VSL sodba I Cpg 780/2010

I.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni

- v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,500.000,00 SIT od 25. 03. 2005 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti, ter od zneska 6.259,39 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, zavrne;

- v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.233,01 EUR.

II.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,41 EUR.

Dosedanji potek postopka

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pred tem je namreč s sodbo VII Pg 51/2006-17 z dne 05. 06. 2008 že enkrat ugodilo tožbenemu zahtevku. To sodbo je sodišče druge stopnje s sklepom I Cpg 823/200 z dne 19. 02. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke I. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagana odločitev ni skladna z določilom 358. čl. ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče na predlog pritožnika ni vezano (3. odst. 351. čl. ZPP).

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbena obravnava

4Sodišče prve stopnje je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na presojo, da je na podlagi ustnega dogovora med pravdnima strankama prišlo do prenosa še neizpolnjenega dela pogodbe (v obsegu dobave in montaže 70 kovinskih podbojev) s strani M.Ž. s.p. na tožečo stranko Ž. d.o.o. Drži pritožbeni očitek, da nobena od pravdnih strank ni zatrjevala dejstev, ki bi utemeljevala pravni zaključek o prenosu pogodbe (122. člen OZ); tožeča stranka je namreč trdila, da nakazilo spornega zneska 1,500.000,00 SIT predstavlja avans tožeče stranke toženi stranki na podlagi nove pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, tožena stranka pa je zatrjevala, da pomeni nakazilo tega zneska delno plačilo dolga samostojnega podjetnika M.Ž. do tožene stranke. Iz razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje odločilo izven ponujenega trditvenega gradiva, s čimer je odvzelo toženi stranki pravico do izjave v smislu možnosti učinkovite obrambe. S tem pa je zagrešilo v pritožbi uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Glede na to, da sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo sodbe strankam ni razkrilo novega pravnega stališča, ki ga je zavzelo v obrazložitvi sodbe, je tožena stranka lahko uveljavljala zadevno procesno kršitev šele s pritožbo, s čimer je izpolnjen pogoj po določilu 1. odst. 286.b čl. ZPP.

5Pritožbeno sodišče je ocenilo, da lahko pravkar opisano bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi samo, zato iz tega razloga ni bila potrebna razveljavitev izpodbijane sodbe (arg. 1. odst. 354. člena ZPP). Odpravi pa jo lahko samo zato, ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo zahtevka v okviru zatrjevane trditvene podlage. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri dobavi in montaži preostalih 70 podbojev za poslovno razmerje med tožečo stranko Ž. d.o.o. in tožencem, ki je bilo ločeno od poslovnega razmerja med M.Ž. s.p in tožencem (prim. str. 4 sodbe, list. št. 69).

6Vendar pa pritožbeno sodišče kljub temu ni moglo pritrditi odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi pritožbenega izpodbijanja pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča je namreč sodišče druge stopnje podvomilo o rezultatu tako ugotovljenega dejanskega stanja. Pomisleke o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje so pritožbenemu sodišču zasejale predvsem pritožbene trditve, iz katerih izhaja, da ni logično, da bi tožena stranka ob odprtih terjatvah v višini cca. 2.300.000,00 SIT privolila v prenos pogodbenega razmerja na tožečo stranko, upoštevaje pri tem okoliščino, da je bilo za tožečo stranko zaradi izdelave nestandardnih podbojev najbolj smotrno, da posel dokonča tisti, ki ga je začel, to je tožena stranka.

7Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (2. odstavek 347. člena ZPP). V skladu s citiranim določilom je pritožbeno sodišče na seji dne 21. 10. 2010 sklenilo, da bo v predmetni zadevi dne 09. 12. 2010 opravilo pritožbeno obravnavo, pri čemer je pooblastilo za pripravo in vodenje obravnave preneslo na sodnico poročevalko (4. odst. 347. člena ZPP). V dokaznem postopku je sodišče druge stopnje ponovilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in s pregledom listin v spisu na prilogah A1 – A11 ter B1-B4. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče na seji senata istega dne odločilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena.

