VSRS Sodba in sklep I Ips 80/2010

I. Zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Zahteva obsojenčeve žene A. S. za varstvo zakonitosti se zavrže.

III. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 10. 3. 2009 spoznalo obsojenega M. S. za krivega storitve štirih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso (točka I. izreka). Z isto sodbo je sodišče obsojenca na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil poizkus kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ ter odločilo, da stroški oprostilnega dela sodbe in potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun (točka II. izreka). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 11. 2009 ob reševanju pritožb državnega tožilca in obsojenčevih zagovornikov, ki ju je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, izpodbijano sodbo v obsodilnem delu v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenčeva ravnanja, opisana v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot štiri kazniva dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ-A ter obsojencu izreklo enotno kazen dve leti zapora.

2Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe so obsojenčevi zagovorniki dne 7. 4. 2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V zahtevi navajajo, da bi morala biti v izreku in razlogih izpodbijane sodbe navedena konkretna protizakonita ravnanja obsojenca, iz katerih bi izhajalo, da je prisilil oškodovanke, da trpijo njegova spolna dejanja oziroma, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je pri oškodovankah povzročil strah, niti kako ga je povzročil; da iz izreka sodbe izhaja, da so oškodovanke obsojenca odločno zavrnile, čeprav je za obsojencu očitano kaznivo dejanje značilno, da oškodovanec na spolno aktivnost storilca pristane oziroma se z njo strinja; da gre za maščevanje oziroma zaroto oškodovank zoper obsojenca; da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da obsojenec ni pogojeval spolnih uslug s premeščanjem na delovna mesta, z napredovanjem ali z obljubljanjem višje plače; da ni bila opravljena analiza, koliko je bilo disciplinskih postopkov in zoper katere delavce upravne enote so se vodili ter da zoper obsojenca ne obstoji noben materialen ter objektivno preverljiv dokaz.

3Dne 19. 5. 2010 je obsojenčeva žena A. S. na Vrhovno sodišče vložila nenaslovljeno vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče štelo za zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je njen mož žrtev konstrukta ter da ni nikoli nikogar nadlegoval. Vrhovno sodišče prosi, da obsojenca oprosti, ker ni kriv.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 4. 5. 2010 predlagal zavrnitev zahteve, ker ne drži očitek, da je bil obsojenec spoznan za krivega nečesa, kar naj ne bi bilo kaznivo dejanje.

B-1

5Glede na vsebino zahteve obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati.

da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 324/2007 z dne 15. 11. 2007 presodilo, da mora biti opis kaznivega dejanja pregleden in jedrnat ter, da mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Za ostale okoliščine zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je treba upoštevati, da je treba sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi.

B-2

K zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti:

6Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da bi morala biti v izreku in razlogih izpodbijane sodbe navedena konkretna protizakonita ravnanja obsojenca, iz katerih bi izhajalo, da je prisilil oškodovanke, da trpijo njegova spolna dejanja, da bi mu bilo mogoče očitati zlorabo položaja oziroma, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je pri oškodovankah povzročil strah, niti kako naj bi ga povzročil.

7Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ-A stori, kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje.

8Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je kot načelnik Upravne enote izrabil svoj nadrejeni, predstojniški položaj in vpliv nad štirimi uslužbenkami te upravne enote, ki so mu bile v službi podrejene, tako da je izkoriščal njihov strah pred izgubo službe in strah pred poslabšanjem njihovega položaja v službi ter jih silil in pripravil, da so zaradi tega strahu trpele njegova različna spolna dejanja.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebovani vsi zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Iz opisa kaznivih dejanja izhaja, da je obsojenec za dosego spolnih dejanj zlorabil svoj vodstveni oziroma nadrejeni položaj nad javnimi uslužbenkami ter tudi način, na katerega je to počel, in sicer tako, da je izkoriščal njihov strah pred izgubo zaposlitve oziroma strah pred poslabšanjem njihovega položaja v službi. Strah pred izgubo zaposlitve oziroma poslabšanjem položaja v službi je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe za vsako oškodovanko posebej natančno konkretiziralo ter ugotovilo, da se je oškodovanka J. B. zavedala, da je obsojenec zanjo premočan nasprotnik, da se mu ni uprla, ker se je bala, da bo drugje težko dobila zaposlitev ter, da ji je obsojenec v času spolnih nadlegovanj ponujal delovno mesto tajnice, pri plači pa je prejemala višjo stimulacijo; da je oškodovanka N. S. v obsojencu v času storitve kaznivega dejanja videla načelnika ter, da se je bala, kdaj bo prišla na vrsto za zamenjavo v službi; da se oškodovanka N. Š. obsojenca v času storitve kaznivega dejanja ni upala zmerjati ali ga udariti, ker ji je bil nadrejen ter se je bala njegovega šikaniranja in maščevanja ter, da je tudi oškodovanka T. K. obsojenca dojemala kot maščevalno osebo, zaradi česar si ni upala povedati, kaj se je zgodilo. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so bile oškodovanke obsojencu podrejene in od njega odvisne ter, da so se ga bale, ker je med sodelavci, ki jim ni bil naklonjen, povzročal strah z iskanjem najmanjših napak, grožnjami z disciplinskimi postopki in suspenzi pogodb o zaposlitvi, ki bi jim sledila izguba službe in sredstev za preživljanje. Kolikor se obsojenčev zagovornik s takšnimi razlogi sodišča ne strinja ter navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da obsojenec ni pogojeval spolnih uslug s premeščanjem na delovna mesta, z napredovanjem ali z obljubljanjem višje plače, da ni bila opravljena analiza, koliko je bilo disciplinskih postopkov in zoper katere delavce upravne enote so se vodili, ter da subjektivno dojemanje obsojenčevih zakonskih pooblastil s strani oškodovank ne predstavlja izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvi zakonitosti trdijo, da je za obsojencu očitano kaznivo dejanje značilno, da oškodovanec na spolno aktivnost storilca pristane oziroma se z njo strinja, iz izreka izpodbijane sodbe pa da izhaja, da so oškodovanke obsojenca zavrnile.

11Na smiselno enako pritožbeno navedbo je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je pravilno presodilo, da je v opisu kaznivih dejanj, storjenih na škodo oškodovank N. S., T. K. in N. Š., navedeno, da so odločno zavrnile zgolj spolni odnos, v opisu pa se obsojencu ne očita, da je odnos tudi dosegel. Na obsojencu očitana druga spolna dejanja so oškodovanke v strahu pred težavami ali celo izgubo službe, pristale. Iz opisa kaznivega dejanja storjenega na škodo J. B. izhaja tudi, da se mu je v jeseni 2002 odločno uprla ter ga z vpitjem prisilila, da je s spolnim nadlegovanjem prenehal, najmanj od jeseni leta 2000 pa je obsojenec na njeno škodo dosegal spolna dejanja z opisano zlorabo položaja.

12Zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da so vse oškodovanke izpovedale, da obsojenec nobeni izmed njih ni grozil, niti ničesar pogojeval, da je očitek obsojencu, da je zlorabil svoj položaj v popolnem nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom ter, da za obsojencu očitana kazniva dejanja ne obstoji noben materialen oziroma objektivno preverljiv dokaz, predstavlja nestrinjanje zagovornikov z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi z obsojencu očitanimi kaznivimi dejanji kršitve spolne nedotakljivosti po prvem odstavku 184. člena KZ zavzeli sodišči prve in druge stopnje.

B-3

K zahtevi obsojenčeve žene A. S. za varstvo zakonitosti

13V skladu z določbo tretjega odstavka 421. člena ZKP je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pravočasno, če je vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

14V obravnavani kazenski zadevi iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (sodbo pritožbenega sodišča) dne 22. 1. 2010, njegovi zagovorniki pa dne 7. 1. 2010. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti se je po prej navedenem določilu iztekel dne 23. 4. 2010. Zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve žene je Vrhovno sodišče prejelo dne 19. 5. 2010, torej skoraj mesec dni po izteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po izteku zakonskega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

C.

15Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.