137. člen ZP-1

Ugotovitev, da je prekršek storila oseba, ki je mlajša od 14 let, je okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku po samem zakonu, saj se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. V takem primeru sodišče obdolžilni predlog (v celoti) zavrne. Tako ni bilo podlage za postopanje sodišča po določbah drugega in tretjega odstavka 137. člena ZP-1, po katerih se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin. Na kateri pravni podlagi naj bi sicer sodišče ob zavrnitvi obdolžilnega predloga iz razloga, ker se zoper otroka ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške, odločilo tudi o odvzemu predmeta, pa prekrškovni organ tudi ne pove. Ima pa prekrškovni organ v 54. členu ZNPPol pooblastilo, da v primeru, ko zoper osebo, ki ji je bil predmet zasežen, in bil uveden postopek pred pristojnim organom, zaseženi predmet osebi vrne, razen če gre za nevarne predmete ali predmete, ki jih je po zakonu treba odvzeti, ali če je oseba nedvomno izrazila voljo, da predmete ne

Z uporabo določbe šestega odstavka 123. člena ZP-1 sodišče prve stopnje sicer ni kršilo ničesar, saj določba ureja vrnitev zaseženega predmeta še pred izdajo sodbe o prekršku. Vendar pa se o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema predmeta dokončno odloči s sodbo, ki mora v primeru, kadar sodišče predlogu ne ugodi in stranske sankcije ne izreče, vsebovati negativen izrek, ki mora biti v razlogih sodbe obrazložen.

Pojmovna opredelitev prekrška neznatnega pomena je torej institut materialnega prekrškovnega prava, pri katerem je potrebna ugotovitev dveh pogojev in sicer storitev prekrška (-) v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in (-) odsotnost škodljive posledice oziroma možnost nastanka take posledice ali pa neznatnost take škodljive posledice. Neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je pomembna tako v premoženjskem, kot tudi v vrednostnem smislu, zato je slednje vselej potrebno presojati ob upoštevanju vseh (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera. Posest in uživanje prepovedanih substanc, četudi v zmanjšani količini, generalno preventivno, kot pravilno opozarja pritožba, ne omogoča zaključkov, da gre za posebno lahek prekršek z neznatnimi posledicami.

Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku pred Okrajnim (prekrškovnim) sodiščem v Ljubljani, ki bo v okviru sodnega odločanja o upravičenosti zasega vozila, odločalo tudi o posegu v njeno človekovo pravico, to je v zatrjevano ustavno pravico do zasebne lastnine, če bo tožnica to v prekrškovnem postopku tudi uveljavljala. Zato ji ne more biti (hkrati) zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na podlagi šestega odstavka 123. člena ZP-1 na ugovor prizadetega (torej v tem primeru tožnice) ali po uradni dolžnosti odredi, da se zaseženo vozilo glede na okoliščine zadeve vrne lastniku ali tistemu, ki mu je bilo zaseženo, že pred koncem postopka, saj v obravnavanem primeru odvzem vozila po zakonu ni predpisan kot obvezen.

Odvzem (in uničenje) predmeta predstavlja poseg v lastninsko pravico. Ta je lahko utemeljen, če razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad pravico do lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi o odvzemu predmeta tehtati med težo ukrepa in pomenom za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, in razlogi splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Da bi tehtanje lahko v konkretnem primeru opravilo, pa mora dati lastniku predmeta možnost, da se o okoliščinah zadeve izjavi.

V obravnavanem primeru je predlagatelj predlagal odvzem predmeta, ki je last samega storilca, kar pomeni, da bi sodišče pogoje za izrek te sankcije moralo presojati po določbi prvega odstavka člena 25 ZP-1. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je prvo sodišče razloge za zavrnitev predloga predlagatelja za izrek stranske sankcije s tem, ko je obrazložilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da zaseženo vozilo predstavlja konkretno nevarnost za katerokoli izmed dobrin, naštetih v drugem odstavku člena 25 ZP-1, nepravilno gradilo na določbi drugega odstavka člena 25 ZP-1, ki uzakonja pogoje za izrek te stranske sankcije v primeru, če storilec ni lastnik predmeta. Taki razlogi pa so tudi pomanjkljivi in, kot pravilno izpostavlja pritožba, tudi nasprotujoči. Iz izpodbijanega sklepa namreč na eni strani izhaja, da je obdolženec oba prekrška storil iz nepremišljenosti in lastnega prepričanja, da lahko počne, kar si želi in da je v konfliktu z očetom, ki se prav tako ne želi vključevati v tovrstne postopke, istočasno pa v razlogih očetu nalaga večjo skrb, da mladoletnik v bodoče ne bo več ponavljal prekrškov, čeprav je mladoletnik sam povedal, da nima razlogov, da bi očeta sploh poslušal