Presoja utemeljenosti pritožbe

8Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala s trditvami, da tožena stranka ni izpolnila dogovorjenih obveznosti na podlagi ustnega dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama v marcu 2005, katerega predmet je bil dobava in vgradnja cca 70 kovinskih podbojev na objektu N. v Ljubljani. Zaradi neizpolnitve tožene stranke iz tega dogovora zahteva vračilo avansa v tej pravdi. Tožeča stranka je še zatrjevala, da gre za posel, ločen od prejšnjega poslovnega razmerja med M.Ž. s.p. in toženo stranko, ki je temeljil na naročilnici št. 0-47/2002 z dne 12. 08. 2003 (B3). Tožena stranka je zanikala obstoj nove pogodbe med strankama, sporno nakazilo pa je štela kot delno poplačilo dolga, ki ga je do nje imel M.Ž. s.p.

9Odločilno pravno dejstvo, ki ga je bilo treba ugotoviti v tej pravdi torej je, ali je med strankama prišlo do soglasja volj za sklenitev nove pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka. Po 15. členu Obligacijskega zakonika (OZ) namreč velja, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Dokazno breme za dokazovanje trditev o sklenitvi nove pogodbe nosi tožeča stranka, saj gre za dejstvo, s katerim sama utemeljuje svoj zahtevek (212. člen ZPP).

10Drugače kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati sklenitve nove pogodbe. Zakoniti zastopnik tožeče stranke, M.Ž., je sicer, tako kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, izpovedoval, da je toženec soglašal z nadaljevanjem posla preko d.o.o., oziroma celo, da je sam tožniku to predlagal. Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je ostalo iz poslovnega razmerja med M.Ž. kot samostojnim podjetnikom in toženo stranko še za okrog 2,300.000,00 SIT odprtih obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivejša izpoved toženca, da z deli ni hotel nadaljevati, dokler ne bi bil iz naslova opravljenih del do Ž. s.p. poravnan dolg za nazaj. Izkustveno in življenjsko nesprejemljivo bi namreč bilo ravnanje toženca, če bi ob odprtih terjatvah do Ž. s.p., soglašal s tem, da mu slednji teh terjatev ne poravna, sam pa bi posel zanj nadaljeval, pa čeprav preko d.o.o. Pritožbeno sodišče ne verjame, da bi toženec pristal na sklenitev nove pogodbe z Ž. d.o.o tudi iz razloga, ker M.Ž. toženec ni več zaupal, kar izhaja iz izpovedbe tožeče stranke (da mu je toženec dejal, da ga je tožnik kot s.p. »nategnil«); ni namreč nepomembna okoliščina, da je bil v času dogovarjanja o dobavi in vgradnji spornih 70 podbojev M.Ž. istočasno samostojni podjetnik kot tudi direktor tožeče stranke Ž. d.o.o. Skladno temu je toženec izpovedal, »da za d.o.o. niti delati ne bi začel, če mi dela kot s.p. Ž. ni plačal. Gre za istega človeka«. Poleg tega pa je toženec izpovedal, da mu je »ta isti človek« povedal, da je v finančnih težavah.

11Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da nobena od pravdnih strank ni podala trditve o prenehanju pogodbe, sklenjene med M. Ž. s.p. in tožencem na podlagi naročilnice št. 0-47/2002 z dne 12. 08. 2003 (priloga B3). Tudi tožnik je na zaslišanju potrdil, da stara pogodba ni bila razdrta. V skladu s 40. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki se je uporabljal v postopku prisilne poravnave nad samostojnim podjetnikom M. Ž., bi slednji lahko poravnalnemu senatu predlagal, da mu dovoli odstopiti od pogodbe s toženo stranko. Za primer, ko dolžnik od obojestransko odplačne pogodbe, ki je stranki nista v celoti izpolnili ni odstopil, pa je 41. člen istega zakona določal, da mora vsaka stranka izpolniti svojo pogodbeno obveznost tako kot se glasi, ne glede na potrjeno prisilno poravnavo. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja kot nesporno med strankama dejstvo, da delo, naročeno z naročilnico B3 ni bilo v celoti izvršeno, saj ni bilo dobavljenih in vgrajenih približno 70 podbojev. M.Ž. s.p. bi torej v citiranih pravnih okvirjih lahko zahteval izpolnitev pogodbe od toženca, sam pa mu je bil zavezan poravnati dolg, ne glede na tek prisilne poravnave. Zato je tudi s pravnega vidika nelogično, da bi ob veljavnosti stare pogodbe, iz katere je bil toženec dolžan dobaviti in vgraditi 70 podbojev, tožeča stranka z njim sklenila novo pogodbo, katere predmet bi bila ista vsebina obveznosti tožene stranke.

