184. člen KZ

Iz opisa življenjskega primera izhaja, da je bil obdolženec kot odrasel, štiridesetletni moški in zunajzakonski partner njene sestre med njenimi obiski petnajstletni oškodovanki nadrejen, kar zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja.

Če iz same opredelitve položaja oškodovanca in storilca ni jasne nadrejenosti in podrejenosti, mora biti zloraba položaja opisana z aktivnim ravnanjem, ki se kaže v grožnjah ali obljubljanju koristi. Če pa je oškodovanec storilcu podrejen, pa za konkretizacijo zlorabe položaja zadošča že navedba avtoritete.

Pri vplivu iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne gre za katerikoli vpliv, ampak za učinkovanje na kvaliteto sodbe, ki je lahko zato nepravilna v smislu neresnične dejanske podlage in/ali nezakonita v smislu uporabe materialnega prava. Nestrinjanje procesnega udeleženca z dejstvi po sebi ne more narekovati utemeljenosti dokaznih predlogov.

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo; za ostale okoliščine zadošča, da so navedene v razlogih sodbe.

Pri izvedenih pričah gre za dejanski položaj, ko osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah, hkrati razpolagajo s strokovnimi znanji, ki jih sodišče sicer potrebuje za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva in ko zato običajno odredi izvedenstvo. Razlika med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je ta, da se v primeru prvih dejanska ali pravna nepravilnost sodbe domnevata, v primeru drugih pa ju je treba ugotavljati. Zadnje je brez vsebinske obrazložitve kršitve in njenega vpliva na pravilnost sodbe praktično nemogoče.

Posamezna fakulteta nima pravne subjektivitete, tako da ne more biti stranka v individualnem delovnem sporu. Stranka je lahko le univerza, katere članica je fakulteta. Delodajalec visokošolskih delavcev je univerza, pooblastila o odločanju o njihovih delovnih razmerjih pa ima rektor univerze, ki lahko zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Državni tožilec sme med glavno obravnavo ustno spremeniti obtožnico, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče se do take spremembe ni dolžno opredeliti, mora pa odločiti o spremenjeni obtožbi.

Skupna značilnost spolnih napadov iz XIX. poglavja KZ je, da storilec na telesu žrtve ali brez njegovega dotikanja zadovoljuje spolni nagon. Po prevladujočem stališču teorije in sodne prakse, opredeljuje pojem „spolno dejanje“ v smislu zakonskega znaka poleg fizičnega načina izvršitve dejanje tudi storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona. Po tem merilu pa se spolno dejanje tudi razlikuje od drugih podobnih dejanj, ki niso spolno motivirana, kar je pomembno za pravilno pravno opredelitev posameznih ravnanj. Ob ugotovitvi, da so obdolženčeva ravnanja, ki nedvomno pomenijo fizičen poseg v spolno integriteto oškodovank, izhajala iz zasledovanja spolnega ugodja in storjena v zvezi s službeno obveznostjo in razmerjem, to je zaradi dogovora oškodovank za ustni izpit oziroma prevod oziroma obiska predavanj in vaj pri predmetu, v obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi izvajanju pritožbe, ki si prizadeva obdolžencu očitana kazniva dejanja okvalificirati kot grdo ravnanje.

Čeprav sta čas in kraj storitve obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, ker ga individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan (in omogočata učinkovito obrambo), pa v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ni vedno možna njuna natančna opredelitev glede vsakega dejanja posebej; opis dejanj, ki obsega ponavljajoče se istovrstno ravnanje v širšem časovnem obdobju je ustrezna konkretizacija navedenih sestavin kaznivega dejanja. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

Praviloma bo razmerje med storilcem, ki ima eno od predpisanih posebnih lastnosti in osebo, staro nad 14 oziroma 15 let, učinkovalo do 18 leta njene starosti, le izjemoma pa tudi po doseženi polnoletnosti. Obsojenec je izvrševal posamezna dejanja v škodo oškodovanke, ki še ni bila stara 14 let, z njimi pa nadaljeval tudi po njenem 14. letu starosti in celo po polnoletnosti. Šlo je za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je pojavljala v zelo kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, zato je podana podlaga za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Načelo kazenskega procesa, da je treba v dvomu odločiti v korist obtoženca (in dubio pro reo) je pomembno načelo, vendar ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta. Načelo in dubio pro reo zato ni kršeno že takrat, če bi pri sodniku oziroma sodišču po obtoženčevem mnenju moral nastati dvom, ampak le v primeru, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo.

Kadar je oškodovanec hkrati obdolženčev krvni sorodnik v ravni vrsti, ima pravico do pritožbe, in ne le pravice izpodbijanja sodbe zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja je hujša oblika kaznivega dejanja glede na posebne lastnosti storilca, ki je oškodovancu glede na svoj položaj nadrejen, ta svoj položaj nadrejenosti pa zlorablja. Oškodovanec mora biti storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti.