Na podlagi okoliščine, da se šteje, da je obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu vročeno 5. 5. 2018, obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati, da je 5. 5. 2018 ob 10.30 uri vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da se z njim ne sme izkazovati in da je s tem, ko se je kljub temu odločil za vožnjo z motornim vozilom in da se bo policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, privolil v posledice tj. storitev prekrška. Ker je bila stranska sankcija odvzema motornega vozila Honda Civic izrečena zaradi storitve prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, pritožbeno sodišče pa je postopek zaradi tega prekrška ustavilo, obdolžencu ni mogoče določiti in izreči stranske sankcije odvzema motornega vozila znamke Honda, tip Civic, na podlagi prvega odstavak 25. člena ZP-1. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema premdetov, saj drugi odstavek 137. člena ZP-1 omogoča odvzem predmetov tudi, če je postpek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

Sodišče prve stopnje je poseglo v ustavno pravico lastnika vozila do izjave, saj je odločilo o odvzemu njegovega predmeta, ne da bi ga sploh zaslišalo. Ker izpodbijani sklep, ko ugotavlja obstoj razlogov splošne varnosti, niti ne omenja, na kateri prometni površini, kdaj ter v kakšnih okoliščinah je otrok uporabljal (v prisotnosti dedka) zaseženo motorno vozilo, pritožbenih navedb lastnika (da je bilo to v soboto zvečer na velikem praznem parkirišču) ni mogoče preizkusiti.

Pogoji za zaseg motornega vozila so odpadli šele naknadno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je s sodbo IV Ips 50/2016 spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje glede odgovornosti za prekršek po 3. točki prvega odstavka 50. člena ZVoz in glede tega prekrška postopek o prekršku ustavilo. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema predmetov, na kar je smiselno nakazalo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi. Zgoraj citirana določba drugega odstavka 137. člena ZP-1 namreč omogoča odvzem predmetov tudi, če je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.

Navedbe v odredbi za hišno preiskavo, da so policisti „z zbiranjem obvestil ter z lastnimi zaznanji večkrat opazovali izmenjavo neznanih predmetov med obdolžencem in drugimi osebami, pri čemer so opazili znane uživalce mamil“ niso konkretizirane in dokumentirane tako, da bi bil sodišču omogočen preizkus utemeljenih razlogov za sum. Hišna preiskava je bila tako odrejena v nasprotju s 1. odstavkom 214. člena ZKP. Dokazi, pridobljeni na podlagi tako izvedene hišne preiskave, pa so nedovoljeni. Čeprav je obdolženec sam izročil predmet (na poziv po 3. odstavku 215. člena ZKP), gre lahko za zaseg kot del začete hišne preiskave.

Za odločitev v predmetni zadevi je pravno pomembno le, ali je obdolženec nadaljeval z vožnjo motornega vozila po tem, ko mu je bila z zakonito odredbo policista, izdano v predhodnem postopku zaradi drugega prekrška, nadaljnja vožnja izrecno prepovedana. Odločba o prekršku se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Tako se tudi odločitev sodišča, da se zaseženo vozilo vrne obdolžencu, izvrši po pravnomočnosti sodbe o prekršku. Sodišče sicer lahko z odredbo zaseženi predmet vrne lastniku še pred pravnomočnostjo sodbe o prekršku, vendar tega ni dolžno storiti, saj ga k temu izrecno ne zavezuje nobena zakonska določba. Odločitev sodišča prve stopnje, da se vozilo vrne šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku pa tudi ne pomeni, da je sicer zakonito opravljen zaseg samo zaradi tega postal nezakonit in da zaradi tega stroški hrambe od tedaj dalje ne bremenijo več obdolženca, ki je bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška.

Odločitev o uničenju predmeta je posledica izreka stranske sankcije odvzema predmetov, ki jo lahko izreče le sodišče. Če sodišče odloči, da se zaseženi predmet uniči, ne da bi izreklo tudi odvzem tega predmeta kot stransko sankcijo, je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ki niso last obdolženca temveč tretje osebe, gre za poseg v zasebno lastnino osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku, zato mora sodišče tehtati težo takšnega ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema (pri tem upoštevati zlasti namen in vrednost predmeta) ter tehtnost razlogov splošne varnosti, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva okolja, ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razloge morale. Pri tem mora opredeliti, kateri od naštetih pojmov utemeljujejo izrek takšne sankcije, kakšna je vsebina tega pojma, ugotoviti, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki se odvzemajo, kako široke so te omejitve, ugotoviti, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se lahko z odvzemom tej nevarnosti izognemo. Svoj sklep pa mora utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila obdolžencu oz. osebi, ki se jih odvzema predmet, dana možnost, da se o njih izjavi. Pri opredelitvi namena sankcije odvzema predmetov je potrebno upoštevati, da ta v ZP-1 ni več predpisan kot varstveni ukrep, ker 4. čl. ZP-1 pri določanju

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba. Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.