UPRS sodba in sklep II U 105/2010

1. Tožba prvega tožnika, A.A., se zavrže.

2. Tožba drugega tožnika, B.B., se zavrne.

Zahtevek tožnikov za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se prošnji drugega tožnika, državljana Republike Kosovo, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. V obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnjuje, da je prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2007 – UPB2; v nadaljevanju: ZDRS) za mladoletnega drugega tožnika, rojenega v Prizrenu dne ..., vložil njegov oče A.A. (prvi tožnik), ki je slovensko državljanstvo pridobil z naturalizacijo dne 30. 1. 2008. Vlogi je prosilec priložil fotokopijo potnega lista drugega tožnika, dovoljenje Upravne enote Slovenska Bistrica za začasno prebivanje tujca, življenjepis in izjavo o soglasju za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po preučitvi prošnje je upravni organ ugotovil, da je vloga nepopolna, zaradi česar je drugega tožnika dne 18. 9. 2009 pisno pozval, naj vlogo dopolni v roku 8 dni od prejema dopisa. Dne 25. 9. 2009 je drugi tožnik po prvem tožniku kot svojem zakonitem zastopniku vlogo delno dopolnil tako, da ji je priložil potrdilo o vpisu drugega tožnika v Srednjo gradbeno šolo za leto 2009/2010. Izpisek iz rojstne matične knjige, overjen s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini in potrdilo o vpisu – šolanju drugega tožnika na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji Maribor za šolsko leto 2008/2009, pa je tožnik vložil v sprejemni pisarni upravnega organa dne 5. 10. 2009. Ker je postala vloga popolna šele 5. 10. 2009, drugi tožnik pa je postal polnoleten 6. 10. 2009, je upravni organ tožnika pozval, da svojo vlogo ustrezno prekvalificira, pojasnil pa mu je tudi, da zaradi polnoletnosti ne izpolnjuje več pogojev za sprejem v slovensko državljanstvo po določbi drugega odstavka 14. člena ZDRS, ki določa, da v primeru ko eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, državljanstvo pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star osemnajst let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca. Prošnjo drugega tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva je zato upravni organ zavrnil.

Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 213-2419/2009/2 (133-04) z dne 18. 1. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da upravni organ ugotavlja izpolnjevanje materialnih pogojev za pridobitev državljanstva po drugem odstavku 14. člena ZDRS v posebnem ugotovitvenem postopku po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP), po katerem je dolžan upravni organ o izpolnjevanju pogojev za pridobitev državljanstva odločiti v roku dveh mesecev od popolnosti vloge. Ker je vloga drugega tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva postala popolna dne 5. 10. 2009, to je le en dan pred nastopom njegove polnoletnosti in še pred potekom dvomesečnega roka za sprejem odločitve, z izdajo prvostopne odločbe ni bila zagrešena kršitev pravil postopka.

V tožbi tožnika izpodbijani odločitvi nasprotujeta in navajata, da je bilo v vlogi za sprejem v državljanstvo upravnemu organu izrecno dovoljeno, da sam pridobi vse potrebne podatke iz uradnih evidenc. Kljub navedenemu je upravni organ smatral vlogo za nepopolno in zahteval njeno dopolnitev. Dne 25. 9. 2009 je bilo upravni enoti predloženo potrdilo o vpisu drugega tožnika v Srednjo gradbeno šolo in gimnazijo Maribor, a navedenega potrdila upravni organ ni želel sprejeti. Zahteval je namreč potrdilo o šolanju, ki pa je identično zahtevanemu potrdilu o vpisu. Zaradi postopanja upravnega organa se je postopek neupravičeno zavlekel in je trajal več kot trideset dni, v katerih bi bilo potrebno o vlogi odločiti. Ker je tožnik potrdilo o vpisu predložil že dne 25. 9. 2009, bi moral upravni organ o stvari odločiti še pred tožnikovo polnoletnostjo. Pri odločanju pa bi bilo potrebno upoštevati dejansko stanje v času vložitve vloge in ne v času odločanja. Zaradi molka organa oziroma zaradi nespoštovanja rokov za odločitev namreč stranka ne sme izgubiti zakonskih pravic. Ker je vloga postala popolna še pred polnoletnostjo drugega tožnika, ki je takrat izpolnjeval vse materialne pogoje za sprejem v državljanstvo, bi bilo potrebno njegovi vlogi ugoditi. Dvom v pravilnost odločanja pa po mnenju tožnikov vzbuja tudi drugostopna odločba, v kateri sta navedena napačna datum in kraj rojstva drugega tožnika. Stranki zato sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku ter ugodi prošnji drugega tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge za odločitev, navedene v izpodbijani odločbi ter odločbi, izdani v pritožbenem postopku ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka:

Tožba prvega tožnika ni dopustna.

