VSRS Sklep III Ips 60/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženi stranki povrniti 2.503,85 EUR stroškov odgovora na revizijo, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Dosedanji potek postopka in relevantno procesno dejansko stanje

1V izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine je dolžnik zamudil osemdnevni rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče je zato ugovor zavrglo kot prepozen.

2Tožeča stranka (dolžnik v izvršilnem postopku) je s tožbo primarno zahtevala, da sodišče ugotovi, da v izvršilni zadevi ni pravnega temelja za terjatev upnika in da je izvršba nedopustna, s podrednim zahtevkom pa, da sodišče ugotovi, da ni utemeljen zahtevek tožene stranke, postavljen v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožbo je utemeljevala med drugim s tem, da je bil v drugi zadevi v pravdnem postopku zavrnjen zahtevek tožene stranke zoper tožečo, ki je temeljil na isti pogodbi in enakem dejanskem stanju, le da se je nanašal na drugo časovno obdobje.

3Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tako glede primarnega kakor tudi glede podrednega zahtevka. Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po obrazložitvi sodišča prve stopnje ni dopustna zato, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (sodišče ni odločalo o ugovoru na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in bi se nanašala na samo terjatev). Za ugotovitveni del zahtevka pa tožeča stranka naj ne bi imela pravnega interesa.

4Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep.

5Sklep sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku.

6Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

8Tožeča stranka navaja, da ZIZ ne prepoveduje vložitve tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v drugačnih procesnih situacijah, kot so predvidene z zakonom. Po mnenju tožeče stranke ni pravično, da bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena zaradi tega, ker je tožeča stranka nenamerno zamudila ugovorni rok v izvršilnem postopku. V takih primerih bi bilo treba po njenem mnenju upoštevati drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. Pravni interes za ugotovitveni zahtevek o neobstoju terjatve tožene stranke vidi tožeča stranka v možnosti nasprotne izvršbe. Zaradi tega naj bi bil napačno uporabljen 181. člen ZPP.

9Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

10V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik, izda sklep o izvršbi. Tak sklep ima dva dela: prvega, v katerem sodišče naloži dolžniku, da plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (kondemnatorni del) ter drugega, v katerem sodišče dovoli izvršbo (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi je ugovor, s katerim lahko dolžnik izpodbija oboje: kondemnatorni del in sklep o dovolitvi izvršbe (drugi in tretji odstavek 61. člena ZIZ). V tem primeru sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, odločanje o kondemnatornem delu pa se nadaljuje v pravdnem postopku, kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Predlog za izvršbo se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Če ugovor ni vložen, ali če se z njim izpodbija le sklep o izvršbi v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, postane kondemnatorni del sklepa (oziroma celotni sklep) pravnomočen in predstavlja pravnomočno odločitev o tem, da je dolžnik dolžan upniku plačati zahtevani znesek.

11V primeru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova in v primeru, ko bi dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbijal le del sklepa, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, pa je v ugovoru mogoče uveljavljati razloge, ki jih zakon predvideva v 55. členu (prvi odstavek 53. člena in tretji odstavek 62. člena ZIZ). Med temi razlogi ni mogoče uveljavljati takih, ki bi se nanašali na pravilnost ali zakonitost izvršilnega naslova (o tem je namreč že pravnomočno odločeno), temveč se nanašajo na dopustnost izvršbe ali na dejstva v zvezi s terjatvijo, ki so nastala po pravnomočnosti izvršilnega naslova. O takem ugovoru vsebinsko odloči izvršilno sodišče, in sicer neodvisno od tega, ali so med strankama sporna dejstva ali le pravna vprašanja. Če sodišče ugovor zavrne, in je pri tem odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev, ima dolžnik v tridesetih dneh možnost vložiti tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ).

12Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe torej ni mogoča, če pred tem ni bil vložen ugovor, o katerem je vsebinsko odločilo izvršilno sodišče in ga zavrnilo. Sodišči nižjih stopenj sta torej pravilno odločili, da se tožba v tem delu zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke predvidene v ZIZ.

13Ugotovitveni zahtevek, da ni pravnega temelja za terjatev upnika v izvršilnem postopku oziroma, da ni utemeljen zahtevek upnika, postavljen v predlogu za izvršbo, ni dopusten, ker je o tem že pravnomočno odločeno (res iudicata), in sicer v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je postal pravnomočen s potekom roka za ugovor. Negativni ugotovitveni zahtevek (da terjatev ne obstoji) je v celoti vsebovan v dajatvenem zahtevku, da mora dolžnik plačati upniku in bi zato odločanje o ugotovitvenem delu zahtevka pomenilo ponovno sojenje o istem. Tožbo je bilo v tem delu treba zavreči na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP. Sodišči nižjih stopenj sta kot razlog za zavrženje sicer navedli pomanjkanje pravnega interesa, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve, da je tožba nedopustna.

14Edino pravno sredstvo, ki je stranki na voljo v primeru zamude roka za ugovor, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta pa je bil, kot izhaja iz navedb strank, zavrnjen.

15Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi realizacija izvršbe pomenila neupravičeno obogatitev tožene stranke. Neupravičena pridobitev je podana, kadar je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če je nekaj izpolnjeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe, pa je podan pravni temelj in obogatitev ni neupravičena.

16Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

17Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pravnim sredstvom ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in znašajo 4.555 odvetniških točk, kar skupaj z 20% DDV znaša 2.503,85 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.