VSL sodba III Cp 2993/2010

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi prve tožene stranke pa se ugodi in se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek:
„Tožeča stranka R. S. je dolžna plačati tožniku P. B., J. u. 19, Š., znesek evrske protivrednosti 2.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.12.1999 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter ji povrniti nastale pravdne stroške.“

Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti 1.874,01 EUR pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter še 288,01 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 2.700.000,00 SIT zoper drugo toženo stranko, z vmesno sodbo pa je odločilo, da je pravna podlaga po tožbi uveljavljenega zahtevka zoper prvo toženo stranko RS v celoti podana.

Zoper sodbo se v zavrnilnem delu pritožuje tožeča stranka, v ugodilnem delu pa prva tožena stranka.

Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožniku. Res je, da je imel B. s strani tožnika pooblastilo, da lahko v njegovem imenu proda, uredi prepis, sprejme kupnino in odvede davek za vozilo Mercedez Benz in da je bilo navedeno pooblastilo overjeno. Vendar pa je predstavnik druge tožene stranke vedel oziroma bi moral vedeti, da je pooblastilo pomanjkljivo oziroma neveljavno, saj v njem ni bila zapisana višina kupnine, kar je bistveni element pri sklenitvi prodajne pogodbe za vozilo. Delavec druge tožene stranke M. Z. je potrdil, da je želel kot predstavnik družbe A. d.o.o. po telefonu govoriti s tožnikom, kar kaže na to, da je dvomil v obstoj pooblastila. Tožnik je že v svojih vlogah pojasnil, da je bil začuden, ko je dobil klic s strani družbe A. d.o.o. in jih opozoril, da sklepa pogodbo s P. l.. Prav tako jim je pojasnil, da preklicuje pooblastilo B.. Druga tožena stranka zato ne bi smela skleniti pogodbe oziroma bi morala od nje odstopiti. Jasno je bilo, da tožnik z njo ne želi skleniti pogodbe. Da tožniku s pogodbo o komisijski prodaji nastaja škoda, je družba A. d.o.o. vedela tudi zato, ker je vozilo vrnil kupec vozila M. N. Družba A. d.o.o. je bila 1.12.1999 tudi v kontaktu s tožnikom na Upravni enoti v Žalcu, ta pa je povedal, da je pooblastilo ustno preklical in da je osebno vozilo prodal preko družbe P. l.. Najkasneje takrat je družbi A. d.o.o. moralo biti znano, da pogodba o komisiji ni bila sklenjena veljavno. Tožnik pritožbeno opozarja, da pogodba o komisijski prodaji ni bila veljavno sklenjena tudi iz razloga, ker je prenos pooblastil na podlagi takrat veljavnega 86. člena ZOR prepovedan. Dolžnost druge tožene stranke je bila, da preveri, ali ima pooblastitelj zakonsko pravico prenosa pooblastila oziroma ali mu to dovoljuje posebna pogodba. Tožnik je pooblastil B. za prodajo osebnega vozila, nato pa nezakonito prenesel pooblastilo za prodajo na komisionarja. Če bi pritožbeno sodišče štelo, da je prenos pooblastila dopusten, pa je potrebno upoštevati določilo 87. člena ZOR, da prekoračitev pooblastila velja samo, če je ta odobrena. Druga tožena stranka bi morala vedeti, da tožnikova prava volja ni bila prodaja vozila preko nje, kljub temu pa je sklenila pogodbo o komisijski prodaji v nasprotju s komintentovo voljo. Zato je podana tudi odškodninska odgovornost ob analogni uporabi 77. člena OZ. V spisu naslovnega sodišča je dokazilo, da je bila odjava vozila iz prometa na upravni enoti v Žalcu po posredovanju predstavnika tožene stranke izvršena 6.12.1999, ko je M. Z. dosegel prepis, tako da je v spis Upravne enote vložil karton deponiranih podpisov druge tožene stranke. Ravnanje druge tožene stranke je bilo v nasprotju s tožnikovo pravo voljo. Sodišče je s tem, ko je zavrnilo zahtevek tožnika, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka. V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe pritožnik predlaga, naj prvostopno sodišče v ponovnem sojenju odloči o celotnem zahtevku.