V postopku pred upravnim sodiščem lahko v vlogi tožnika nastopa le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 17. člena v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1). Po ZUP, ki se uporablja tudi v postopku odločanja o podelitvi slovenskega državljanstva, je stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku oseba, ki v postopek vstopa zaradi svojega pravnega interesa - torej oseba, ki je lahko nosilec določenih pravic, obveznosti ali pravnih koristi (42. in 43. člen ZUP).

V obravnavani zadevi je v vlogi stranke nastopal prvi tožnik, v imenu in za račun katerega je prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS kot zakoniti zastopnik (takrat še mladoletnega) prvega tožnika vložil drugi tožnik. Ker torej prvi tožnik v postopku odločanja o podelitvi državljanstva ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

K 2. točki izreka:

Tožba drugega tožnika ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali je prvostopni organ prošnjo drugega tožnika za sprejem v slovensko državljanstvo utemeljeno zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik zaradi polnoletnosti v času odločanja ni izpolnjeval pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS. Na podlagi omenjene določbe lahko slovensko državljanstvo pridobi mladoletni otrok osebe, ki je pred tem pridobila državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, če otrok še ni star 18 let in če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je postopek na prvi stopnji začel teči dne 14. 9. 2009 z vložitvijo prošnje drugega tožnika za sprejem v slovensko državljanstvo. Po pozivu upravnega organa je drugi tožnik vlogo nazadnje dopolnil dne 5. 10. 2009, ko je upravnemu organu predložil izpisek iz rojstne matične knjige Ministrstva za notranje zadeve Republike Kosovo, overjen s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini. Z omenjeno obvezno prilogo prosilec v postopku dokazuje datum rojstva oz. svojo mladoletnost, ki predstavlja enega od pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS. Omenjenega dokazila si upravni organ, ki je odločal na prvi stopnji, ni mogel pridobiti po uradni dolžnosti. Po določbi tretjega in četrtega odstavka 139. člena ZUP je namreč upravni organ dolžan po uradni dolžnosti pridobiti podatke zgolj iz uradnih evidenc, ki jih vodijo slovenski državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, med tem ko podatkov od tujih organov (med katere sodijo tudi podatki iz rojstne matične knjige tujca) na podlagi te določbe ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti.

Po presoji sodišča je zato vloga drugega tožnika za sprejem v slovensko državljanstvo postala formalno popolna šele s predložitvijo izpiska iz rojstne matične knjige dne 5. 10. 2009, ki ga je na zahtevo drugega tožnika izdal pristojen organ v tujini. Po izrecni določbi zakona se namreč v primeru, ko stranka pomanjkljivosti vloge pravočasno odpravi, šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega dne je v obravnavani zadevi začel tudi teči dvomesečni rok za odločitev (145. člen ZUP), ki se v času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe dne 27. 11. 2009 še ni iztekel. Glede na obrazloženo ter upoštevaje dejstvo, da je tožnikova vloga postala popolna in s tem sposobna za vsebinsko obravnavo šele dan pred tožnikovo polnoletnostjo, sodišče ugotavlja, da upravnemu organu ni mogoče očitati zavlačevanja v postopku in kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru posebnega ugotovitvenega postopka odločba biti izdana in vročena stranki najpozneje v dveh mesecih od dneva prejema popolne vloge.

V zvezi s tožbenim očitkom, da bi moral upravni organ pri odločanju v zadevi upoštevati dejansko stanje v času vložitve vloge, pa sodišče pojasnjuje, da je v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) pri odločanju praviloma potrebno upoštevati predpis in dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji. Na to splošno pravilo, ki ga je bilo po presoji sodišča potrebno upoštevati tudi pri odločanju v obravnavani zadevi, bi se upravni organ ne mogel sklicevati le v primeru, ko bi tožnik postal polnoleten po poteku v zakonu predvidenega roka za odločitev iz prvega odstavka 222. člena ZUP. V takšnem primeru bi po upravno-sodni praksi zaradi varstva koristi otroka po Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in po Ustavi Republike Slovenije bilo pri odločanju treba upoštevati dejansko stanje pred nastopom tožnikove polnoletnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 996/95-12 z dne 21. 5. 1997, VS12577; sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 426/93-7 z dne 29. 6. 1994, VS10988; sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1092/92-4 z dne 29. 4. 1993, VS10126).

Ker je v obravnavani zadevi upravni organ odločil v predpisanem roku, v času odločanja pa drugi tožnik ni več izpolnjeval pogoja mladoletnosti po drugem odstavku 14. člena ZDRS, je bila prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena.

Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil po ugotovitvi sodišča pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je bilo treba tožbo drugega tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

K 3. točki izreka:

Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.