130. člen ZUP

Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu. Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.

Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi

Tožeča stranka s tožbenim predlogom za vpogled v celoten dokument zahteva nekaj, o čemer ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti zgolj z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (smiselno tako četrti odstavek 318. člena ZPP), saj je v tožbenem predlogu spremenila obvezno sestavino zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti izpolnjena dva pogoja. Za izpolnitev drugega pogoja, ali bi razkritje podatka povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, zadošča že ogrožanje procesa odločanja. V konkretnem primeru notranji posvetovalni postopek pri organu, zato je navedena izjema podana. Neutemeljen je tožbeni očitek, da bi morali biti zapisniki in seje z internimi akti predpisani kot tajni, to niti ni zahtevan pogoj navedene izjeme.

Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka.

Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt. Vrhovno sodišče v svojem stališču posebej poudarja, da se lahko zavezancu naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini. Če pa bi bilo naloženo novo ali dodatno plačilo komunalnega prispevka na podlagi naknadno sprejetega programa opremljanja tudi zavezancem, ki so že bili zakonito priključeni na komunalno opremo (in torej ne bi šlo za novo priključitev), bi tak občinski odlok nedopustno posegel na že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in bi zaradi tega v razmerju do lastnikov objektov lahko deloval retroaktivno oziroma neustavno (155. člen Ustave).

Iz zapisnika izhaja, da se je tožnica mejne obravnav udeležila in zapisnik podpisala, kar tudi sama potrjuje z navedbo, da je vse podpisala. Pri tem sicer tudi navaja, da je neuka, neizkušena, zmedena sledila le predstavniku občine, vendar s tem ne more uspešno izpodbiti pravilnosti izvedenega postopka. Kot je tožnici pojasnil že organ, napake volje pri izjavljanju volje o poteku predlagane meje v pritožbi ali v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati, lahko pa jo stranka uveljavlja v pravdnem postopku (36. člen ZEN). To pomeni, da če tožnica s podpisi zapisnika na mejni obravnavi takrat ni izkazala svoje prave volje (iz razlogov na njeni strani), torej, da se z potekom mejne obravnave in ugotovitvami, ki izhajajo iz njene oprave, ni strinjala, lahko to uveljavlja pred sodiščem civilne pristojnosti v pravdnem postopku. Iz zapisnika o mejni obravnavi tudi ne izhaja, da bi tožnica imela kakšne pripombe na potek mejne obravnave, konkretno, da bi izjavila, da kamnitega mejnika na z.k. točki 2840 ni več. Enako tudi ne gre slediti tožničini trditvi, da geometer na mejni obravnavi strankam ni pokazal meje po podatkih zemljiškega katastra in da jih ni opozoril na stopnjo natančnosti katas

Ker gre za isto oziroma podobno pravno in dejansko podlago zahtevka tožeče stranke, je služba za BPP kot stvarno pristojna za obravnavo obeh prošenj za dodelitev BPP, zadevi, ki sta se vodili pri tem upravnem organu, utemeljeno združila v enoten postopek. Tudi sicer pa tožeča stranka v tožbi ne navaja razlogov, zaradi katerih naj bi bila taka združitev neutemeljena in v nasprotju z zakonom.

Določbo 27. člena ZBPP je treba razlagati v povezavi z določbo 130. člena ZUP. V zadevi so bili sicer izpolnjeni pogoji za združitev postopkov Bpp 2043/2018 in Bpp 2044/2018, vendar je sodišče presodilo, da ob sicer pravilni odločitvi tožene stranke, ki ji tožeča stranka ne nasprotuje, tudi morebitna kršitev določbe drugega odstavka 27. člena ZBPP, ali neupoštevanje določbe 130. člena ZUP, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke.

Določbo 27. člena ZBPP je treba razlagati v povezavi z določbo 130. člena ZUP. V zadevi so bili sicer izpolnjeni pogoji za združitev postopkov Bpp 2043/2018 in Bpp 2044/2018, vendar je sodišče presodilo, da ob sicer pravilni odločitvi tožene stranke, ki ji tožnica ne nasprotuje, tudi morebitna kršitev določbe drugega odstavka 27. člena ZBPP, ali neupoštevanje določbe 130. člena ZUP, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke.

Že iz tožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da je vložila zahtevo za verifikacijo tiste devizne vloge, ki jo je podedovala po svojem pokojnem očetu in o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila. Tožnica je torej uveljavljala isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku.

Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče na podlagi določbe 2. člena ZUS-1 odločalo v upravnem sporu.

