14. člen ZDRS

Glede presoje obdobja, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje pogoja neprekinjenega življenja otroka z roditeljem v RS, odločilno obdobje vsaj enega leta pred vložitvijo prošnje in ne drugo obdobje (od vložitve vloge in do odločitve organa prve stopnje).

Utemeljen je tožbeni očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke. Neprerekani in posledično nesporni (214. člen ZPP) so namreč tožbeni očitki, da tožnik ni bil obveščen o zaslišanju priče F. F., na izpoved katere je toženka oprla svojo odločbo (oz. povzela izpoved). Temeljno načelo upravnega postopka je namreč (tudi) načelo zaslišanje stranke, ki zavezuje organ, da je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Utemeljen je tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba po presoji sodišča namreč ne vsebuje razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), zaradi česar se je ne da preizkusiti.

Zakonodajalec RS je za relevantno obdobje predpisal "vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje" in ne obdobje v času postopka in odločanja organa prve stopnje, ravno iz razloga varovanja otrokovih koristi. Čas oziroma daljši potek časa odločanja s strani pristojnega organa o pravici ali pravni koristi mladoletnika namreč ne sme imeti vpliva na pravice oziroma koristi otroka (mladoletnika), kakor tudi ne na pravno varnost in načelo enakosti pred zakonom. Pogoj neprekinjenega življenja (v RS pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) je nedoločni pravni pojem, zato je skladno z zakonom ocena, ali je ta v tožnikovem primeru izpolnjen, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo.

Zakonodajalec RS je za relevantno obdobje predpisal "vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje" in ne obdobje do izdaje odločbe organa prve stopnje ravno iz razloga varovanja otrokovih koristi. Čas oziroma daljši potek časa odločanja s strani pristojnega organa o pravici ali pravni koristi mladoletnika namreč ne sme imeti vpliva na pravice oziroma koristi otroka (mladoletnika), kakor tudi ne na pravno varnost in načelo enakosti pred zakonom. Pogoj neprekinjenega življenja (v RS pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) nedoločni pravni pojem, zato je skladno z zakonom ocena, ali je ta v tožnikovem primeru izpolnjen primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo.

Besedilo določil drugega in šestega odstavka 14. člena ZDRS je takšno, da v tem specifičnem primeru pridobitve slovenskega državljanstva za mladoletnika ne dopušča neke diskrecije ali širokega polja proste presoje upravnemu organu. Samo pogoja iz tretje in četrte zgoraj navedene alineje sta v treh elementih nekoliko manj določna, in sicer da otrok in starš živita "skupaj", da živita (skupaj) "neprekinjeno" v RS ter da (skupaj) živita v RS "vsaj" eno leto. Vse ostalo ne pušča nobenega polja proste presoje za pristojni organ. Določba drugega odstavka 14. člena ZDRS je jasna, da se obdobje neprekinjenega življenja šteje vsaj eno leto "pred vložitvijo prošnje", ne pa kakšno drugo obdobje, kot je obdobje po vložitvi prošnje in do odločitve prvostopenjskega ali drugostopenjskega organa. Tožena stranka pa je mimo besedila drugega odstavka 14. člena ZDRS in člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah za neprekinjenost življenja v RS upoštevala obdobje po vložitvi prošnje do odločitve pristojnega organa, kar je nezakonito.

Besedilo določil drugega in šestega odstavka 14. člena ZDRS je takšno, da v tem specifičnem primeru pridobitve slovenskega državljanstva za mladoletnika ne dopušča neke diskrecije ali širokega polja proste presoje upravnemu organu. Samo pogoja iz tretje in četrte zgoraj navedene alineje sta v treh elementih nekoliko manj določna, in sicer da otrok in starš živita "skupaj", da živita (skupaj) "neprekinjeno" v RS ter da (skupaj) živita v RS "vsaj" eno leto. Vse ostalo ne pušča nobenega polja proste presoje za pristojni organ. Določba drugega odstavka 14. člena ZDRS je jasna, da se obdobje neprekinjenega življenja šteje vsaj eno leto "pred vložitvijo prošnje", ne pa kakšno drugo obdobje, kot je obdobje po vložitvi prošnje in do odločitve prvostopenjskega ali drugostopenjskega organa. Tožena stranka pa je mimo besedila drugega odstavka 14. člena ZDRS in člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah za neprekinjenost življenja v RS upoštevala obdobje po vložitvi prošnje do odločitve pristojnega organa, kar je nezakonito.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi opisala potek upravnega postopka in navedla v njem pridobljene in izvedene dokaze, ki pa jih ni dokazno ocenila. Povzela je izjavi tožnikovega zakonitega zastopnika z dne 12. 2. 2020 in 14. 10. 2019, izjavo priče (sosede) z dne 26. 6. 2020 in potrdilo vrtca B., a se do njihove vsebine ni opredelila. Na tej podlagi je presodila, da ni izpolnjen pogoj neprekinjenega življenja tožnika v RS pri roditelju, vsaj eno leto pred vložitvijo vloge (kot tudi v času postopka in odločanja), pri tem pa ni pojasnila razlogov za svojo odločitev, niti ni vestno in skrbno presodila vsakega dokaz posebej in vseh dokazov skupaj.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabiti načelo proste presoje dokazov, ki pomeni, da pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. Skladno z navedenim je tožena stranka neutemeljeno presodila, da je v obravnavanem primeru, pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja tožnika v RS (pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge), treba upoštevati le podatke o odsotnosti, ki izhajajo iz fotokopije njegovega potnega lista. Po oceni sodišča bi tožena stranka morala v svojo presojo v skladu z dopustno razlago nedoločenega pravnega pojma pogoja neprekinjenega življenja v RS (17. točka obrazložitve te sodbe) vključiti tudi tožnikovo izjavo in navezujočo predloženo listino (izpisek TRR) ter za ugotovitev resničnega dejanskega stanja, skladno z 8. členom ZUP, po potrebi izvesti še dodatne dokaze.

Ob upoštevanju vseh okoliščin urejanja bivanja tožnika in njegove družine oziroma nastanitve v Sloveniji ter vzpostavitve vseh povezav, tako poklicnih, sorodstvenih, kot tudi izobraževalnih, sodišče odsotnost tožnika od 25. 7. 2017 do 31. 8. 2017 razume zgolj kot obisk v tujini, ne pa kot odsotnost, ki bi pomenila, da je trajne povezave z Republiko Slovenijo vzpostavil šele po vrnitvi s počitnic. Tesna vez tožnika in njegove družine z Republiko Slovenijo se je vzpostavila takoj s prihodom v Slovenijo, kar po presoji sodišča izkazuje predvsem to, da si je že pred priselitvijo družina uredila vse pogoje za bivanje, da se je tožnik že v juniju 2017 s pomočjo sorodnice vpisal v šolo in da je njegov oče v juliju 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Takoj je bila tudi urejena prijava njihovega bivališča ter prijava družine v zdravstveno zavarovanje. Vse to po mnenju sodišča kaže, da je tožnikova družina s trenutkom prihoda pričela dejansko bivati na območju Republike Slovenije, odhod v drugo državo pa je bil le obisk in ne prekinitev tega bivanja.

Tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo je potrebno obravnavati v povezavi z vlogo tožničinega očeta za njegov sprejem v državljanstvo, saj sta obe zadevi med seboj povezani. Če bi prvostopenjski organ ravnal v skladu s predpisanimi inštrukcijskimi roki iz prvega odstavka 222. člena ZUP, bi lahko že do konca marca 2014 izdal odločbo v zvezi z državljanstvom tožničinega očeta in za tem tudi za tožnico. Tožnica ne more biti v slabšem položaju zaradi tega, ker prvostopenjski organ ni odločal v inštrukcijskih rokih.

Prosilčev sin ob predložitvi vloge ni izpolnjeval pogoja vsaj enoletnega bivanja v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje.

Pri odločanju o sprejemu mladoletnega prosilca v slovensko državljanstvo bi bilo treba upoštevati dejansko stanje v času vložitve prošnje le v primeru, če bi prosilec postal polnoleten po poteku roka, ki je določen za odločitev o vlogi.

V zvezi z dovoljenostjo revizije tožeča stranka navaja le, da ima odločitev o nesprejemu v državljanstvo za mladoletno A.A. zelo hude posledice, s čimer pa po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju pogojev za dovoljenost revizije.

Ker prvi tožnik ni izkazal pogoja neprekinjenega dejanskega življenja v državi in torej ne pogoja, ki ga določa 19. člen ZDRS-Č za sprejem v državljanstvo, je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo utemeljeno zavrnjena, posledično pa tudi prošnje za sprejem v državljanstvo RS njegovih družinskih članov.

Ker ima Vlada RS diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo RS, sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu prvega odstavka 13. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo.

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, mora imeti po 4. točki 10. člena ZDRS zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost; ta pogoj pa s sporazumom o preživljanju, sklenjenim s taščo tožnice, ni izkazan. Vira preživljanja v smislu 4. točke 10. člena ZDRS pa tudi ne predstavlja otroški dodatek. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa.

Tožniki v postopku niso predložili dokaza, da so opravili izpit iz slovenskega jezika (5. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi z 19. členom ZDRS-Č). Tožena stranka je zato v skladu s 3. odstavkom 107. člena ZUP odločila na podlagi dokazov v spisu in vlogo tožnikov zavrnila.

Ker mladoletna prosilka ne živi pri materi v RS, temveč v tujini, ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo RS po 14. členu ZDRS.

Glede na to, da postopek sprejema tožnikov v državljanstvo RS na podlagi 10. oziroma 14. člena ZDRS še ni pravnomočno končan, so podani pogoji iz 129. člena ZUP za zavrženje vloge za sprejem v državljanstvo RS po 13. členu ZDRS. Pri navedenih vlogah tožnikov gre za isto upravno stvar (odločanje o sprejemu tožnikov v državljanstvo RS) čeprav na različni pravni podlagi (2.člen ZUP)

Ker tožnica ne živi pri očetu v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po določbi 2. odstavka 14. člena ZDRS.