VSL sodba I Cpg 608/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 5. točki izreka potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

zavrglo tožbo M. G. v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 5.589,26 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sklepa),

zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti za čas od 21. 03. 2003 dalje (2. točka izreka sklepa),

ugotovilo, da terjatve tožnikov: M. B. v višini 5.107,99 EUR, V. B. v višini 3.575,55 EUR, B. G. v višini 3.366,92 EUR, M. G. v višini 5.460,96 EUR, S. G. v višini 50.599,95 EUR, M. H. v višini 25.680,42 EUR, B. J. v višini 8.139,18 EUR, G. K. v višini 26.176,29 EUR, G. P. v višini 5.007,38 EUR, M. R. v višini 27.962,31 EUR, B. S. v višini 694,40 EUR, Z. S. v višini 5.484,82 EUR, L. S. v višini 12.340,03 EUR, M. Š. v višini 7.831,31 EUR in I. Z. v višini 30.915,95 EUR obstojijo do Z. S, z.b.o. – v stečaju solidarno z ugotovljenimi terjatvami tožnikov v stečajnem postopku, ki teče nad dolžnikom H. S. – v stečaju, opr. št. ST 1036/2008 (3. točka izreka sodbe),

v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožečim strankam na račun njihove pooblaščenke pravdne stroške v znesku 2.040,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (5. točka izreka sodbe).

Zoper 3. in 5. točko izreka sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani 3. in 5. točki izreka spremeni tako, da ugotovi neobstoj terjatev tožečih strank do stečajnega dolžnika Z. S, z.b.o. - v stečaju ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke. Podrejeno pa, da sodbo v izpodbijani 3. in 5. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Tožeče stranke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve o umiku terjatve M. H. in o nedopolnitvi vlog za tožeče stranke B., G., H., K., P., B. S., Z. S., S., Š., Z. ml. pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka niti ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede vprašanja pravnega interesa

Tožba na ugotovitev obstoja terjatve je ugotovitvena tožba, za vložitev katere v primeru, da je bil upnik v stečajnem postopku napoten na pravdo, posebnega pravnega interesa ni treba izkazovati. Gre namreč za ugotovitveno tožbo, določeno s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) kot posebnim predpisom (drugi odstavek 181. člena ZPP). Ker je tožena stranka na tretjem naroku za preizkus terjatev prerekala vse prijavljene terjatve, opredeljene v tabeli št. 3, je stečajno sodišče skladno s prvim odstavkom 144. člena ZPPSL upnike, katerih terjatve so bile prerekane, med njimi tudi tožeče stranke, napotilo, da v 15 dneh od dneva vročitve sklepa pred sodiščem začnejo postopek za ugotovitev obstoja svojih terjatev (napotitveni sklepi, priloga A14-A29). S tem, ko so tožeče stranke na podlagi pravnomočnih napotitvenih sklepov vložile predmetno tožbo, so izkazale tudi svoj pravni interes (primerjaj tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, obča seja VSS, 22. 06. 1994). Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomanjkanje pravnega interesa tožečih strank, se tako izkažejo za neutemeljene.

Glede pravočasnosti in popolnosti prijav terjatev

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prijavljeno terjatev št. 116 vložila neupravičena oseba, in sicer stečajni upravitelj B. G., ki pa za to ni imel pooblastila. Iz besedila prijave terjatve z dne 28. 04. 2003 jasno izhaja, da so jo vložili upniki do stečajnega dolžnika H. S. – v stečaju po priloženem seznamu in ne stečajni upravitelj H.S. – v stečaju oziroma Z. S, z.b.o. – v stečaju B. G., kot to zmotno navaja pritožba.

Nadalje tožena stranka graja po njenem mnenju zmotno odločitev sodišča prve stopnje, da se morajo procesne predpostavke, to je pravočasnost prijave terjatve in popolnost le-te, preizkusiti v stečajnem postopku. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III./1. obrazložitve zapisalo, da procesne predpostavke predstavljajo okoliščine oziroma lastnosti, ki morajo oziroma ne smejo biti podane, da je odločanje sodišča, v konkretnem primeru je mišljeno stečajno sodišče, sploh dopustno. Procesne predpostavke se namreč preizkušajo v postopku, v katerem morajo biti izpolnjene, in ne v kakem drugem postopku.

