VSL sodba PRp 35/2010

Pritožbi zagovornika obdolženega R.R. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o odgovornosti in sankciji spremeni tako, da se postopek o prekršku iz 1. odstavka 33. člena ZPPPD zoper obdolženca R.R. na podlagi 5. točke 1. odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ustavi.

V izreku o odvzemu 62,48 gramov smole rastline Konoplja se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz 1. odstavka 33. člena ZPPPD, ki ga je storil s tem, da je kršil določbo 7. člena navedenega zakona s tem, da je dne 15. 6. 2007 v prostorih stanovanjske hiše na naslovu xx ulica v kraju B hranil 62,48 g smole rastline Konoplje, ki je z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, razglašena za mamilo. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo globo v znesku 400,00 eurov in na podlagi 34. člena ZPPPD in 137. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo še sankcijo odvzema 62,48 g smole rastline Konoplje, obdolženca pa oprostilo plačila stroškov postopka.

Zoper tako odločitev je obdolženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo razsojo. Že samo sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica zavrgla zahtevo za uvedbo preiskave s sklepom z dne 10. 4. 2008, saj so bili izločeni dokazi, ki so bili pridobljeni tekom preiskave, torej je kazensko sodišče ugotovilo, da ni pogojev za postopek zoper obdolženca, kar bi moralo upoštevati tudi naslovno sodišče, saj če gre za nedovoljene dokaze, to velja za vse, še toliko bolj, ker je bilo to ugotovljeno v samem kazenskem postopku, ko je bil v tej zvezi izpeljan tudi sam dokazni postopek. Sprejeta pravnomočna sodna odločba ima tudi učinek pravnega akta kot takšnega, ki učinkuje napram vsem in ima kot takšna absolutni učinek in se ne morejo v tej zvezi pridobljeni dokazi ocenjevati in vrednotiti drugače. 31. člen Ustave RS se nedvomno nanaša na primer, kot je obravnavani, ko je bil postopek zoper obdolženca ustavljen, saj nihče ne more biti ponovno obravnavan v že razsojeni zadevi, ne glede na to, da je en kazenski, drug pa prekrškovni postopek. 196. člen KZ se res nanaša na neupravičeno proizvodnjo in promet z mamili, vendar pa je protipravnost podana, če je kaznivo dejanje storjeno v nasprotju z ZPPPD, torej zakon, katerega kršitev se očita obdolžencu v tem prekršku tako, da gre vsekakor za isto materijo in iste dokaze, ki naj bi se izvajali v zvezi s podanimi očitki in vsekakor, ko so enkrat takšni dokazi s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeni kot nedovoljeni v kazenskem postopku, to še toliko bolj velja za prekrškarski postopek. Podrejeno pa pritožba uveljavlja še, da sodišče sploh ni izvedlo nobenega dokaza predlaganega s strani obdolženca in samo dejansko stanje ni v celoti razjasnjeno. Sodišče tako ni izvedlo nobenega dokaza z zaslišanjem prič, ki so sodelovale oziroma bile prisotne pri opravljanju hišne preiskave, ker naj ne bi bilo pojasnjeno, kaj naj bi se s temi dokazi dokazovalo, vendar pa je bil že sam predlog dovolj jasen, torej, da bi priče, ki so bile prisotne pri sami preiskavi, povedale, kako je sama preiskava potekala, da bi se ugotovilo ali je sama hišna preiskava sploh potekala v skladu s predpisi. Postopek o prekršku zoper obdolženca tako ne bi smel potekati in bi morali biti vsi dokazi, ki so bili pridobljeni tekom hišne preiskave napram obdolžencu izločeni, po drugi strani pa tudi samo dejansko stanje prekrška ni bilo z ničemer ugotovljeno in gre za popolnoma nesprejemljivo odločitev sodišča.

V predmetni zadevi je višje sodišče že odločilo s svojo odločbo opr. št. PRp 1004/2009 z dne 12. 6. 2009, zoper katero pa je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. IV Ips 56/2009 z dne 23. 11. 2009 ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja da je tudi glede 12,89 gramov smole konoplje, ki jo je obdolženec policiji izročil sam pred začetkom hišne preiskave in da je poziv za prostovoljno izročitev predmetov, ki sledi izročiti odredbe o hišni preiskavi in pouku po 2. odstavku 215. člena ZKP treba šteti za del hišne preiskave tako, da so tudi ti predmeti nedovoljen dokaz in jih sodišče druge stopnje ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi, utemeljena. Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je »glede na vsebino zapisnika o preiskavi stanovanjske hiše na naslovu xx ulica v kraju B z dne 15. 6. 2007, iz katerega izhaja, da je predmet pod točko 1. izročil R.R. sam in sicer ga je »vzel iz predala sobe«, mogoč edino zaključek, da je bil ta predmet izročen in zasežen po tem, ko je bila odredba o hišni preiskavi izročena R.R., ko je bil obdolženec poučen o pravici da obvesti odvetnika in ko je bila ugotovljena prisotnost dveh prič in ko so policisti že vstopili v prostore, ki jih je zajemala odredba o hišni preiskavi. Ob upoštevanju, da odredba za hišno preiskavo vsebuje najprej dovoljenje za vstop v prostor in nato dovoljenje za opravo preiskave, so torej policisti že izkoristili tudi prvo pooblastilo odredbe. Glede na navedeno je pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil tudi zaseg 12,89 gramov smole rastline konoplje opravljen v okviru izvajanja hišne preiskave. Kljub temu, da je obdolženi ta predmet izročil sam (na poziv po 3. odstavku 215. člena ZKP) gre torej ob navedenih okoliščinah primera za zaseg kot del začete hišne preiskave. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila hišna preiskava odrejena nezakonito, zahteva za varstvo zakonitosti pravilno trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1, saj tudi 12,89 gramov smole rastline konoplja predstavlja dokaz, na katerega se sodba ne more opirati«.