Spolno dejanje je podano, kadar pride do dotikanja teles med obdolžencem in oškodovancem, torej do fizičnega stika, zato je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, ker ta fizična povezava ni razvidna in opisana. Ker v izreku niso navedena konkretna obdolženčeva ravnanja, ki bi ustrezala zakonski opredelitvi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odstavku 184. člena KZ, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo in izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Druga obdolženčeva ravnanja, da je oškodovanki naročil, da mora med vožnjo imeti oblečeno mini krilo, ji rekel, da si bo lahko napasel oči, da je sanjal, da mu ga je "scuzala", da bi ji s prijemom za oprsje lahko ocenil številko nedrčka, pri prijemanju prestavne ročice v avtomobilu pa jo spraševal, če tako prijema "lulčka", pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da jih ni mogoče opredeliti kot spolna dejanja, ampak gre samo za obdolženčevo neprimerno izražanje in žalitev oškodovankinega dostojanstva.

Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se uporabi ob danosti vsaj enega spremenljivega elementa in stalnih elementov: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in (subjektivni) enoten psihični odnos storilca. Problematizirana istovrstnost obsega ne samo isto kaznivo dejanje, pač pa tudi različne oblike kaznivih dejanj, ki so lahko zajete v različnih kazensko-pravnih določbah (členih). Tako je istovrstnost kaznivega dejanja podana ob ponovitvi istega dejanja v temeljni, kvalificirani ali privilegirani obliki, pri naklepnih kaznivih dejanjih tudi pri poskušenih ali dokončanih kaznivih dejanjih in tudi pri vseh oblikah udeležbe. V takšnem primeru je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju.

Na podlagi dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je odvisnost oškodovanca od obdolženca. Pri dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč govoriti o odvisnosti, ki bi zaradi oškodovančeve stiske ali drugih težkih razmer, oškodovanca pripeljala v položaj odvisnosti takšne intenzitete, da bi obdolženčevo ravnanje predstavljalo tudi zlorabo njegovega položaja za oškodovanca in da se je obdolženec tega zavedal in izkoriščal odvisnost oškodovanca od njega ter na takšen način zlorabil položaj, ki ga je imel nasproti oškodovancu.

Navedba v obrazložitvi sodbe, da se obsojencu "ne očita tolikšno število kaznivih dejanj, kot naj bi bilo posameznih izvršitev, temveč le eno oziroma dve kaznivi dejanji", jasno pove, da je obsojenec kaznivi dejanji storil kot nadaljevani kaznivi dejanji, ki ju je sestavljalo veliko število ponavljajočih dejanj v določenem obdobju. Nekdo je odvisen od drugega, če je nesamostojen, rabi pomoč drugega ali mora upoštevati njegovo voljo in zahteve, podrejen pa, če mora zaradi formalnega položaja ali dejanskega razmerja upoštevati voljo in zahteve nadrejenega in je odvisen od njega. Stališče, da se odnosa podrejenosti in odvisnosti ne izključujeta, je torej pravilno (razlaga 1. odstavka 184. člena KZ).

Obtožba je poleg očitka, da sta bili oškodovanki zaupani obsojencu v varstvo, vsebovala tudi očitek, da sta mu bili zaupani v oskrbo z navedbo konkretnih okoliščin. Slednje je sodišče izpustilo iz izreka sodbe in navedlo, da sta bili oškodovanki obsojencu zaupani le v varstvo. S tem ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, zakaj naj bi bili predlagani dokazi pravno relevantni, torej takšni, da bi bila lahko z njihovo izvedbo pravno pomembno dejstva ugotovljena drugače kot v pravnomočni sodbi. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Pojem varstva iz 2. odstavka 184. člena KZ obsega vse možne oblike zagotavljanja varnega življenja oseb, ki uživajo takšno varstvo, torej tudi skrb za njihovo varnost.

Ker je bila oškodovanka tudi po polnoletnosti odvisna od staršev, torej tudi od obsojenca, saj je živela doma in so jo starši preživljali, so v ravnanju obsojenca, čeprav izvršenem po hčerkini polnoletnosti, podani vsi znaki kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ.

Glede na spremembe Kazenskega zakonika, ki so zajele kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja s pomaknitvijo starostne meje od 14 na 15 let, ni moč zaključiti, da so te spremembe v nastalem položaju milejše za obtoženca. Tudi ne z vidika njegovega celotnega pravnega položaja. Glede na čas trajanja kaznivega dejanja spolnega napada na otroka iz tretjega odstavka 183. člena KZ (od začetka junija 1990 do 24.1.1993) in zagroženo kazen, ki je strožja kot pri drugem kaznivem dejanju, so v konkretnem primeru določbe KZ, ki so veljale pred nakazanimi spremembami, za obtoženca milejše. V primeru uporabe novega zakona bi se namreč obtoženčevo dejanje po strožji določbi tretjega odstavka 183. člena KZ nadaljevalo tudi v času od 24.1.1993 do 24.1.1994.

V opisu dejanja, mora biti navedeno izvršitveno dejanje obdolženca,ki predstavlja zlorabo položaja, s katerim pripravi oškodovanko, da v posledici njegovega ravnanja trpi določeno spolno dejanje. Priprava oškodovanke, da trpi spolno dejanje, tudi predpostavlja njeno privolitev. Spolna dejanja so tako vedno prostovoljna in posledica storilčeve zlorabe.