V obravnavanem primeru je stečajno sodišče dne 26. 03. 2007 opravilo narok za preizkus prijavljenih terjatev. Na tem naroku so se skladno s 141. členom v zvezi s 142. členom ZPPSL preizkusile samo pravočasno prijavljene terjatve. Stečajni upravitelj se je namreč dolžan (in se sme) izjaviti samo o pravočasnih terjatvah, saj nepravočasne terjatve niso predmet meritorne obravnave v stečajnem niti v kateremkoli drugem postopku. Pritožbeno sodišče sodi, da bi morala tožena stranka ugovor nepravočasnosti in nepopolnosti prijave terjatev uveljavljati najkasneje na naroku za preizkus terjatev, in sicer vsaj po tem, ko je stečajno sodišče sklenilo, da bo za vse prerekane terjatve izdalo napotitvene sklepe. Zoper napotitveni sklep se tožena stranka ni mogla pritožiti, saj ji napotitveni sklepi niso bili vročeni.

Iz zapisnika o 3. naroku za preizkus prijavljenih terjatev (priloga A11) izhaja, da je tožena stranka prerekala vse prijavljene terjatve, ki so posamezno opredeljene v tabeli št. 3. Tovrstno prerekanje pa pomeni, da je tožena stranka prerekala materialnopravno utemeljenost prijavljenih terjatev, ne pa pravočasnosti oziroma nepopolnosti prijave terjatev.

Dejstvo, da je bila prijava terjatev več upnikov pod zaporedno št. 116 kasneje skladno s sklepom Višjega sodišča, opr. št. III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006, opredeljena po terjatvah posameznih upnikov (iz prejšnje „skupinske“ prijave terjatev), ne nudi podlage za ugotovitev, da bi šlo za nove prijave terjatev, ampak je bila prijava terjatev zgolj specificirana na način, da je na naroku za preizkus terjatev omogočila preizkus in s tem učinkovito prerekanje terjatev.

Tako terjatev tožečih strank ni bila prijavljena šele s (specificirano) prijavo, ki se je preizkušala na naroku dne 26. 03. 2007, ampak že s prijavo z dne 28. 04. 2003, t.j. pravočasno. Pritožba tudi nima prav, da je individualizacija „skupne“ terjatve protizakonita. Prijavo terjatve št. 202/2002-14-116 je dne 28. 04. 2003 vložilo več posameznih upnikov skupaj in gre za obliko prijave, ki je zgolj tehnične narave. Terjatve v tako oblikovani prijavi je stečajni upravitelj stečajnega dolžnika Z. S, z.b.o. - v stečaju tudi priznal. Skupinska oz. skupna terjatev bi bila možna samo v situaciji, ko bi bili upniki v takšni skupnosti, da bi vsota njihovih terjatev predstavljala njihovo skupno premoženje (takšnih trditev tožena stranka ni podala).

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede popolnosti prijave terjatve. Pritožnik sam v pritožbi pod AD.2. in 3. primeroma navaja, da je v prijavi terjatve št. 116 (priloga 1 in 2) terjatev tožeče stranke M. B. navedena pod št. 175 (enako velja tudi za vse ostale tožeče stranke). Skladno s sklepom Višjega sodišča III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 je sodišče prve stopnje dne 26. 03. 2007 razpisalo (ponoven) narok za preizkus vseh terjatev v prijavi pod zaporedno št. 116 in je pred tem poskrbelo, da so bile terjatve v prijavi ustrezno (po posameznih upnikih) specificirane. Terjatev tožeče stranke M. B. je bila na navedenem naroku preizkušena pod zaporedno št. 273 in je bila pred tem pravilno in v celoti prijavljena. Znesek 1.639.640,92 SIT (6.842,10 EUR) zajema glavnico (1.584.802,16 SIT) in obresti (54.838,76 SIT), tako opredeljene terjatve pa ni mogoče razumeti kot dopolnitev oz. razširitev terjatve tožeče stranke M. B. v okviru skupaj prijavljenih terjatev pod zap. št. 116. Tudi v tej prijavi so bile zahtevane obresti, le da so bile le-te obračunane v skupnem znesku za vse v prijavi navedene upnike oz. njihove terjatve (36.773.647,50 SIT). Bistveno je, da je imela po specifikaciji prijave terjatve tožeče stranke M. B. tožena stranka vse možnosti, da je terjatev preizkusila. Glede izostanka podpisa tožeče stranke M. B. na prijavi terjatve št. 273 pritožbeno sodišče poudarja, da ponoven podpis ni bil potreben, saj je tožeča stranka podpis podala že ob vložitvi prijave terjatve št. 116. Prijava terjatve pod št. 273 je zgolj specificirala terjatev iz prijave št. 116 in ni mogoče razumeti, da bi bila terjatev na novo prijavljena (enako tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 78/2009 in I Cpg 331/2009).