Prva tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je sodišče svojo odločitev o odgovornosti prve tožene stranke oprlo le na splošna navajanja določil 170. člena ZOR, pri čemer se je kljub številnim izvedenim dokazom oprlo le na izjavo tožnika, da je bil še isti dan, ko je B. izdal pooblastilo, klican iz UE Žalec, ko so ga obvestili o prodaji njegovega vozila ter o tem, da družba A., d.o.o., ki je opravila komisijsko prodajo vozila, želi opraviti še prepis ter na njegovo izjavo o prijavi suma kaznivega dejanja na PP Žalec. Nobena izmed citiranih izjav tožnika ni dokazno potrjena, saj je iz izpovedb priče G. razvidno, da se je s tožnikom le na splošno pogovarjal o postopku policistov v primeru suma kaznivega dejanja, medtem ko je priča S. jasno izpovedal, da so opravljali poizvedbe na UE Žalec na pobudo PP Ljubljana. Tudi priča T. ni potrdila tožnikovih izpovedb o klicu. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta. Sodišče je protipravnost prve tožene stranke videlo v tem, da ni izpeljala posebnega ugotovitvenega postopka z namenom zavarovanja tožnikovih premoženjskih pravic. Kakšni so pogoji za izvedbo skrajšanega ali posebnega ugotovitvenega postopka, je tožena stranka obširno obrazložila v svoji pripravljalni vlogi, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Toženi stranki očita, da ni ugotavljala, ali je bila kupnina plačana ali ne in zato oškodovala tožnika. Takšno stališče sodišča je glede na namen posebnega ugotovitvenega postopka zmotno. Cilj tega postopka je, da uradna oseba neposredno ugotovi dejstva in okoliščine pomembne za odločitev ter da stranki možnost uveljaviti in zavarovati svoje pravice in pravne koristi, pri čemer pa je potrebno izhajati iz zakonskih razlogov za izvedbo takšnega postopka vezanih na predmet upravnega postopka. Vprašanje plačila kupnine ni upravna stvar, temveč gre za obligacijsko razmerje med strankama. Predmet upravnega postopka je bila odjava osebnega vozila znamke Mercedez Benz, ki je bilo že prodano družbi A. na podlagi komisijske pogodbe z dne 1.12.1999. Družba A. je tako postala lastnica vozila in je upravni organ ravnal povsem pravilno, ko je vozilo odjavil iz registra motornih vozil, potem ko so se predstavniki te družbe izkazali s kartonom deponiranih izkazil, da smejo opravljati posle za družbo. Listine, to je pogodba o komisijski prodaji, račun ter pooblastilo tožnika za odjavo, so bile predložene že ob prvem obisku na Upravni enoti v Žalcu. Pooblastilo tožnika je bilo jasno in brez kakršnihkoli dodatnih pogojev. Upravni organ je zato ravnal z vso potrebno skrbnostjo, kot se to pričakuje v okviru tovrstnega postopka. Ni imel nikakršnih razlogov, da ne bi izpeljal skrajšanega postopka, ter bi v nasprotnem primeru ravnal protizakonito. Prav ravnanje vodje oddelka Krajška potrjuje, da je bila skrbnost ustrezna, saj je nedvomno najprej odklonil prepis, dokler se predstavnik A. ni izkazal z ustrezno listino, da sme v imenu te družbe opravljati posle. Ugovori med pooblastiteljem in pooblaščencem pa tretjih ne zadevajo, temveč gre za njuno notranje razmerje. Tožena stranka nasprotuje tudi samovoljni razširitvi trditvene podlage na delo PP Žalec kot organa RS, četudi le na splošno navajanje njene funkcije v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj. Organi pregona v predkazenskem postopku so opravili vse svoje naloge in je bil storilec pravnomočno kaznovan. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je bila sklenjena pravno veljavna pogodba o komisijski prodaji, zato je bila pretrgana vzročna zveza in je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je bila vzročna zveza v odnosu do prve tožene stranke ponovno vzpostavljena 6.12.1999, ko je potekel rok za plačilo kupnine. Preklic pooblastila za nazaj nima pravnega učinka. Obseg pooblastila, ki ga je dal tožnik B., je bil določen in je neodvisen od kavze, ki je bila podlaga zanj. S tem ko je B. kot pooblaščenec sklenil pravni posel 1.12.1999 na podlagi pri notarki M. Z. pravilno notarsko overjenega pooblastila, je bila dejansko pretrgana vzročna zveza, vendar ne le z ravnanjem A. d.o.o., pač pa tudi ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med ravnanjem upravnega organa, ki je na podlagi popolne dokumentacije izvedel odjavo vozila iz registra motornih vozil, in oškodovanjem tožnika. Vprašanje neplačila kupnine gotovo ne more biti okoliščina, ki bi imela za posledico vzpostavitev vzročne zveze dne 6.12.1999.