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

S svojo obrazložitvijo je tožena stranka presegla pravni standard očitne nerazumnosti tožnikovih prošenj za BPP, s tem pa tudi napačno presodila izpolnjevanje objektivnega pogoja za odobritev BPP po 24. členu ZBPP. Sledila je namreč ugotovitvam sodišč v že izpeljanih postopkih in izhajala iz njihovih ugotovitev. Zgolj dejstvo, da postopka ni razumno sprožiti iz razloga, ker se je v nekem drugem postopku izkazal za neutemeljenega, ne more predstavljati razumnega razloga za zavrnitev tožnikovih prošenj. Presoja, ki jo organ za BPP mora opraviti v smislu 24. člena ZBPP, ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se dodelitev BPP nanaša, pač pa se mora organ za BPP osredotočiti le na odločanje o izkazanosti pogojev za dodelitev BPP glede na tožnikovo prošnjo.

Stranka v upravnih postopkih skrbništva je le oseba, ki se ji postavlja skrbnik, zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi, in oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot jih nalaga ZZZDR.

Tožnica se moti, da ni bilo podanih vseh soglasij in da bi jo moral organ osebno povabiti, da se o poteku meje izjavi. Če pa je tožničin pooblaščenec na mejni obravnavi podal izjavo, ki vsebinsko ne izraža prave volje tožnice, pa lahko to napako volje tožnica uveljavlja v pravdnem postopku po tretjem odstavku 36. člena ZEN. Pojem zastopanja pomeni izražanje volje v imenu osebe, ki je zastopana pri določenem dejanju in ne zgolj nadomestitev same prezence osebe, kot to skuša prikazati tožnica. Vložene zahteve se nanašajo na evidentiranje urejenih meja ali delov meja parcel, ki se vse nahajajo na istem območju in so si nekatere med njimi sosednje parcele, vse tri stranke z interesom pa so vložile zahtevo za evidentiranje urejene meje, torej zahtevo po 28. in nadaljnjih členih ZEN, zato je prvostopni organ po prejemu zahtev strank z interesom le-te na podlagi 130. člena ZUP združil v en postopek.

Za priznanje statusa begunca je pravno relevantno, da se je preganjanje dogajalo oziroma prosilcu grozi v državi njegovega državljanstva, za status subsidiarne zaščite pa, da prosilcu resna škoda grozi v izvorni državi. Prvi tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v Srbijo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, to pa tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato mu mednarodna zaščita utemeljeno ni bila podeljena. Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 165/2008 ter sklepu I Up 412/2012 ni sprejelo stališča, da so v zadevi nepomembne nekonsistentnosti in da je zato drugega tožnika treba šteti za verodostojnega pri obravnavi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato se prvostopenjsko sodišče glede vsega navedenega zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki jih to ni sprejelo, pri tem pa opusti presojo verodostojnosti izjav tožnikov, kar je bil napotek Vrhovnega sodišča v predhodnem sklepu (I Up 412/2012).

Iz projektne dokumentacije, priložene upravnim spisom, dejansko izhaja, da sta rekonstrukcija in nadzidava obdelani ločeno, kar utegne pomeniti ustrezno podlago, da bi toženka lahko vsakega od teh posegov obravnavala v okviru samostojnega zahtevka, o katerih je mogoče odločiti tudi različno.

O prošnji za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči je bilo že pravnomočno odločeno. To dejstvo predstavlja oviro za ponovno vsebinsko odločanje o prošnji za dodelitev BPP.

Pristojni organ sme v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Upravi organ je v postopku, ki se lahko začne le na zahtevo stranke, vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni. Tožniki in njihov pooblaščenec so pravni laiki, ki očitno ne razumejo pomena dejanj, ki bi jih lahko opravil v postopku, prav tako pa ne vedo, kakšne pravice jih gredo in kakšne zahtevke lahko postavijo v upravnem postopku. Organ je tako, v skladu z načelom varstva pravic strank večkrat pojasnil možne podlage za vpis v register prebivalstva in jim tudi pojasnil postopek po katerih lahko pride do vpisa v navedeni register. Tožniki niso imeli republiškega državljanstva in tako niso mogli ne pridobiti ne izgubiti slovenskega državljanstva. Tožniki tudi ne morejo avtomatično slediti očetu tako glede državljanstva kot tudi prijave stalnega prebivališča.

Revizija ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Določba petega odstavka 22. člena ZEKom, po kateri je izrecno predvideno, da je za isti trg lahko izdanih več odločb, daje jasen odgovor, da vodenje enotnega postopka za določitev operaterja s pomembno tržno močjo zoper več relevantnih operaterjev ni obvezno, ampak lahko Agencija o statusu vsakega posamičnega operaterja odločbi z ločeno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka obstoja zelo hudih posledic ni izkazala z navedbami, da je iz analize upoštevnega trga, na podlagi katere je bila revidentka z izpodbijano odločbo določena za operaterja s pomembno tržno močjo in so ji bile naložene obveznosti, razvidno, da gre za obveznost velikosti več milijonov EUR in za regulacijo cen, ki zadeva pretežni del revidentkinega poslovanja, saj v reviziji ni pojasnila, na kakšen način obveznosti vplivajo oziroma bodo vplivale na obseg njenega poslovanja in teh posledic tudi ni z ničemer izka