O pravnem temelju nastanka terjatev in njihovi višini

S strani strank neprerekano dejstvo, da je bila terjatev tožečih strank do H. S. - v stečaju slednje ugotovljena (v razmerju upnik – dolžnik), ne pomeni, da je sodišče, ki odloča o utemeljenosti terjatve tožečih strank do Z. S, z.b.o. - v stečaju (v razmerju upnik – porok), na takšno ugotovitev vezano, oziroma da v predmetnem postopku ne more več odločati. Pravni razmerji v obeh postopkih namreč nista identični, ne po procesni in ne po materialni plati (tako tudi VSL sklep III Cp 1953/2002). Sodišče mora zato o utemeljenosti terjatve in njeni višini v tem postopku odločati.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne v prilogi 1 in 2, kakor tudi ne tabeli 3 ni bilo priloženega nobenega dokumenta, ki bi potrjeval zatrjevanost obstoja terjatve v H. S. v taki višini, kot jo zatrjujejo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče sodi, da omenjene pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se do njih ni dolžno opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Za predmetno pravdo so bistvenega pomena trditve in dokazi, ki so jih pravdne stranke navedle oziroma predložile v pravdnem postopku, in ne tiste, ki so jih stranke navedle oziroma predložile v stečajnem postopku.

Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da so tožeče stranke v predmetni pravdi priskrbele ustrezno trditveno podlago in ponudile dokaze, s katerimi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP).

Bistvena za presojo razmerja med pravdnima strankama je njegova pravna opredelitev. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o hranilno kreditnih službah (Ur. l. RS, št. 14-704/1990 s spremembami, v nadaljevanju ZHKS) odgovarja ustanoviteljica Z. S, z.b.o. - v stečaju solidarno in neomejeno za poravnavo obveznosti H. S. – v stečaju. Med tožečimi strankami in družbo Z. S, z.b.o. - v stečaju torej obstoji odnos zakonitega poroštva. Skladno s takšno pravno opredelitvijo je potrebno upoštevati pravna razmerja, ki jih je sicer v pritožbi pravilno navedel že pritožnik:

H. S. – v stečaju ima v razmerju do tožečih strank položaj dolžnika;

tožeče stranke imajo v razmerju do družbe H. S. – v stečaju in Z. S, z.b.o. - v stečaju položaj upnika;

Z. S, z.b.o. - v stečaju ima v razmerju do tožečih strank položaj zakonitega solidarnega poroka.

Tožena stranka v pritožbi ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije utemeljuje z navedbo, da tožeče stranke niso bile upravičene vložiti prijave svojih terjatev v stečajnem postopku Z. S, z.b.o. - v stečaju, ampak bi lahko to storil le stečajni upravitelj H. S. – stečaju. Ugovor zaradi zgoraj obrazložene pravne narave razmerja med pravnimi strankami ni utemeljen.

Porok je oseba, ki se upniku zaveže, da mu bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Stranki poroštvenega razmerja sta porok in upnik, pri čemer to razmerje ne vpliva na temeljni posel, za katerega je bilo poroštvo dano ali predpisano z zakonom. Skladno z navedenim niso utemeljene pritožbene navedbe, da je (samo) H. S. – v stečaju imetnica direktnega jamstva do Z. S, z.b.o. - v stečaju. Kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje Z. S, z.b.o. - v stečaju na podlagi zakona solidarno jamči upnikom H. S. - v stečaju za njihove terjatve do H. S. - v stečaju, zatorej so upniki H. S. - v stečaju legitimirani direktno terjati plačilo od Z. S, z.b.o. - v stečaju kot poroka. Skladno z 2. odstavkom 1019. člena OZ lahko upnik z začetkom stečajnega postopka zoper glavnega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti od poroka, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika (primerjaj tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 78/2009 in I Cpg 331/2009).

Glede pritožbenih navedb o „hipotetičnem primeru vložitve prijav terjatev tožečih strank v Z. S, z.b.o. - v stečaju na preskok“, pritožbeno sodišče poudarja, da do preplačil upnikov v obravnavanem primeru ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o obstoju terjatev tožečih strank pravilno upoštevalo delna poplačila, ki so jih tožeče stranke prejele v stečajnem postopku nad H. S. – v stečaju (pravnomočen sklep o glavni delitvi opr. št. St 224/2002 z dne 13. 02. 2006), in je v tem delu tožbeni zahtevek tožečih strank tudi zavrnilo.

O pravdah, ki naj bi tekle o istih zahtevkih med istimi strankami

Tožena stranka v pritožbi ponovno neutemeljeno navaja, da so med istimi strankami glede istih tožbenih zahtevkov že v teku pravde, razlika je le v tem, da so v predmetni pravdi tožbeni zahtevki povečani za obresti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili tožbi Z. S. (opr. št. XI Pg 67/2005) in B. G. (XI Pg 66/2005) zavrženi, torej o vsebini samega zahtevka še ni bilo odločeno, zaradi česar je predmetna pravda dopustna. Pritožbene navedbe glede tožb Z. S., B. G. in G. K. (opr. št. XI Pg 1939/2007) so neutemeljene iz razloga, ker se nanašajo na predmetno pravdo, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod to opravilno številko. Tožba G. K. z opr. št. II P 2860/2005 je bila vložena na podlagi napotitvenega sklepa z dne 18. 07. 2005, ki je bil kasneje razveljavljen. Tudi sicer pa morebitne druge napotitve ne morejo vplivati na tožbo, ki so jo v tem postopku vložile tožeče stranke, saj je bila le-ta vložena na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča z dne 26. 03. 2007, s čimer so tožeče stranke tudi izkazale pravni interes za pravdo.

