VSRS Sodba VIII Ips 537/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. P-4031328 z dne 23. 11. 2006 in št. 14 4031328 z dne 14. 6. 2006, za izdajo nove odločbe, v kateri bo tožniku odmerjena starostna pokojnina, upoštevajoč kot pokojninsko osnovo tudi del plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991 ter za izplačilo zneska v višini, ki predstavlja razliko vsakomesečne pokojnine med dejansko prejeto in pokojnino, ki bi mu pripadala v času od 1. 2. 1998 do 1. 7. 2006, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Ugotovilo je, da je bila tožniku starostna pokojnina pravnomočno odmerjena z odločbo z dne 5. 3. 1998 oziroma 31. 3. 1998 za čas od 1. 2. 1998 dalje. Ponovno je bila nato odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 6. 12. 2002. Ker je tožnik dne 6. 6. 2006 vložil predlog za obnovo postopka in zahteval, da se plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991 upoštevajo v pokojninsko osnovo, mu je bila predčasna pokojnina na novo odmerjena z upoštevanjem teh zneskov od 1. 7. 2006 dalje. Glede na to, da odločba, izdana v obnovi postopka, po 263. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, 106/99 in naslednji) učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, je po oceni sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ugotovilo je sicer, da predpostavke za obnovo postopka sploh niso bile izpolnjene, vendar pa je ob dejstvu, da je tožnikovo zahtevo tožena stranka sprejela, soglašalo z materialnopravnim zaključkom, da je nova odločba lahko pričela učinkovati šele v naslednjem mesecu po vloženem predlogu.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se zoper odločbe o odmeri pokojnine ni pritožil, saj ni vedel, da je z vštevanjem plač v pokojninsko osnovo kaj narobe. Sam izračuna ni mogel preveriti in bi ga morala tožena stranka opozoriti, da določen del plač ni vštet v pokojninsko osnovo. Tožena stranka bi morala izpeljati obnovo postopka po 4. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), odločba pa bi, kljub temu, če bi učinkovala za naprej, lahko vsebovala tudi zavezo povrnitve premalo izplačane pokojnine za nazaj v enkratnem znesku. Tožnik je imel namreč ves čas od upokojitve dalje pravico do višjega zneska pokojnine in se v reviziji sprašuje, kakšen smisel ima izredno pravno sredstvo, če ne more sanirati krivice, ki se je zgodila. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik zatrjeval neupravičeno obogatitev tožene stranke oziroma uveljavljal odškodnino za premalo izplačano pokojnino in bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo samo temu delu tožbenega zahtevka. Zaradi ravnanja tožene stranke je bil neupravičeno prikrajšan. Škodo je dokazal, saj se kaže v razliki med pripadajočimi in izplačanimi pokojninami. V letu 1990 in 1991 še ni veljala določba 46. člena ZPIZ, niti spremenjena določba 46. člena iz leta 1996, temveč Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in naslednji), republiški zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Statut SPIZ. Tožena stranka je ravnala protipravno, ker je pri izdaji odločb z dne 5. 3. 1998, 31. 3. 1998 in 6. 12. 2002 uporabila 46. člen ZPIZ za obdobje let 1990 do 1992, ko ZPIZ sploh še ni veljal. Nadalje je ravnala protipravno, ker ob odločanju o zahtevku tožnika za priznanje pokojnine ni ob upoštevanju 5. člena ZUP upoštevala 263. člena ZPIZ in ker je kljub sodbi Ps 211/98, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2003, revizijo opravila šele leta 2006. Ker je pravica do pokojnine neodtujljiva osebna pravica, bi morala tožena stranka škodo oziroma neupravičeno zadržan denar povrniti. Zato revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. S tem revizija smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, konkretno o tem, zakaj tožnik ni upravičen do na novo odmerjenega zneska pokojnine tudi za nazaj – vse od dneva, ko mu je bila pokojnina prvič odmerjena.

7Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8Tožniku je bila prvič odmerjena pokojnina z začasno odločbo z dne 5. 3. 1998, nato pa s končno odločbo z dne 31. 3. 1998 in sicer od 1. 2. 1998 dalje. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnik na račun manj izplačanih plač v letih 1990 in 1991 prejel v obliki vrednostnih papirjev. To pomeni, da je tožena stranka pokojnino z odločbo z dne 5. 3. 1998, nato pa tudi z odločbama z dne 31. 3. 1998 in 6. 12. 2002 (ponovna odmera ob dopolnitvi 63 let starosti) odmerila z upoštevanjem napačne osnove. Tožnik se zoper izdane odločbe ni pritožil, zato so postale pravnomočne.

9Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Zoper pravnomočno odločbo ima stranka možnost obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva in sicer na podlagi 260. člena ZUP. Po četrtem odstavku 263. člena ZUP se obnova po preteku treh let od vročitve odločbe stranki ne more več predlagati in ne začeti po uradni dolžnosti. Izjemoma se lahko predlaga po preteku treh let le iz razlogov, navedenih v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP.