Višje sodišče je ob ponovni presoji pritožbe obdolženčevega zagovornika ter upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS izraženo v sodbi opr. št. IV Ips 56/2009 z dne 23. 11. 2009 odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da temelji odločitev sodišča prve stopnje na nezakonito opravljeni hišni preiskavi in tako na nedovoljenih dokazih. V tej smeri namreč obrazložitev sodišča prve stopnje, ki že v postopku pred sodiščem prve stopnje dan ugovor v tej smeri s strani obdolženčevega zagovornika zavrača kot neutemeljen, ne vzdrži preizkusa. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi, kar se tiče postopka o prekršku povezanega s posestjo prepovedane droge po 1. odstavku 33. člena ZPPPD odredba za hišno preiskavo izdana zakonito in so zato tudi na podlagi tako opravljene hišne preiskave dokazi pridobljeni na zakonit način, je namreč napačen. Za hišno preiskavo se v postopku o prekršku glede na določbo 1. odstavka 67. člena ZP-1, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno (ZP-1 pa o tem nima posebnih določb), v rednem sodnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP – Ur. l. RS, št. 8/06, uradno prečiščeno besedilo, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-H, Ur. l. RS, št. 14/2007...). Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se po določbi 1. odstavka 214. člena ZKP sme tako opraviti v postopku o prekršku, če so za to podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila prekršek in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prejeti ali da se bodo odkrili sledovi prekrška ali predmeti, ki so pomembni za postopek o prekršku (glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 238/05 z dne 8. 9. 2005, I Ips 333/05 z dne 3. 11. 2005 itd.).

V obravnavanem primeru iz odredbe o hišni preiskavi, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje (priloga A1) in v kateri je le to povzelo razloge iz predloga PP (ta namreč v spisovnem gradivu ni priložen) za izdajo odredbe za hišno preiskavo, tako izhaja, da so policisti PP »z zbiranjem obvestil ter z lastnimi zaznanji večkrat opazovali izmenjavo neznanih predmetov med R.R. in drugimi osebami pred njegovo hišo, pri čemer so opazili znane uživalce mamil ter dijake brežiških srednjih šol. Z zbiranjem obvestil so policisti ugotovili, da naj bi R.R. preprodajal marihuano, utemeljeno ga sumijo, da poseduje prepovedano drogo marihuano«. Razlogi, s katerimi se utemeljuje sum, da je obdolženec storil prekršek, tako sploh niso konkretizirani in določno izraženi v tolikšni meri, da bi omogočili učinkovito sodno presojo. Policijske navedbe o »zbiranju obvestil in lastnih zaznanjih« sploh niso dokumentirane tako, ni na primer razvidno, na kakšen način so bila zbrana obvestila in kdo je posredoval ustrezne podatke, niti niso navedeni konkretni podatki o tako imenovanih lastnih zaznanjih tako, da bi sodišču to omogočilo preizkus utemeljenih razlogov za sum kot višjega pravnega standarda od najnižjega dokaznega standarda razlogov za sum, ki so podlaga za začetek poizvedb postopkov policije. V takem položaju tako tudi ni bilo pogojev za odreditev hišne preiskave in je tako hišna preiskava bila odrejena v nasprotju z določbami 1. odstavka 214. člena ZKP, dokazi pridobljeni na podlagi tako izvedene hišne preiskave pa so nedovoljeni in jih sodišče pri svoji odločitvi o obdolženčevi odgovornosti glede na določbo 6. točke 155. člena ZP-1 ne more uporabiti, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, glede dokaza pridobljenega z izročitvijo s strani R.R. samega pa je bilo upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS v že navedeni sodbi sprejeti glede vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva R.S. zoper odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 6. 2009. Glede na navedeno je bilo tako zaradi kršitve določb postopka o prekršku, kot je določena v 6. točki 155. člena ZP-1, pri odločitvi o obdolženčevi odgovornosti za storjeni prekršek izločiti dokaze, pridobljene pri nezakonito opravljeni hišni preiskavi. Ker drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti o obdolženčevi odgovornosti za obravnavani prekršek, v predmetni zadevi sodišče prve stopnje niti ni izvedlo, je višje sodišče, upoštevajoč, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil le obdolženčev zagovornik, odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Potrditi pa je bilo izpodbijano sodbo o prekršku v izrečeni stranski sankciji odvzema predmetov in sicer v količini 62,48 gramov smole rastline Konoplje, saj izrek te stranske sankcije temelji na določbi 2. odstavka 137. člena ZP-1. Po tej določbi se namreč predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo vzeti odvzamejo tudi v primeru ustavitve postopka, če to terjajo razlogi splošne varnosti, razlogi življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varstva gospodarskih razmer ali razlogi morale. V obravnavanem primeru namreč, upoštevajoč, da je bilo zoper obdolženca postopek o prekršku ustaviti, razlogi za vrnitev zasežene droge po 1. odstavku 137. člena ZP-1 niso podani, saj bi bilo to v nasprotju z razlogi morale, glede na to, da posest droge sploh ni dovoljena.

Ker je bil postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen, stroški postopka glede na določbo 4. odstavka 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.