41. člen ZOR

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Odgovor toženke na ponudbo sicer res izraža sprejem ponudbe, ampak vsebuje tudi dopolnitve, ki ponudbo bistveno spreminjajo. Toženka je s pripravo prodajne pogodbe, v kateri je „I model po 125. členu SZ“ opredelila vsebinsko, tako kot ga razume ona, in v kateri je celo izračunala znesek kupnine, ki bi ga bila dolžna plačati tožnica, svoj sprejem ponudbe spremenila do te mene, da predstavlja že novo ponudbo.

Prejemniki ponudbe so v odgovoru na ponudbo (akceptu) poleg izjave, da ponudbo sprejmejo, postavili dodatne predloge: da se pred sklenitvijo pogodbe vzpostavi stanje vrat pred poškodovanjem vrat, da se pogodba namesto z naslovnikom sklene z drugo osebo, da je predmet pogodbe druga garaža. Ti akcepti vsebujejo nasprotni predlog, zato kljub izjavi o prejemu ponudbe pomenijo drugo ponudbo in niso nastopile pravne posledice, ki jih za primer akcepta predvideva ZOR.

Kontrahirno dolžnost določi le zakon, ne pa tudi podzakonski predpis. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka oz. namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po opravljeni prekategorizaciji zemljišč v javno dobro oz. opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oz. kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. Tožeči stranki ni mogoče naložiti bremena lastništva javnega dobra, pri tem pa ji odreči možnosti, da bi lahko prišla do primerne odmene za poseg v njeno lastninsko pravico. Upoštevaje, da razlastitvenega postopka ne more sama sprožiti, tožena stranka pa zanj očitno nima interesa, je potrebno njen odškodninski zahtevek obravnavati v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in izven določb ZUreP-1.

V konkretnem primeru spor izvira iz pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov. Za tovrstne zavarovalne pogodbe pa ne veljajo določbe ZOR iz poglavja o Zavarovanju. Uporabo določb XXVII. poglavja za tovrstne pogodbe izrecno izključuje 2. odst. 899. čl. ZOR. Za nasprotno ponudbo je značilno, da naslovnik ponudbe izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa povsem konkretno predlaga svojemu prejšnjemu ponudniku, naj se njegova ponudba v nečem spremeni ali pa dopolni. To pogodbenima strankama na eni strani omogoča, da napravita jasen in nedvoumen zaključek, da sprejem nasprotne ponudbe pomeni, da je pogodba po ponudbi in nasprotni ponudbi sklenjena, na drugi strani pa izključuje dvom o vsebini tako sklenjene ali spremenjene pogodbe.

Ker ni bilo skupnega sodelovanja in ker delo ni nedeljiva celota, toženca nista kršila moralnih avtorskih pravic tožnikov s tem, da sta delo brez njihovega prispevka prenesla v drugo založbo. Založba je izgubila prednostno pravico do sklenitve dodatka k založniški pogodbi, ker ni sprejela pogojev tožencev.

Pravdni stranki sta ne glede na nasprotno ponudbo tožnice po 41.čl. ZOR že tedaj (torej takoj) dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - t.j. višini odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se z izjemo odvetniških stroškov, ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno v škodnem dogodku utrpelo škodo in ta znesek je tožeča stranka sprejela kot primerno odškodnino. Smisel poravnave je tudi bil z vzajemnim popuščanjem odpraviti negotovosti glede višine te odškodnine (1089. čl. ZOR). Odvetniški stroški pri tem ostajajo le stranska točka pogodbe. To pa pomeni, da je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. odst. 32. čl. ZOR pravilno.

Sklep, s katerim je stranka odgovorila na prošnjo (ponudbo) druge stranke za odobritev določenih sredstev za ohranitev določenega števila delovnih mest, v katerem je odobrila drugačen znesek in določila število delovnih mest, ki jih je treba ohraniti, je nasprotna ponudba. Druga stranka, ki je s takim sklepom odobrena sredstva sprejela, je s konkludentnim ravnanjem sprejela nasprotno ponudbo.

Ponudba ima svoje pravne učinke samo takrat, kadar je sprejeta tako, kakor je bila podana. Če ponudba ni v celoti sprejeta (v vseh njenih elementih), ne moremo več govoriti o sprejemu take ponudbe, ampak lahko govorimo kvečjemu o nasprotnikovi ponudbi. Provizija je za komisijo (komisionarja) kot plačilo za opravljeni posel bistvena. Komitent je dolžan dati komisionarju avans le, če je tako določeno v komisijski pogodbi. Avans se obrestuje le, če je tako dogovorjeno s pogodbo ali če je to v navadi.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Če ena stranka odkloni sprejem ponujene poravnave, druge stranke (ponudnika) ne zavezuje del njegove ponudbe tako, da bi morala s poravnavo ponujeni znesek plačati vnaprej na račun sporne obveznosti.

Do sklenitve nove pogodbe za spremenjeno naročilo ni prišlo, saj se o tem stranki nista zedinili (26. člen ZOR). Dejstvo, da je tožena stranka pisala tožnici, naj se izjasni o tem, kateri komplet želi imeti, nikakor ne pomeni, da je bila s tem sklenjena pogodba za novi komplet. Tožena stranka je namreč na tožničino ponudbo za spremembo naročila z večjega na manjši komplet, pri čemer bi se vštela večja ara v končni saldo odgovorila, da slednjega pogoja ne more izpolniti, je pa pripravljena izpolniti spremenjeno naročilo. V 41. členu ZOR je namreč zapisano, da če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku.

Sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Ne more pa jih zavrniti zaradi njihove neustrezne dokazne vrednosti. Stranke imajo pravico, da predlagajo dokaze za to, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev, na samo presojo dokazov pa nimajo nobenega vpliva. Sodišče presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri tem presoja obsega razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z drugimi dokazi (komparacijo). Vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost nekega dejstva, se potem združijo v celoto (sinteza). Končna presoja pa se opira na tisti uspeh, ki ga kažejo dokazila v celoti. Sodišče lahko odloči v škodo stranke šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano. O tem (ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu) pa je mogoče govoriti šele potem, ko se je sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev stranke ni resnična. Sodišče (prve stopnje) je dolžno in upravičeno za ugotovitev zatrjevanih dejstev izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale.