UPRS sodba U 2579/2008

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo podržavljene parc. št. 516/2 (del – do 481 m2) k.o. ..., ki je sedaj parc. št. 516/4 in 516/14 k.o. ..., upravičenkama A.A. in B.B. v last v naravi (1. točka izreka), ugotovil, da je s to odločbo o zahtevi za denacionalizacijo odločeno v celoti (2. točka izreka) in da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka). Prvostopni organ je izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, po tem ko je to sodišče s sodbo opr. št. U 2084/2006-28 z dne 5. 9. 2007 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-05-927/93-VN z dne 12. 7. 2006 o odpravi prvostopne delne odločbe z dne 14. 12. 2005, s katero je bila A.A. in B.B. vrnjena v last parc. št. 516/4 k.o. ..., vsaki do 481/1743. V obrazložitvi navaja, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. K 424/48 z dne 3. 7. 1948 in odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2660/48-26 z dne 31. 7. 1949 v okviru zaplembe celotnega premoženja zaplenjena tudi parc. št. 516/2, vrt 2 v izmeri 3721 m2, vl. št. 8 k.o. ... Po delitvi in preoštevilčenju je iz nje nastala tudi parc. št. 516/4, ki je ( v delu) predmet tega postopka. Glede na identifikacijsko potrdilo št. DN2004-0460 z dne 13. 1. 2005 je bila v tem letu parc. št. 516/4, po vrsti rabe pot, v delu 516/4 v izmeri 290 m2 pot, v delu 516/a v izmeri 100 m2 pot (ta del je bil v idealnem deležu že pravnomočno vrnjen upravičenkam) in v delu 516/b v izmeri 191 m2 pot. Upravni organ ugotavlja, da je po rekonstrukciji na naslovu ... prišlo do nove delitve parc. št. 516/4 v parc. št. 516/4, pot v izmeri 578 m2, ter parc. št. 516/14, cesta v izmeri 3 m2. Parcela je v zemljiški knjigi vpisana na C., katere pravna naslednica D. d.d. pa je ni lastninila, temveč je predlagala njen prenos na občino kot pot v javni rabi, kar dejansko tudi je. Kljub začetim aktivnostim v tej smeri do prenosa ni prišlo. Na dne 16. 11. 2000 opravljenem ogledu je upravni organ ugotovil, da je del parc. št. 516/4, ki leži med parc. št. 516/6 in parc. št. 516/7, asfaltiran kot ostalo dvorišče pred domom ... in je na južni strani pregrajen z betonskim temeljem za ograjo, del po celotni dolžini parc. št. 516/10 je nekoliko nasuto makadamsko dvorišče pred večstanovanjsko stavbo na naslovu ..., ostali del ob parc. št. 516/3 in 516/8 je bil prekopan in na njem rovokopač. Upravni organ je pridobil izjavo MOL, oddelka za gospodarske javne službe z dne 9. 4. 2004, da pot po parc. št. 516/4 ni kategorizirana. Ugovore tožnice, da je bila parc. št. 516/4 ob podržavljenju pot oziroma dvorišče do parc. št. 108, kjer je stala hiša z gospodarskim poslopjem, torej zazidano stavbno zemljišče, za kar je kot dokaz tožnica predložila aeroposnetek stanja iz leta 1954 in fotografije iz družinskega arhiva iz obdobja od leta 1932 do leta 1972, je zavrnil z oceno, da aeroposnetek iz leta 1954 izkazuje, da je bila pot zgrajena šele po podržavljenju. Ta sklep opira tudi na kopijo katastrskega načrta po stanju v času podržavljenja, iz katerega ni razvidno, da bi preko parc. št. 516/2 potekala pot. To tudi ni razvidno iz potrdila Mestne geodetske uprave št. 453-19-532/92 z dne 6. 2. 1992, ki za to parcelo kot vrsto rabe navaja vrt 2. Opira se tudi na delilni načrt in delilni izkaz z dne 19. 6. 1963, naznanilni list št. 51/74 z dne 19. 6. 1963 in skico premeravanja z dne 17. 6. 1963, iz katerih je razvidno, da je z delitvijo leta 1963 nastala parc. št. 516/4, pot in sadovnjak 2. Obstoj poti v času podržavljenja tudi ni izkazan z izpiski iz zemljiške knjige. Na tožničine pripombe na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, v katerih je tožnica vztrajala pri svojem stališču, da je bila parcela že ob podržavljenju zazidano stavbno zemljišče, in za to trditev predložila še pisno izjavo E.E. in predlagala njeno zaslišanje, predložila fotografijo iz leta 1942 ter predlagala, da upravni organ pridobi iz zbirke listin Okrajnega sodišča v Ljubljani listini pod Dn št. 1201/26 in Dn št. 2889/26 ter darilno pogodbo med F.F. in družino ... glede hiše na parc. št. 182, je odgovoril, da navedenega ni upošteval, ker v ničemer ne spreminjajo v postopku ugotovljenih dejstev. Ker tožnica zahtevka ni spremenila v odškodninskega, je zahtevek za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US, 54-I/02-odl. US in 18/05-odl. US, v nadaljevanju: ZDen) zavrnil.

Drugostopni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, ker je presodil, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se je status zemljišča iz kmetijskega v stavbno spremenil po zaplembi, in je enako menil, da po tožnici predlagani dokazi ne pretehtajo nad listinskimi dokazi. Obrazlaga, da niti iz aeroposnetka iz leta 1954, niti iz predloženih fotografij (za katere niti ni nesporno ugotovljeno, v katerem letu so nastale) ni mogoče nesporno ugotoviti, da je bila pot zgrajena že pred zaplembo leta 1948.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe zakona. Navaja, da je že v postopku trdila in dokazovala, da je pot na parc. št. 516/4 in 516/14 obstajala že pred podržavljenjem v letu 1948. Predložila je več fotografij, na katerih je pot vidna, in navedla več oseb, z zaslišanjem katerih ali njihovih svojcev bi bilo mogoče nesporno zaključiti, da je bila pot zgrajena že pred podržavljenjem ter s tem dokazati neujemanje katastrskih podatkov z dejanskimi in nerelevantnost listin, na katere se sklicuje izpodbijani akt. Že v pritožbi je zatrjevala, da upravni organ ni izvedel kritične in logične presoje vsakega dokaza posebej ter vseh skupaj oziroma da glede tega sploh ni izvedel nobenega dokaznega postopka in se do tega niti ni opredelil. Zato je tudi napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil ZDen. Tožnica meni, da fotografije pretehtajo nad listinskimi dokazi, ki so bili upoštevani. Fotografijam je predložila tudi dovolj jasna pojasnila, na zadnjih straneh fotografij so navedeni datumi izdelave, na njih je več oseb, ki bi lahko povedale, kdaj so bile fotografirane. Na slikah se tudi vidi stanovanjski in gospodarski objekt z vgrajenimi letnicami postavitve, za katere je možno po arhivskih podatkih pridobiti dokumente o tem, kdaj so bili zgrajeni. Možno je postaviti tudi izvedenca in uporabiti vsa dokazna sredstva po ZUP. Prvostopni organ je dokaze v celoti ignoriral, drugostopni organ pa je brez razpisane ustne obravnave in ne da bi strankam dal možnost izjave, kar počez zaključil, da ne pretehtajo nad listinskimi dokazi. To zaključuje, ne da bi se listine predhodno ali kdajkoli tehtale v kontradiktornem postopku na ustni obravnavi pred organom prve stopnje. Zato so bile kršene določbe postopka, 9. in 10. člen ZUP-a. Ob njihovi pravilni uporabi bi upravni organ moral zaključiti, da je bila pot na parc. št. 516/4 in 516/4 zgrajena pred podržavljenjem, da je bila ob podržavljenju last upravičencev tj. članov družine ... in da se njen status ob podržavljenju ni spremenil ter zaradi tega obstaja dolžnost vrnitve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

Od strank z interesom je na tožbo odgovorilo G., ki šteje izpodbijano odločbo, potrjeno z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, za pravnomočno in dokončno in nima pripomb.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno, ali je bila podržavljena parcela, ob podržavljenju parc. št. 516/2 vl. št. 8 k.o. ..., sedaj (tudi) parc. št. 516/4 (del, ki se obravnava v tem postopku) in parc. št. 516/14, zazidano stavbno zemljišče že tedaj, ko je bila zaplenjena (trditev tožnice), ali pa je ta status pridobila šele po podržavljenju (ugotovitev upravnega organa).

Upravni organ je za tožnico neugodno dejansko stanje, da parcela ob podržavljenju ni bila pozidana, ugotovil, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, na podlagi naslednjih dokazov: kopije katastrskega načrta iz časa podržavljenja, v katerem pot ni vrisana; potrdila geodetskega organa o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, po katerih se je parc. št. 516/2 vodila kot vrt; enako izkazujejo vpisi v zemljiški knjigi v vl. št. 8 k.o. ...; geodetskih listin (delilni načrt, delilni izkaz, naznanilni list, skica premeravanja), iz katerih izhaja, da se je 1963 spremenila vrsta rabe parcele v pot; aeroposnetka iz leta 1954, ki kaže, da je na parc. št. 516/4 potekala pot, kar pa se nanaša na leto 1954. Tožničinih dokaznih predlogov, ki so merili na drugačno dejansko stanje in sicer vpogled v družinske fotografije, postavitev ustreznega strokovnjaka, zaslišanje priče in pridobitev listin iz zbirke listin, ni upošteval, ker je ocenil, da v ničemer ne spremenijo ugotovljenih dejstev.

Ker je upravni organ smiselno zavrnil tožničine dokazne predloge (razen vpogled aeroposnetka), do vsebinskega ocenjevanja dokazov, ki jih je tožnica predlagala, njihovega primerjanja z drugimi dokazi in na podlagi medsebojnega součinkovanja sprejetega dokaznega zaključka, v upravnem postopku sploh ni prišlo. Zato je tožničin ugovor, da je upravni organ zaradi kršitve postopkovnih dokaznih pravil, ki mu nalagajo, da za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja pripravi analitično-sintetično dokazno oceno, tudi zmotno ugotovil dejansko stanje, odvisen od vprašanja, ali je upravni organ kršitev storil s tem, da njenim dokaznim predlogom ni sledil. Sodišče ugotavlja, da je za svoje postopanje imel podlago v določbah ZUP/86 (po katerem se na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen vodijo denacionalizacijski postopki). Po teh določbah (130. in 136. člen ZUP/86) izvedbo dokaza odreja uradna oseba, ki vodi postopek. Pri tem je dolžna predlog stranke za izvedbo dokaza, s katerim naj se dokaže resničnost relevantnega dejstva, oceniti tudi z vidika, ali bi predlagani dokaz v povezavi z drugimi dokazi mogel privesti do drugačnega prepričanja. Če te možnosti ni, izvedbo dokaza lahko odreče, ne da bi s tem kršila postopkovno določbo 9. člena ZUP/86, ki daje metodološke napotke, kako mora presojati dokaze.

Z zaključkom upravnega organa, da po tožnici predlagani dokazi v povezavi z drugimi že izvedenimi dokazi ne bi pripeljali do drugačne odločitve, se sodišče strinja. Za to, v izpodbijani odločbi izredno skopo obrazložitev, pa podaja dodatne argumente:

Tožnica, na zahtevo katere se je denacionalizacijski postopek začel, bi morala za svoje trditvene navedbe, da je bilo podržavljeno zazidano zemljišče, ponuditi in predložiti dokaze (drugi odstavek 137. člena ZUP/86), ki bi dokazovali, da je bila na podržavljenem zemljišču takšna pot, ki jo je mogoče uvrstiti med gradbene objekte. Po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82) se med zemljišča pod gradbenimi objekti uvrščajo tudi zemljišča pod potmi, ki niso javne, pod pogojem, da imajo utrjeno vozišče (9. točka 5. člena). Kolikor tožnica v tožbi navaja, da bi upravni organ za ugotavljanje dejstva zazidanosti parcele lahko postavil izvedenca in uporabil vsa dokazna sredstva po ZUP (priče, listine, ogled, rekonstrukcijo), ji sodišče odgovarja, da preiskovalno načelo upravnemu organu nalaga, da zbere dokazno gradivo (136. člen ZUP/86), vendar ta dolžnost ne zajema prekomernega pridobivanja dokazov za ugotavljanje dejstev za odločitev o strankinem zahtevku, in mora predvsem stranka svoje pravice in pravne interese zavarovati z ustreznimi in izvedljivimi dokaznimi predlogi. Tožnica je predložila več fotografij, tudi iz časa pred podržavljenjem, aeroposnetek iz leta 1954, izjavo priče, predlagala je postavitev strokovnjaka in pridobitev listin iz leta 1926 iz zbirke listin. Konkretni dokazi, ki naj bi izkazovali zazidanost, so slike in pričanje, ki pa tudi po mnenju sodišča sami po sebi, brez drugih okoliščin, niso zadostni dokazi, da je pot v gradbenem smislu izpolnjevala zahteve za objekt, torej da bi se jo lahko štelo za zazidano zemljišče. Da bi bili prepričljivi dokazi, ki bi bili v prednosti z dokazi, iz katerih je upravni organ sklepal, da je do zazidanosti prišlo po podržavljenju, bi jih moral dopolnjevati dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je pot izpolnjevala za to predpisane tehnične lastnosti oziroma da je bilo za gradnjo poti izdano ustrezno dovoljenje po tedanjih predpisih (Gradbeni zakon iz leta 1930). Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožnica ni predložila takšnih dokazov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev, zato so njeni tožbeni ugovori o kršitvi pravil postopka in posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni.

Kolikor pa tožnica očita kršitev pravil postopka drugostopnemu organu, ker ni opravil ustne obravnave, na kateri bi se izvajali dokazi, tožnica pa imela možnost izjavljanja, ji sodišče pojasnjuje, da drugostopni organ, razen če sam odloča o zahtevku, ne izvaja dokazov, temveč le preverja dokazno oceno, ki jo je opravil prvostopni organ, za kar pa po ZUP ni predvidena obravnava.

Dodatni argument, ki potrjuje odločitev upravnega organa, pa je tudi sedanje stanje podržavljene parcele, o čemer se je sodišče že opredeljevalo v upravnih sporih opr. št. U 2084/2006 in U 2578/2008. V upravnem sporu opr. št. U 2084/2006 je presodilo, da iz dokazov, ki jih je pridobil upravni organ (in so isti kot ti, na katere se je oprl v izpodbijani odločbi), izhaja, da je podržavljena parcela sedaj zazidano stavbno zemljišče. Te ugotovitve v ponovnem postopku tožnica ni prerekala, zatrjevala je le, da je parcela tak status imela že ob podržavljenju. Iz potrdila Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Oddelka za urbanizem št. 3511-1/00-LM/DT (58238) z dne 17. 11. 2000, ki je v upravnem spisu, izhaja, da se parcela po prostorskih aktih nahaja v območju urejanja MS 6/8 in je dovozna pot. Upravni organ v izpodbijani odločbi po mnenju sodišča pravilno navaja, da se kot taka v smislu opredelitev po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nadalj.) uvršča med nekategorizirane ceste, na katerih se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določijo lastniki ali od njih pooblaščeni upravljavci teh prometnih površin (točka 3 prvega odstavka 14. člena). Kljub temu, da pot ni kategorizirana kot javna cesta ali javna pot, ker za to predpisane povezovalne funkcije in tehničnih lastnosti nima, služi dovozu in pristopu do objektov in nepremičnin ob njej. Sedanja dovozna pot tako nima več funkcije, ki jo je imela parcela ob podržavljenju, ko je bila po navedbah tožnice to le pot oziroma dvorišče do parc. št. 108 (vloga z dne 2. 3. 2008). Govoriti je mogoče o drugi nepremičnini. Da ne gre za isto nepremičnino, ki je bila podržavljena, pa je nedvomno tudi glede tistega dela par. št. 516/4, ki leži med parc. št. 516/6 in 516/7. Iz zapisnika o ogledu z dne 16. 11. 2000, na katerega upravni organ tudi opira svojo odločitev, izhaja, da je ta del parcele asfaltiran kot ostalo dvorišče pred G. To dejstvo med strankama tudi ni sporno, kar je sodišče ugotavljajo v upravnem sporu opr. št. U 2578/2008, v katerem je tožnica pravico do vrnitve podržavljene parcele uveljavljala s trditvijo, da je do te izgradnje prišlo po uveljavitvi ZDen. Vključitev tega dela parcela v asfaltirano dvorišče je podržavljeno parcelo tako spremenilo, da gre za novo stvar. Za to, ali gre za novo stvar, pa tudi ni pomembno, ali je bilo za gradbeni poseg izdano predpisano dovoljenje, saj legitimnost gradnje sama po sebi nima stvarnopravnih učinkov. Ker je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (2. člen ZDen), dolžnost vračila tako spremenjene nepremičnine da gre že za drugo nepremičnino, ne obstoji. Tudi iz teh razlogov dokazi, ki jih je predlagala tožnica, in s katerimi naj bi dokazala, da je bila podržavljena parcela že v času podržavljenja zazidano stavbno zemljišče, ne bi mogli pripeljati do odločitve, da se parcela v naravi vrne.

Ker je odločba po obrazloženem pravilna in zakonita, in ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.