VSL sodba PRp 103/2011

Pritožbi obdolžene se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti in sankcijah za obdolženki očitani prekršek spremeni tako, da se postopek o prekršku iz 234. člena ZVCP-1, kot je opisan v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, zoper obdolženko ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in stroški postopka bremenijo proračun.

Z izpodbijano sodbo je bila obdolžena spoznana za odgovorno storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta ji bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 300,00 eurov in stranska sankcija pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi v pravočasno vloženi pritožbi obdolženka uveljavlja, da je po krivici obsojena, saj je oškodovanka po kolesarski stezi pripeljala v napačni smeri, nasprotni od tiste, ki je predpisana, in nepričakovano, ratio legis kršitve norme, ki se ji očita, pa tudi ni v tem, da mora voznik v mestu pričakovati vsakovrstne nepričakovane dogodke, tudi take, na katere nima nobenega vpliva in jih ne more odvrniti, saj bi sicer v nasprotnem primeru skozi križišča vozili največ 10 km/h in nenehno gledali v vse smeri, po svojem voznem pasu pa bi vozili največ 20 km/h, da bi lahko takoj ustavili, če bi kdo pripeljal nasproti po našem pasu, in da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju glede na obrazložitev na šesti strani, kjer je zapisano, da obdolženka „skupine kolesarjev“ ni pustila mimo, četudi so vozili po prednostni cesti, prav tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je nekritično povzelo izjave oškodovanke in jih ocenilo kot verodostojne, ne da bi pri tem ocenjevalo interes oškodovanke izpovedovati drugače od obdolženke, sodišče pa se tudi ni spustilo v oceno verodostojnosti policistovih izpovedb glede preglednosti križišča, čeprav je imelo na razpolago skico in fotografije, posnete točno na mestu trka.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe višje sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru obdolženki v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe očita storitev prekrška po 234. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) zaradi prekrška iz drugega odstavka 44. člena ZVCP-1, ki naj bi ga storila s kršitvijo določbe prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1 in povzročila prometno nesrečo II. kategorije, s tem da pri vključevanju v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, ni pustila mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozil, katerih smer seka, saj ko je pripeljala po E. ulici v Ljubljani do križišča z D. cesto, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, ker ob desnem robu vozišča E. ulice stoji neposredno pred križiščem prometni znak „križišče s prednostno cesto (II-1)“, ni pustila mimo voznice kolesa znamke R., ki je vozila po levi kolesarski stezi, gledano v smeri njene vožnje, zaradi česar je s sprednjo stranjo vozila trčila v levo stran kolesarke, da je zadnji del kolesa zaneslo v desno in je padla po vozišču E. ulice in se lahko telesno poškodovala, saj je utrpela udarnino levega kolena, ter je na osebnem avtomobilu nastalo za približno 300,00 eurov materialne škode in na kolesu za približno 20,00 eurov (poškodovan levi pedal). S takšnim ravnanjem naj bi obdolženka kršila določbo prve alineje prvega odstavka 44. člena istega zakona, ta pa določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa tudi vozila, katerih smer vožnje seka, v primeru, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Vendar pa na podlagi takšnega opisa dejanja obdolženki ni mogoče očitati storitve prekrška po 234. členu ZVCP-1, storjenega s prekrškom iz drugega odstavka 44. člena zaradi kršitve določbe prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, saj v opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška pa je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu v osrednji Evropi že vse od Napoleonovih časov dalje, in je v veljavnem ZVCP-1 to osnovno pravilo cestnega prometa tudi uzakonjeno v prvem odstavku 25. člena ZVCP-1 (zaradi kršitve katerega je bil oškodovanki izdan tudi plačilni nalog). Navedene določbe prve alineje 44. člena ZVCP-1 si namreč ni mogoče razlagati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, namreč da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti, kar utemeljeno uveljavlja tudi obdolženka v svoji pritožbi. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo utemeljeni obdolženkini pritožbi in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, saj v ravnanju obdolženke, kakršno je opisano v opisu dejanja v izreku o odgovornosti izpodbijane sodbe, niso podani vsi zakonski znaki očitanega ji prekrška, to pa pomeni, da dejanje, kakršno se se obdolženki v izreku izpodbijane sodbe očita, ni prekršek.

Ker je bil postopek o prekršku zoper obdolženko ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun v skladu z določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1.