10Tožnik se v reviziji sklicuje na 4. točko 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Ne glede na to, da iz tožnikovega predloga (prošnje) ne izhaja, da predlaga obnovo postopka iz tega razloga je potrebno poudariti, da sodba Ps 211/98 oziroma Psp 25/2002 v sporu med tožnikovim delodajalcem in toženo stranko, s katerima je sodišče odločilo, da je tožnikov delodajalec podatke v obrazce M4 za leto 1990 in 1991 vpisal pravilno, nista pomenili odločitve o predhodnem vprašanju, pomembnem za odločanje o tožnikovi pravici do pokojnine oziroma o osnovi za odmero pokojnine. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-392/98 že dne 10. 7. 2002, torej pred izdajo odločbe tožene stranke z dne 6. 12. 2002 odločilo, da je bila določba četrte alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. O tem, ali se mora plača, izplačana v obliki delnic, upoštevati pri osnovi za odmero pokojnine, torej ni bilo odločeno šele s citiranima sodbama sodišč prve in druge stopnje. Revizijska navedba, da se v spornem primeru ne more uporabiti ZPIZ, ampak pred njim veljavni predpisi, kot so veljali v letih 1990 in 1991, je neutemeljena. Z njo revident sicer nekoliko nejasno, vendar pa verjetno skuša utemeljiti pravočasnost predloga za obnovo postopka. Tožnik je uveljavil pravico do pokojnine v letu 1998, tedaj pa je veljal ZPIZ. Glede na določbo prvega odstavka 292. člena ZPIZ, da se po prejšnjih predpisih zagotavljajo pravice le tistim uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do 31. 3. 1992, so se sodišče druge stopnje, pred tem pa sodišče prve stopnje in tožena stranka na 46. člen ZPIZ pravilno sklicevali.

11Tožnik je dne 6. 6. 2006 pri toženi stranki vložil „prošnjo za obnovo postopka“, na podlagi katere je tožena stranka tožniku od 1. 7. 2006 dalje na novo odmerila pokojnino z upoštevanjem tudi plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991. Glede na to, da je dne 6. 6. 2006 že potekel objektivni rok za obnovo postopka (zadnja odločba o odmeri pokojnine je bila izdana 6. 12. 2002), kljub temu pa je tožena stranka tožniku na novo odmerila višjo pokojnino od 1. 7. 2006 dalje, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine za nazaj ni utemeljen.

12Plače, ki so bile izplačane v obliki vrednostnih papirjev za leto 1990 in 1991, niso bile naknadno ugotovljene, saj so bili podatki o tako izplačanih plačah znani, s strani delodajalca pravilno prikazani in od plač plačani tudi prispevki že v letih 1990 in 1991, le pri odmeri pokojnine v letu 1998 (in kasneje) se niso upoštevali. V času vložitve tožnikove zahteve so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja in zato tudi ne določa, od kdaj gre v takem primeru upravičencu novo odmerjena pokojnina. Glede na določbe drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji) je potrebno upoštevati ureditev ZPIZ-1 v podobnih primerih (1).

13ZPIZ-1 v 263. členu določa, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi za obnovo, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek obnove uveden po uradni dolžnosti. V primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ZPIZ-1 v 181. členu določa, da se takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pri tem pa v drugem odstavku določa, da gre zavarovancu pravica do takšnega odstotnega povečanja pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Glede na tako ureditev podobnih primerov, ko gre za novo odmero pravic (pokojnine) na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev le za naprej, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožena stranka s priznanjem višje pokojnine tožniku na podlagi upoštevanja podatkov o izplačilih plače v obliki delnic in obveznic le od 1. 7. 2006 dalje (glede na vložitev tožnikovega predloga dne 6. 6. 2006) ni ravnala nezakonito. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da so vse do navedenega datuma glede višine tožnikove pokojnine učinkovale pravnomočne odločbe z dne 5. 3. 1998, 31. 3. 1998 in 6. 12. 2002. Ker je tožnik prejemal pokojnino na njihovi podlagi, je sodišče upravičeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v pokojnini za čas od 1. 12. 1998 do 1. 7. 2006. Glede na pravnomočnost citiranih odločb so tožnikove navedbe v reviziji o napakah tožene stranke pri njeni izdaji in sklicevanje na neenakopravno obravnavo brezpredmetne.

14Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ni pravilno obravnavalo njegovega zahtevka za plačilo razlike v pokojnini. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je tožnik s tožbo zahteval odpravo odločb tožene stranke in zahteval plačilo razlike med izplačano in novo pokojnino. Slednje ni uveljavljal kot odškodnine; če bi jo, pa revizija ne bi bila dovoljena. Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 SIT (4.173,00 EUR). Ker v obravnavani zadevi vrednost uveljavljane denarne terjatve in s tem vrednost spornega predmeta sploh ni navedena

,

za vsebinsko obravnavanje revizije zahtevan pogoj ne bi bil izpolnjen (2).

15Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je sodišče revizijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodba in sklep VS RS št. VIII Ips 535/2008 z dne 22. 10. 2010

Op. št. (2): Prim. sklep VS RS št. VIII Ips 53/2001 z dne 11. 12. 2001