143. člen ZOR

Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vend

Zapustitev kraja dogodka, ne da bi voznik posredoval svoje podatke, predstavlja samostojen razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Zavarovanec se takšne pravne posledice lahko reši le, če dokaže, da za zapustitev kraja dogodka ni kriv. Ker se sodišče do takšnih navedb toženca ni opredelilo, je podana procesna kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna uporaba materialnega prava terja, da se pogodbeno razmerje oceni tudi v luči potrošniškega prava (Zakona o varstvu potrošnikov), saj je zavarovalec v razmerju do zavarovalnice potrošnik.

Leasingojemalec uveljavlja zahtevke iz naslova garancije ali napak na vozilu proti dobavitelju vozila, ker je leasingodajalec te pravice prenesel nanj. Izjava leasingojemalca, s katero se je odpovedal pravici do odstopa od pogodbe o finančnem leasingu, ni razlog za ničnost tega določila pogodbe v smislu določbe 143. člena ZOR.

Številne odločbe tako višjih sodišč kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za razdobje, ko je še veljal ZOR in predvsem v primerih, ko gre za kupca posameznika (2. odst. 542. člena ZOR), razlagajo leasing pogodbo, v primeru, ko pride do njenega razdrtja, po pravilih, ki veljajo za prodajo na obroke, kot so določena v ZOR-u. Prav tako vse odločbe tudi upoštevajo 551. člen ZOR, torej, da so nična vsa tista določila splošnih pogojev za leasingojemalca, ki so manj ugodna od določb v ZOR-u, ki se nanašajo na prodajo na obroke. Ker je bila v tem primeru pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, je treba tudi po 549. členu ZOR, ki velja za prodajo na obroke, upoštevati, da mora tožeča stranka kot leasingojemalec poleg tega, da vrne toženi stranki kot leasingodajalcu stvar v stanju, kakršnega je bila tedaj, ko ji je bila izročena, dati še povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

V tej zadevi ni bilo odločeno na podlagi pogodbeno dogovorjene domneve o vzročni zvezi med delovanjem alkohola na tožnika in nezgodo, pač pa na podlagi dokazane vzročne zveze. Pogodbeno dogovorjena domneva ni bila nična, saj ni bila v nasprotju v dobrimi poslovnimi običaji, namenom same zavarovalne pogodbe in drugimi okoliščinami, ki lahko po 143. členu ZOR povzročijo možnost posameznega pogodbenega določila.

Pravilno je izhodišče, da je bilo bistvo pri pogodbi o posredovanju, da posrednik pridobi plačilo, ko je pogodba o prodaji nepremičnine sklenjena in določbe v pogodbi (adhezijski), ki vanj posegajo, zahtevajo strogo razlago v smislu 143. člena ZOR. Glede določb o trajanju pogodbe „za nedoločen čas“ je mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da so stroge, posebej, če se upošteva, da v pogodbi ni izrecno navedeno to, kar gre naročniku po zakonu, in sicer da lahko pogodbo kadarkoli prekliče, tudi ni navedeno, kako to lahko stori (po 816. členu ZOR je namreč naročitelj lahko preklical naročilo za posredovanje, kadarkoli je hotel, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem). Presoja, da so določbe pogodbe, da v primeru, če ne pride do sklenitve pogodbe, lahko posrednik od naročnika zahteva 5% (2,5 kratna provizija za prodajo) provizijo oz. posredovalnino, prestroge, nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen), je pravilna. Ne gre za pogodbeno kazen kot izpostavlja pritožba, pač pa za plačilo pogodbeno dogovorjene 2,5 kratne provizije oz. kot je to v pogodbi zapisala tožeča

Obstoj vzročne zveze med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo ni pogoj za izključitev obveznosti zavarovatelja za plačilo zavarovalnine, če je takšen pogodbeni dogovor med strankama, vsebovan v splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja.

Klavzula torej razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere in ga torej ne omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev, ki glede na Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da zavarovatelj ne more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je storil vse, kar je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6. člena Pogojev ni nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita neodvisno od njega (ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni ustavilo izvršbe), ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe. Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka 143. člena ZOR lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. Določba v splošnih pogojih, po kateri zavarovalnica ne krije škode, ki nastane v garancijskem roku, ker jo je dolžan povrniti proizvajalec ali prodajalec, če njuno jamstvo ni sporno, je nepravična in pretirano stroga, nasprotuje pa tudi namenu zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Zgolj zaradi garancije ni mogoče izključevati kritja zavarovanja. Zato je sodišče uporabo takšne določbe zavrnilo.

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev plačila kredita in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Tako kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo splošnih pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna, ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik. Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini.