12Pri dokazni oceni pritožbeno sodišče ne more niti mimo dejstva, da tožeča stranka takrat, ko je tožencu nakazala avans, ni izdala še naročilnice, kot jo je M.Ž. s.p. izdal tožencu ob sklenitvi prve pogodbe. Ob zgoraj ugotovljenem dejstvu izgube zaupanja toženca do M.Ž., je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da bo ob odsotnosti pisne pogodbe težko dokazala obstoj nove pogodbe med strankama. Tako ni prepričljiv tožnikov odgovor na vprašanje sodišča, »zakaj vendar s tožencem nisem sklenil pisne pogodbe, saj sem nedvomno moral vedeti, da je besen name zaradi neplačanega dolga«, da zato »ker sem mu verjel, da bo takoj po plačilu 1,500.000,00 SIT pripeljal 70 podbojev in jih vgradil, ker so bili za mene pomembni«. Da je poslovno razmerje med strankama temeljilo na medsebojnem zaupanju in spoštovanju v konkretnem primeru nedvomno ne moremo govoriti, kar je dodaten argument, da pritožbeno sodišče ne verjame izpovedi tožnika, da je tožencu brez sklenitve pisne pogodbe ali drugega ukrepa zavarovanja obveznosti, kar »verjel«, da mu bo toženec posel izpolnil.

13Na pripombo tožnika, da je nelogično, da bi tožencu nakazal 1,500.000,00 EUR, če bi mislil, da toženec ni pristal na posel z d.o.o. in da pogojuje nadaljevanje del s poplačilom celotnega dolga, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da pri tem ne gre spregledati dejstva, da je bil tožnik, kot je sam povedal, podizvajalec X d.d. pri delih na N., najprej kot s.p., po začetku postopka prisilne poravnave pa kot d.o.o. Kot izpoveduje sam tožnik, je šlo pri dobavi spornih podbojev za izvenserijske izdelke posebne dimenzije, sam pa je bil z delom na N. v stiski s časom, pri čemer je bil obremenjen tudi s penali zaradi zamude v višini 5 milijonov SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo torej tožeči stranki nedvomno v interesu, da 70 manjkajočih podbojev dobavi prav toženec, ki jih je v pretežnem delu na istem objektu že izpolnil obveznost dobave in vgradnje kovinskih podbojev po naročilnici B3. Tako kot pritožnica tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobene ovire, da dolga M.Ž. s.p., v želji za čim prejšnjim dokončanjem posla, ne bi mogla poravnati, pa čeprav v več obrokih, tožeča stranka. V prid takšnemu stališču govori tudi dejstvo, da je tožeča stranka pred tem že enkrat na podlagi pogodbe o asignaciji (B2) poravnala del dolga M.Ž. s.p. do tožene stranke.

14Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpovedba tožnika tudi pomanjkljiva tudi v delu, ki se nanaša na ceno storitve po novi pogodbi. Tožeča stranka o pogodbeni ceni v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala nobenih trditev, v odgovoru na pritožbo pa je zatrjevala, sklicujoč se na naročilnico B3, da je znašala vrednost manjkajočih podbojev 1,443.050,00 SIT (19.000 X 70= 1,330.000,00 SIT + 8,5 DDV = 1,443.050,00 SIT). Pri tem pa ni pojasnila, zakaj je s spornim nakazilom tožeči stranki nakazala 56.950 SIT več, kolikor naj bi znašala pogodbena cena podbojev, ki naj bi jih naročila d.o.o. Te nejasnosti ni znal pojasniti niti tožnik, ki je s tem v zvezi po oceni pritožbenega sodišča podal neprepričljivo in luknjičavo izjavo: »Dogovorila sva se za isto ceno kot v naročilnici B3, mislim, da celo za malo višjo ceno, oziroma prepričan sem, ker sem mu nakazal znesek 1.500.000,00 SIT«.

