135. člen ZP-1

Odsotnost razlogov o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška tj. krivdi predstavlja bistveno kršitev iz določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek so nujna sestavina obrazložitve v skladu s 135. členom ZP-1. Odsotnost teh razlogov v sodbi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Natančno branje izpodbijane sodbe pa pokaže, da je v izreku izpodbijane sodbe povsem izostala sankcija, ki se storilcu izreka, čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 11.) izhaja pravilna obrazložitev uporabe milejšega predpisa in odločitev o izreku milejše sankcije (globe v višini 500,00 EUR in 7 KT). Ker pa iz sodbenega izreka ne izhaja, je zato takšen izrek nerazumljiv in v nasprotju z razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu, posledično pa tudi neizvršljiv.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe so povsem izostali razlogi o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška, tj. krivdi, kar predstavlja bistveno kršitev iz določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe so povsem izostali razlogi o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška tj. krivdi, kar predstavlja bistveno kršitev iz določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1

Natančno branje izpodbijane sodbe pokaže, da je sodišče v izpodbijano sodbo povzelo zagovor storilca, vsebino izvedenih dokazov, ki jih je tudi sicer natančno ocenilo, povsem pa so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o storilčevi krivdi, kar je bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1.

Odsotnost razlogov o krivdi je absolutno bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ki terja po pritožbenem sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

Ker sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških postopka o prekrških in v izreku sodbe tudi ni odločilo, kdo je stroške dolžan plačati, je kršilo prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena ZP-1 na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer navedlo, da je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 in 143. členom ZP-1 dolžan plačati stroške postopka, a je hkrati navedlo, da bodo le-ti odmerjeni na podlagi ZST-1.

Odločitev o stroških je sestavni del izreka sodbe, s katero je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo in mora vsebovati odločitev o tem, kdo plača stroške in kolikšni so (prvi odstavek 145. člena ZP-1). V obravnavani zadevi je sodišče v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse.

Sklepanje glede presoje izvedenih dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti. Le na takšen način je upravičencem do pravnega sredstva omogočeno učinkovito izvrševanje te pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Za presojo dovoljenosti pritožbe po drugem odstavku 66. člena ZP-1 je merodajna odločitev prekrškovnega organa.

Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

Smisel pravice do pravnega sredstva je predvsem v učinkoviti obrambi pravnih interesov.

Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

V opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu. Navedene določbe 1. alineje 44. člena ZVCP-1 si ni mogoče razlagati na način, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti.

Zaradi preiskovanja prekrška so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče tretje kategorije, to je prometne nesreče, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana, je bila odreditev strokovnega pregleda zakonita, čeprav je sodišče v svoji odločitvi po presoji vseh dokazov pravilno razsodilo, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo druge kategorije, saj je bil edini, ki je bil med udeleženci hudo telesno poškodovan, sam obdolženi. Prometne nesreče se namreč v kategorije delijo glede na posledice, ki jih utrpijo drugi udeleženci (ne povzročitelj) in materialno škodo, ki nastane na tujem premoženju.

Sodišče prve stopnje v razlogih za omilitev globe pod mejo predpisane navaja zgolj, da je prisluhnilo obdolženčevim premoženjskim razmeram, posebej glede njegovih mesečnih prejemkov. Sodba v tej smeri ni obrazložena. Edini podatek razviden iz sodbe, iz katerega je mogoče sklepati o obdolženčevem premoženjskem stanju, je navedba o obdolženčevih mesečnih prejemkih (ca 1000 eurov) ter da družinskih obveznosti nima (samski, brez otrok). Obdolženčevo premoženjsko stanje pa je le ena od okoliščin, ki se v skladu z določbami 26. člena ZP-1 upoštevajo pri odmeri sankcije. Sodišče prve stopnje zakonskih razlogov za odmero sankcije pod mejo, ki je predpisana, ni ugotovilo, prav tako razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale odmero omiljene sankcije. Izrek omiljene sankcije ob podanih obteževalnih okoliščinah ni dopusten. Sodišče je v izrek sodbe res zapisalo, da je obdolženi po lastni izjavi nekaznovan, vendar takšno izjavo, podano v zagovoru, ki jo je sodišče prve stopnje nekritično povzelo v izrek izpodbijane sodbe, ovržejo podatki v spisu – izpis iz EKT, ki ga je sodišče pridobilo pred izdajo sodbe, iz katerega je razvidno, da je bil ob

Izrek sodbe sodišča prve stopnje, s katero je izreklo sodišče obdolžencu zaradi izrečene stranske sankcije 18 kazenskih točk na podlagi 22. člena v zvezi s 5. odstavkom 202.a člena ZP-1 še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je posedoval obdolženec na dan, ko je storil obravnavani prekršek, ni pa navedlo podatkov o datumu izdaje vozniškega dovoljenja niti številke vozniškega dovoljenja, ni nejasen in ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku.

Površno navedene okoliščine, upoštevane pri odmeri sankcij obdolženki, ki ne povedo jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za izrek sankcij, kot izhajajo iz izreka sodbe o prekršku, in v kakšnem odnosu so do predpisanih sankcij, ne odražajo načela individualizacije sankcij.