Določilo splošnih pogojev, da je leasingojemalec leasignodajalcu po razdrtju pogodbe dolžan povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, je nično, ker je za stranke manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke (551. člen ZOR).

Odločilno vprašanje za razsojo v sporu je, ali je tožnica, glede na to, da v času, ko je povzročila prometno nesrečo ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja, izgubila zavarovalne pravice po zgoraj citiranemu določilu Splošnih pogojev, saj ji je bilo vozniško dovoljenje podaljšano šele po nezgodi dne 28.09.1994. Ker Splošni pogoji pogodbe predstavljajo pogodbeno materialno pravo, saj dopolnjujejo posebne pogoje med pogodbenikoma in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je treba za razlago posameznih njihovih določil uporabiti določila 99. do 102. člena ZOR.

Tožnica kot trasat ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), saj jo je toženka, ki je bila njen remintent, takoj po dogodku o kraji čekovnih blanketov obvestila, le ta pa je te ukradene čeke vnovčila, čeprav je vedela, da so bili čeki zlorabljeni. Delno pa je za škodo, ki izvira iz predrugačenega ali nepristnega čeka, odgovorna tudi imetnica tekočega računa, saj bi morala kot tožnicina pogodbenica prav tako ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le teh skupaj s čekovno kartico v torbici brez nadzora na javnem mestu, to je v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja.

Določba 44. čl. Pogojev, po kateri lahko tožeča stranka kljub odklopu terja stroške dobave toplotne energije v višini 100% mesečne akontacije, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano stroga in v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev, saj si je na podlagi te določbe tožeča stranka izgovorila plačilo tudi tistih stroškov, za katere je že vnaprej jasno, da ji zaradi odklopa ne bodo nastali in tudi določba 143.čl. ZOR sankcionira hude kršitve načela enake vrednosti dajatev, ko omogoča vzpostavo ekvivalence v primeru težkih kršitev.

Po določbi 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev so izključene vse obveznosti zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo tudi zaradi delovanja alkohola, pri čemer pa velja, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila po nezgodi v krvi več kot 0,50 promila alkohola oziroma več kot 1,00 promil ob ostalih nezgodah. Tedaj povsem jasno velja, da obstoj alkoholiziranosti, ki presega 1,00 promil alkohola v krvi pri zavarovancu, pomeni avtomatično in nujno izgubo zavarovalnih pravic tudi če je bil udeležen in poškodovan - kot v spornem primeru - le kot sopotnik v vozilu. Takšna določba pa nasprotuje namenu sklenjene pogodbe - v konkretnem primeru gre za zavarovalno razmerje, ki temelji na vzajemnih oz. obojestranskih obveznostih ene in druge pogodbene stranke (plačilo zavarovalne premije za zavarovanca in izplačilo zavarovalnine za zavarovatelja za škodo zaradi smrti ali okvare zdravja zavarovanca), njen namen pa je vsekakor kritje vseh tistih zavarovalnih primerov, ki po eni strani ne predstavljajo dogodkov višje sile, ali pri katerih zavarovanec ni sam povzročil nevarnostnih okoliščin (primerjaj tudi določbo 1. odstavka 5. člen

Določbo tč. b) 6. člena Pogojev, po kateri tožeča stranka izgublja pravice iz Police, ker po uresničitvi škodnega primera (prim. 3. člen Pogojev) ni dokumentirala svojega odškodninskega zahtevka, je namreč pretirano stroga. Morebitne pomanjkljivosti so odpravljive, zato ne bi bilo prav, da bi lahko imele za posledico tako hudo sankcijo, kot je izguba zavarovalnega kritja. Opisana pomanjkljivost in sankcija zanjo nista sorazmerni. Pritožbeno sodišče tej določbi Pogojev zato ne bi moglo nuditi pravnega varstva (2. odst. 143. čl. ZOR).

Določba o obvezni notifikaciji odjemalca toplotne energije o prekinitvi odjema v primeru pavšalnega ugotavljanja obračunavanja dobavljenih količin toplotne energije, ni nična. Dejansko podlago za zavrnitev uporabe določil iz splošnih pogojev, mora stranka navesti.

Določba poslovnih pogojev poslovanja banke, da banka ne prevzema nikakršne finančne odgovornosti za čas od izteka prvega naslednjega dne, ko prejme obvestilo o izgubi ali kraji čekovnih blanketov in čekovne ali plačilne kartice, je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ker je sprejeta v izrazito škodo komitenta, zaradi česar je nična. Banka se na njeni podlagi ne more rešiti svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki je komitentu nastala zaradi zlorabe ukradenih čekov v času, ki ga zajema prej navedeno določilo splošnih pogojev. Pravna podlaga prvi odst. 143. čl. ZOR.