15Upoštevaje do sedaj razloženo, tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati sklenitve zatrjevanega ustnega dogovora s toženo stranko, ki naj bi bil podlaga nakazilu spornega avansa. V njegovem prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati niti vsebina dopisa tožeče stranke na prilogi A7, s katerim tožnik poziva toženca na dobavo in montažo 70 podbojev v skladu z »ustnim dogovorom med g. K. in g. Ž.«. Toženec je na zaslišanju povedal, da ne razume, zakaj mu je tožnik poslal dopis kot direktor d.o.o., če z d.o.o. nikoli ni bila sklenjena pogodba. Vsebina te listine sicer potrjuje trditve tožeče stranke o obstoju ustnega dogovora med strankama, vendar pa kot enostranski dokument tožeče stranke sama po sebi, pa tudi skupaj s tožnikovo izpovedjo, po oceni pritožbenega sodišča ne more pretehtati nad težo zgoraj razloženih argumentov, na podlagi katerih se je pritožbeno sodišče prepričalo o neobstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (8. člen ZPP).

16Iz zgornje obrazložitve torej sledi, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati vračila avansa zaradi neizpolnitve pogodbe med strankama, saj ni uspela dokazati niti njene sklenitve. S strani pritožbenega sodišča je bila tožeča stranka na obravnavi pozvana (285. člen ZPP), ali bo komentirala stališče sodišča, da je med strankama obstajal nesporazum o tem, ali je bila pogodba sklenjena, na kar je pooblaščenec tožeče stranke odgovoril, »da v celoti verjame svoji stranki, da je bila pogodba sklenjena«. Ker torej tožeča stranka (niti podrejeno) svojega vrnitvenega zahtevka ni utemeljevala na nobeni drugi (izven pogodbeni obogatitveni) podlagi, njen zahtevek ne more biti utemeljen.

Povzetek odločitve drugostopenjskega sodišča

17Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot da je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in ob odpravi kršitve načela kontradiktornosti (sojenje izven trditvene podlage), pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. in 6. alineja 358. člena ZPP).

18Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. člena ZPP). Ker je po odločitvi pritožbenega sodišča tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, mora po določilu 1. odst. 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, svoje stroške pa nosi sama. Od priglašenih stroškov v dosedanjem postopku je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 400 točk za sestavo odgovora na tožbo (1. tč. tar. št. 19 OT), 100 točk za pristop na narok dne 28. 02. 2008 (3. tč. tar. št. 20 OT), 400 točk za pristop na narok dne 17. 04. 2008 (1. tč. tar. št. 20 OT), 200 točk za pristop na narok dne 05. 06. 2008 (2. tč. tar. št. 20 OT) ter urnino za zastopanje na tem naroku v višini 50 točk (1. odst. 7. čl. OT), za sestavo pritožbe z dne 09. 07. 2008 500 točk (1. tč. tar. št. 21 OT) in 200 točk za pristop na narok dne 17. 12. 2009. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki priglašenih stroškov iz naslova »poročila stranki«, saj tožena stranka ni izkazala, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja (prim. tar. št. 39 OT). Prav tako ji ni priznalo presežka priglašenih stroškov za pristop na narok dne 28. 02. 2008, saj za to ni podlage v 3. tč. tar. št. 20 OT. Ob vrednosti odvetniške točke na dan izdaje sodne odločbe v višini 0,459 EUR, skupna vrednost storitve znaša 1850 odvetniških točk oziroma 849,15 EUR, upoštevaje materialne stroške po 3. odst. 14. čl. OT v višini 25,474 EUR in na celotno vrednost storitve obračunan 20% DDV (174,925 EUR), znaša nagrada pooblaščencu 1.049,55 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki tudi plačilo sodne takse za odgovor na tožbo v višini 35,678 EUR (prej 8.550,00 SIT) in za pritožbo z dne 09. 07. 2008 v višini 147,78 EUR. Potrebni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 1.233,01 EUR.

Pritožbeni stroški

19Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk (1. tč. tar. št. 21) in za zastopanje na pritožbeni obravnavi 400 točk (1. tč. tar. št. 20), kar ob vrednosti odvetniške točke na dan izdaje sodbe v višini 0,459 EUR znese 413,10 EUR. Presežka priglašenih stroškov za zastopanje na pritožbeni obravnavi toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, ker za to ni podlage v tar. št. 20 OT, stroškov iz naslova poročila stranki pa ne zato, ker tožena stranka ni izkazala, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja ( prim. tar. št. 39 OT). Upoštevaje materialne stroške po 3. odst. 14. čl. OT v višini 8,262 EUR in na celotno vrednost storitve obračunan 20% DDV (84,272 EUR), znaša nagrada pooblaščencu 505,63 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi sodno takso za pritožbo v višini 147,78 EUR. Skupno tako pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 653,41 EUR.