46. člen ZPIZ

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske

Ker je po mnenju izvedenca tožnica s certifikati pridobila pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnica v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobila dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede ne realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, to je takrat, ko bi morali biti izplačani. Ker za ponovno upoštevanje neizplačanih plač po 1. 1. 1993 v pokojninsko osnovo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (II. točka izreka), glede na vse obrazloženo pa tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti odpravilo in v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990 do 1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilu vsebuje osnovo iz leta 1992, zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek ter za izračun posredovalo tudi ustrezne napotke za postopanje toženca v ponovljenem upr

Pod pogoji iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92.

Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi v

Pod pogoji iz Odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z Odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. V konkretnem primeru ni dokazano, da bi bila pri odmeri tožnikove starostne pokojnine uporabljena protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ-92. Ker tožnik s premalo izplačanim delom plače iz spornega obvestila z dne 15. 9. 1998 ni sodeloval pri interni razdelitvi delnic, pri oblikovanju pokojninske osnove ni moglo priti do protiustavne izločitve dela plače po 4. alineji 46. člena ZPIZ-92.

Dejstvo, da lastninsko preoblikovanja spornega gospodarskega subjekta ni bilo izvedeno po ZLPP in da pristojno ministrstvo ni izdalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač v zvezi s 25.a členom ZLPP, je bistvenega pomena za odločitev v sporni zadevi. V postopku revizije namreč ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, saj do lastninskega preoblikovanja podjetja in do odkupa delnic za sporno podjetje sploh ni prišlo.

V zvezi z vprašanjem, ali sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere, vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.

Upoštevaje, da je bila odločba Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev vloženih po izteku navedenega roka ni dovoljeno obravnavati po vsebini. Ker se je 60-dnevni rok iz tretjega odstavka ustavne odločbe iztekel 29. 6. 2015, so zahteve, ki so bile vložene po tem datumu, vložene prepozno.

Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne

Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni

Glede na 183. člen ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje.

Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Tožničina zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla. Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena ZPIZ-2.

V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.

Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa podjetja, ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku zato ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.

Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.

Upoštevaje ustavno odločbo U-I-392/98, je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 10. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmeril starostno pokojnino, ker je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeno starostno pokojnino priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 10. 6. 2002 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do starostne pokojnine.

Odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. S

Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.