O obrestih

Tožena stranka nadalje v pritožbi opozarja, da porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v stečaju nad H. S. upniki niso bili v celoti poplačani. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni zmanjšanja porokove obveznosti (Z. S, z.b.o. - v stečaju). Porok je tako dolžan upnikom izpolniti celotno obveznost, ne glede na zmanjšano obveznost glavnega dolžnika. Zaradi varstva upnika zakon odstopa od akcesornosti. Izjemo od akcesornosti utemeljuje tudi namen poroštva. Namen poroštva je zavarovati upnikovo terjatev zaradi neplačevitosti glavnega dolžnika (komentar OZ). 2. odstavek 1022. člena OZ je v primerjavi s 1. odstavkom 1017. člena OZ lex specialis. Glede na to, da obveznost do upnikov s strani H. S. – v stečaju še ni bila poplačana v celoti, je Z. S, z.b.o. - v stečaju dolžna tožečim strankam plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do začetka stečajnega postopka nad Z. S, z.b.o.

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v točkah III.3. in III.8. med seboj v nasprotju. V točki III.3. je obrazloženo, da se šteje, da so bile popolne prijave terjatev (to je dopolnjena oziroma specificirana prvotna prijava terjatve pod št. 116) vložene pravočasno. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je bila z dopolnitvami prvotne prijave po zaporedno št. 116 ta terjatev zgolj specificirana, zato ni mogoče razumeti, da bi bila terjatev na novo prijavljena. Drugače pa je s popravo prijave terjatve glede obresti za čas od 21. 02. 2003 dalje. V tem primeru tožeče stranke s popravo terjatve zahtevajo nekaj več kot so to zahtevale s prvotno prijavo, zato te poprave ni mogoče šteti zgolj kot specifikacijo prvotne terjatve. Potemtakem se tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je poprava prijave terjatev glede obresti za čas od 21. 02. 2003 dalje prepozna, izkaže za pravilno.

O ničnosti sporazuma

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev v točki III.18 sama s seboj v nasprotju. Tej pritožbeni trditvi pritožbeno sodišče ne sledi. Uvodoma je sodišče prve stopnje ocenilo, da iz predloženega dopisa Banke Slovenije izhaja, da naj bi bila pogodba nična, ker nasprotuje 41. členu Zakona o bančništvu. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje 3. odstavek istega člena, ki hranilno kreditni službi prepoveduje sklepanje novih poslov v zvezi z opravljanjem bančnih poslov od dneva sprejema sklepa o prenehanju, ugotovilo, da je bila sklenitev take pogodbe prepovedana le hranilno kreditni službi, ne pa tudi njenim upnikom. Glede na navedeno ter določbe o redni likvidaciji, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 86. člena OZ in odločilo, da je pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij ostala v veljavi, torej ni nična kot to zatrjuje tožena stranka.

O pravdnih stroških

Glede pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo tožečim strankam, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, v nasprotju s pravilnim izračunom sodišča prve stopnje, pri svojem izračunu pravdnim stroškom tožečih strank pozabila prišteti še sodno takso za sodbo v višini 212,82 EUR.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je po skrbni presoji vseh okoliščin (na naroku za glavno obravnavo dne 27. 05. 2009 v zadevi opr. št. XI Pg 208/2008 tožena stranka stroškov kilometrine ni priglasila, na naroku za glavno obravnavo dne 27. 05. 2009 v zadevi opr. št. XI Pg 20/2008 pa teh stroškov ni konkretizirala) toženi stranki za pristop na narok dne 27. 05. 2009 priznalo le tretjino zahtevanih potnih stroškov.

Glede nepriznanja odvetniških stroškov za sestavo vlog toženi stranki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trditve tožečih strank zelo splošno prerekala, zato jih je bilo potrebno skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznana. Dokazovanje neprerekanih oziroma priznanih dejstev pa ni potrebno.

Povsem pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožečih strank nakazati odvetnici tožečih strank. ZPP v 3. točki prvega odstavka 95. člena določa, da ima odvetnik na podlagi strankinega „splošnega“ pooblastila za pravdo pravico sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker postopek niti izpodbijana odločba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila drugega odstavka 350. člena, je sodišče druge stopnje v skladu 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 5. točki izreka potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.