142. člen ZOR

Predmet zavarovanja je odgovornost zavarovanca in obstoj te odgovornosti je predpostavka za dolžnost zavarovalnice, da oškodovancem povrne pravno relevantno škodo. Povrnitev izplačanega pa nato lahko uveljavlja od tistega zavarovanca, ki je odgovoren za nastanek škode. Po 2. točki 1. člena Splošnih pogojev zavarovanec ni le lastnik vozila, kot meni revizija, pač pa tudi vsakdo, ki ima po njegovi (lastnikovi) volji opravka z vozilom.

Tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.

Toženec se je kot porok zavezal za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz leasing pogodbe. Obveznost iz leasing pogodbe pa ni samo obveznost izpolniti pogodbo, temveč tudi obveznost, ki nastane zaradi neizpolnitve pogodbe.

Pravilna uporaba materialnega prava terja, da se pogodbeno razmerje oceni tudi v luči potrošniškega prava (Zakona o varstvu potrošnikov), saj je zavarovalec v razmerju do zavarovalnice potrošnik.

Ker toženka (sicer lastnica avtomobila) ni bila voznica, ni izgubila zavarovalnih pravic po 3. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Ker pa je zaupala vozilo v uporabo drugi osebi, ta za škodo odgovarja namesto nje (prvi odstavek 176. člena ZOR). Zavarovalnica zato od nje ne more na podlagi drugega odstavka 7. člena ZOZP zahtevati povračila oškodovancem plačanih zneskov.

Obstoj arbitražnega sporazuma je ena izmed predpostavk, katere pomanjkanje ima lahko za posledico zavrnitev predloga za priznanje. Ta ovira v prvem odstavku V. člena NYK sicer ni posebej zapisana. Jo pa lahko s sklepanjem od manjšega na večje izpeljemo iz II. člena, (b) točke IV. odstavka in (a) točke prvega odstavka V. člena NYK, ki se sicer na II. člen tudi izrecno sklicuje. Po NYK se v postopku priznanja arbitražne odločbe na pomanjkljivost obstoja arbitražnega sporazuma ne pazi po uradni dolžnosti, čeprav mora predlagatelj zahtevi za priznanje (med drugim) predložiti izvirnik arbitražnega sporazuma iz II. člena NYK ((b) točka prvega odstavka IV; člena NYK). Predpostavko obstoja pismenega arbitražnega sporazuma NYK in domače pravo substančno urejata. Obstoj arbitražnega sporazuma je v postopku priznanja arbitražne odločbe tako treba presojati v dveh stopnjah: po pravu, na katerega napotuje (a) točka prvega odstavka V. člena NYK in po določbah domačega prava (ali II. členu NYK). Predlagatelj je izrecno zanikal obstoj arbitražnega sporazuma v postopku pred sodiščem v Republiki Hrvaški. To predlagateljevo izjavo, na katero se je nasprotni udeleženec skliceval,

Nejasna določila splošnih pogojev, ki jih je vnaprej pripravila zavarovalnica in zavarovancu ni pojasnila njihove vsebine, je treba razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja.

Terjatev za plačilo vode, dobavljene pravnim osebam, nastane z iztekom meseca.

Podpisana pristopnica k Svetu knjige, v kateri so navedene obveznosti pristopnika, le-tega zavezuje.

Kajti čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, prišlo do nezgode, potem je skladno z 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje izključitev odgovornosti zavarovalnice popolna.

Za zavarovalno pogodbo veljajo specialna določila o tem, kdaj splošni in posebni zavarovalni pogoji veljajo kot sestavni del pogodbe in vežejo stranke. Pravila po 902.čl. ZOR so strožja od splošnih pravil po 142.čl. ZOR, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju o tej zadevi prezrlo. Na polici torej mora biti ugotovljeno, da so bili točno določeni zavarovalni pogoji oziroma njihovo besedilo izročeni sklenitelju zavarovanja. Šele v takem primeru je zagotovljeno, da je sklenitelj zavarovanja seznanjen z vsemi splošnimi in posebnimi pogoji, pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje.

Izkazalo se je, da so posledice prejšnje poškodbe popolnoma izzvenele, ker je prišlo do popolne restitucije ramenskega sklepa, zato se mora obveznost zavarovalnice presojati po novi invalidnosti, neodvisno od prejšnje, ki pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za toženo stranko ni bila sporna.

Nekdo se lahko izmakne ugotavljanju alkoholiziranosti tudi tako, da ne sodeluje pravilno pri pihanju v elektronsko aparaturo. V primeru, da je zavestno dvakrat pihal mimo ustnika tako, da elektronski alkotest njegovega izdihanega zraka niti ni zaznal in je policist nepravilno uporabo alkotesta zapisal v zapisniku, pa se toženec tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je od policista zahteval, naj ga odpelje na odvzem krvi.

Po 7. točki 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 so obveznosti tožene stranke izključene za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe.

Toženec je lastnik dveh stanovanj v večstanovanjskih objektih, priključenih na toplovodno omrežje. Toženec je kot odjemalec (21. in 54. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju občine N.), ki svojih stanovanj ne ogreva, oproščen le plačila variabilnih stroškov, fiksne stroške ogrevanja pa je dolžan plačati.

Iz ugotovitve, da je imel zavarovanec v krvi več kot 0,5 odtisočkov alkohola, na katero je revizijsko sodišče vezano, izhaja ob uporabi splošnih pogojev pogodbe zaključek, da je zavezanec izgubil zavarovalne pravice.

Zavarovalni pogoji ne štejejo za invalidnost primer omejene gibljivosti sklepov palca na nogi, temveč le primer ankiloze - otrdelosti sklepa, za razliko od ostalih sklepov (koleno, skočni sklep), ko določajo invalidnost tudi v primeru njihove omejene gibljivosti. Zato v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko je mogoče uporabiti za odločanje 4. tč. 13. čl. splošnih pogojev, ki določa, da se v primeru kakšne oblike posledic, ki v tabeli niso predvidene, določi stopnjo invalidnosti skladno s podobnimi oblikami posledic, ki so v tabeli predvidene.

V obravnavani zadevi je bilo osrednje vprašanje, ali zavarovanje pred zlonamernimi dejanji tretjih oseb krije škodo, ki nastane s požigom zavarovanega vozila s strani neznane osebe. Vse metode razlage, ki pridejo v poštev pri razlagi splošnih pogodbenih pogojev, dajo pritrdilni odgovor.

V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje in pravdni stranki vežejo določbe pogodbe, saj so pravila splošnih pogojev z vključitvijo v pogodbeno razmerje postala pogodbena pravila. Sklicevanje tožene stranke na 5.čl. Splošnih pogojev NE-93 je neutemeljeno, saj iz tega določila ne izhaja, da zavarovanec izgubi ali se mu zmanjšajo zavarovalne pravice, če pristane na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Veljavni splošni pogoji ne določajo izgube zavarovalnih pravic v primeru, da bi zavarovanec vedel za alkoholiziranost voznika. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da v času prometne nezgode v splošne pogoje še ni bila zajeta izključitev ali omejitev zavarovanja zaradi vožnje z vinjenim voznikom, zato se na splošne pogoje NE-001, ki v času nezgode še niso veljali, tudi ne more sklicevati.

Kdo sta v konkretnem primeru stranki posojilnega razmerja in kakšna je vsebina pogodbe, sta dejanski vprašanji.