmerju. Ravno pravice navedenega bi bile namreč prizadete, če bi obveljalo vztrajanje pri pisnosti zavarovalne pogodbe (2). Navedeno bi bilo posledično neskladno tudi z ratiom kogentne ureditve zavarovalne pogodbe, ki glede na vsebino 900. člena ZOR jasno zasleduje interese zavarovanca (3).

Zasledovanje interesa šibkejše stranke v odnosu z zavarovalnico je nenazadnje razvidno tudi iz določb, ki na poseben način urejajo veljavnost splošnih pogojev zavarovanja v razmerju do splošne ureditve v 142. členu ZOR. Če je namreč v slednjem določeno, da morajo biti splošni pogoji pogodbe objavljeni na običajen način in zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani, je ureditev v okviru zavarovalne pogodbe strožja. Zavarovalnica je dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. Zakon pa izrecno zahteva, da mora biti izpolnitev takšne obveznosti ugotovljena na polici.

Iz povzetih določb torej izhaja, da je treba presojati seznanjenost zavarovatelja s splošnimi pogoji zavarovalnice strogo. Ob tem pa je treba upoštevati način sklepanja zavarovalnih pogodb, pri katerih je ponudnik tisti, ki sklepa pogodbo z zavarovalnico, in ne zavarovalnica. Navedeno je običajno zato, da ima zavarovalnica na podlagi podatkov ponudbe sploh možnost preveriti, ali je sklenitev zavarovanja glede na lastnosti ponudnika in značilnosti zavarovalnega primera sploh v njenem interesu. Upoštevajoč navedeno je zato očitno, da tudi sklenitelju zavarovanja ni mogoče odreči pravice, da ponudbo poda zavarovalnici šele potem, ko je seznanjen z njenimi splošnimi pogoji zavarovanja. Če pa se s takšnimi pogoji seznani šele ob predložitvi police, mora biti takšna seznanjenost izrecno zaznamovana na polici (kot že predhodno pojasnjeno), svoje soglasje s takšnimi pogoji pa mora sklenitelj zavarovanja izraziti tudi z njenim podpisom, zaradi česar se sklenitev pogodbe v takšnem primeru presoja po določbi 1. odstavka 901. člena ZOR. Zaradi pojasnjenega ni mogoče šteti, da v takšnem primeru za sklenitev pogodbe ni potreben podpis police s strani sklenitelja zavarovanja (kot je to menilo sodišče prve stopnje), saj nasprotno izhaja že iz 1. odstavka 902. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ponudbe ni zavrnila v roku osmih dni od njenega prejema, ampak jo je tako, kot je razvidno iz dopisa z dne 17. 1. 2000, v zakonsko določenem roku osmih dni sprejela na način, da je tožeči stranki poslala zavarovalno polico s splošnimi in posebnimi pogoji, ki je bila podpisana s strani tožene stranke. Glede na to, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da tožeča stranka takšne zavarovalne police ni podpisala, pa takšen dejstveni substrat zadeve že sam po sebi utemeljuje zaključek, da je v konkretnem primeru prišlo do sklenitve pogodbe po 3. odstavku 901. člena ZOR (in ne po 1. odstavku 901. člena, tj. s podpisom police), kar pomeni, da je bila pogodba sklenjena z vsebino, kakršna je bila vsebovana v ponudbi (4).

ZOR v 901. členu namreč izrecno določa načine sklenitve zavarovalne pogodbe, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala, da bi pravdni stranki z uporabo splošnih pogojev poslovanja dogovorili tudi druge načine sklenitve, npr. s stavljenjem nasprotne ponudbe zavarovalnice v smislu 41. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na listini (tj. ponudbi), ki sta jo podpisali tožeča stranka in zavarovalni posrednik, takšni splošni in posebni pogoji zavarovalnice niso bili natisnjeni, tožeča stranka pa je zatrjevala, da je z njihovo vsebino ni seznanil niti zavarovalni posrednik tožene stranke. Takšnih trditev tožena stranka ni prerekala, saj je trdila, da je tožečo stranko s splošnimi pogoji seznanila ob posredovanju podpisane zavarovalne police.

Neskrbnost tožene stranke kot zavarovalnice, ki sklenitelju ob stavljenju ponudbe na obrazcu, ki ga je sama pripravila in ki naj bi zagotavljal skladnost z njenimi splošnimi pogoji, le-teh ni predložila oziroma ga z njihovo uporabo ni seznanila, prav tako pa na tem obrazcu ni zapisala, kateri konkretni pogoji veljajo, zato ne more biti v škodo tožeče stranke. Ker tožena stranka tudi nikdar ni zatrjevala, da bi tožečo stranko s takšnimi pogoji seznanil njen zavarovalniški posrednik, je sodišče druge stopnje upoštevajoč način sklenitve in vsebino zavarovalne pogodbe, ki ni vsebovala splošnih in posebnih pogojev zavarovalnice, ter upoštevajoč neprerekanost višine vtoževanega zneska pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževane glavnice ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Glede na neprerakanost tožbenih trditev o tem, kdaj je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožeče stranke, tej pripadajo tudi zamudne obresti od prisojenega zneska od 9.4.2008 dalje (1. odstavek 919. člena ZOR).

Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločalo tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Le-te je skladno z načelom uspeha v postopku naložilo v plačilo toženi stranki (1. odstavek 154. člena ZPP), odmero pa je opravilo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah upoštevajoč priglašene postavke tožeče stranke tako, kot je to označeno v sodnem spisu. Tožeči stranki je tako priznalo skupaj 2.555 odvetniških točk za opravljene storitve, ter 255,5 točk iz naslova 10-odstotnega povečanja vrednosti storitve zaradi zastopanja nadaljnje stranke v istem postopku, 28,75 točk iz naslova materialnih stroškov v skladu s 3. odstavkom 13. člena OT, od skupne vrednosti navedenih zneskov pa je obračunalo še 20-odstotni DDV v vrednosti 567,85 točk, kar skupaj znaša 3.407,1 točk oziroma 1.563,86 EUR ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR. Skupaj s kilometrino (55,50 EUR) in stroškom sodne takse za tožbo v višini 332,13 EUR je tako tožeči stranki priznalo 1.951,49 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Povračila sodne takse za sodbo pa ni priznalo, saj v sodnem spisu njeno plačilo ni izkazano, kar pomeni, da tožeči stranki takšen strošek ni nastal.

V postopku s pritožbo je v skladu s tar. št. 21/1 OT in opredeljeno vrednostjo spora tožeči stranki priznalo 625 točk iz naslova vrednosti odvetniških storitev, 12,5 točk iz naslova materialnih stroškov v skladu s 3. odstavkom 13. člena OT ter 63,75 točk iz naslova povečanja vrednosti odvetniške storitve zaradi zastopanja dveh strank. Od seštevka navedenih vrednosti je sodišče obračunalo in priznalo še 20-odstotni DDV v vrednosti 140,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke je tako tožeči stranki v breme tožene prisodilo 386,25 EUR stroškov s pritožbo. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ (5)), glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu (glede obresti, ki tečejo od prisojenih pravdnih stroškov na prvi stopnji od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do vključno 15. dne po prejemu odločbe sodišča druge stopnje) je sodišče druge stopnje zavrnilo.

---------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Tako avtorica Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 811 (komentar 925. člena OZ) v zvezi z dilemo o obstoju predpisane obličnosti za veljavnost zavarovalne pogodbe.

(3) 900. člen ZOR:

1Pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo.

2Odmik od drugih določb, če ni prepovedan s tem ali s kakšnim drugim zakonom, je dopusten samo, če je v nedvomnem interesu zavarovanca.

(4) Po drugi strani pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovalna polica ni bila podpisana s strani tožeče stranke, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je bila pogodba sklenjena na podlagi 1. odstavka 901. člena ZOR (in zaradi česar tudi morebitna seznanitev tožene stranke s pogoji v takšnem trenutku ni odločilna v predmetnem sporu.)

(5) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..