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, saj je opravljala svoj posel komisionarja, pri čemer se je še pred opravo in izvršitvijo komisijske pogodbe v telefonskem razgovoru s tožnikom prepričala, da ta dejansko pooblašča B. B. za prodajo svojega vozila in da dopušča tudi prodajo preko komisionarja. Pri tem se je sodišče oprlo tako na izpoved priče M. Z., da so predstavniki družbe A. telefonsko kontaktirali tožnika, ki jim je zagotovil, da se pogodba o komisijski prodaji za njegov avto lahko sklene, kot tudi na izpoved samega tožnika, ki (v nasprotju z navedbami) ob zaslišanju ni zanikal, da je predstavniku družbe A. pritrdil, da je vse v redu. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, v katerega pritožbeno sodišče nima pomislekov, ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na neveljavnost same komisijske pogodbe, ker naj bi bila sklenjena brez ustreznega dodatnega pooblastila. B. je nedvomno s strani tožnika bil pooblaščen tako za prodajo vozila, prejem kupnine, ureditev prepisa in odvedbo davka, s privolitvijo tožnika (ki je lahko tudi ustna) pa je s tem pooblastilom lahko sklenil tudi pogodbo o komisijski prodaji vozila na račun tožnika kot komintenta. Sicer pa trditve o neveljavnosti same komisijske pogodbe zaradi neveljavnega prenosa pooblastila tožeča stranka prvič postavlja šele v pritožbi, s tem pa nedopustno širi trditveno podlago (337. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v okviru katere je zadevo presojalo sodišče prve stopnje. Neutemeljene in nove so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bilo pooblastilo neveljavno, ker v njem ni bila zapisana višina kupnine. Pooblastilo je namreč podlaga za upravičenost do zastopanja, pri čemer je oblika pooblastila odvisna od oblike, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo (90. člen ZOR). Ne za mandatno, ne za komisijsko niti za kupoprodajno pogodbo ZOR obličnosti ne predpisuje, zato zgolj dejstvo, da na pooblastilu ni bila navedena višina kupnine, ne vpliva na samo veljavnost pooblastila. Kot že omenjeno tožeča stranka ni izkazala, da bi družbo A. d.o.o. opozorila, da B. ni več pooblaščen za prodajo vozila, ker mu je preklicala pooblastilo, tega tudi ni potrdil tožnik ob svojem zaslišanju. Nasprotno, zatrdil je, da je s preklicem želel počakati do izteka roka za prejem kupnine, ker mu je B. obljubil, da jo bo poravnal. Zato je pritožbeno sklicevanje na to, da bi pravni prednik druge tožene stranke moral vedeti, da je pooblastilo B. preklicano in da tožnik pogodbe za družbo A. ne želi skleniti, v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ne more vplivati dejstvo, da je kupec vozila N. tega vrnil komisionarju v ponovno prodajo, saj povezave med njegovim ravnanjem in dopustnostjo prodaje vozila s strani pravnega prednika druge tožene stranke kot komisionarja ni. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje domnevne slabe vere druge tožene stranke, češ da je na Upravni enoti v Žalcu izvedela, da je tožnik pooblastilo ustno preklical. Komisijska pogodba je bila takrat že veljavno sklenjena, prav tako pa tudi prodajna pogodba med komisionarjem in N., teh pogodb pa tožnik ni nikoli izpodbijal. Kot komisionar je pravni prednik druge tožene stranke vozilo prodal v svojem imenu (771. člen ZOR), torej je N. od njega upravičeno terjal prepis vozila, komisionar pa je prepis tudi moral zagotoviti. Zgolj hitri tek postopka pa na nedopustnost ravnanja druge tožene stranke ne more vplivati. Ker sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bilo komisionarju znano, da je B. prekoračil svoja pooblastila, temveč je nasprotno ugotovilo, da je tožnik privolil tudi v realizacijo posla preko komisionarja, so neutemeljene pritožbene navedbe o potrebnosti odobritve prekoračitve pooblastila. Ker je komisionar kot naročilo komintenta štel tisto, kar mu je glede posla povedal tožnikov pooblaščenec, posel pa je bil tako tudi izvršen in pooblaščencu izplačana kupnina od prodanega vozila, tožnik pa ni izkazal, da bi ob sklenitvi komisijske pogodbe in realizaciji posla komisionar bil seznanjen z drugačno pravo voljo komintenta, tudi ni odgovornosti za škodo zaradi naknadnega preklica pooblastila. Posel je bil do tedaj v bistvenih elementih namreč že izveden, vozilo prodano novemu kupcu in tožniku izplačana kupnina (po pooblaščencu). Zgolj naknadna ureditev prepisa vozila pa ne pomeni, da bi bilo slednje šele takrat prodano, temveč je bil komisionar celo dolžan izvesti prepis vozila novemu kupcu, saj je ta vozilo kupil v času, ko je bilo to v komisijski prodaji z vsemi potrebnimi dokumenti. Glede na navedeno so v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo pavšalno očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določilu 353. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper RS po temelju utemeljen, ker je 6.12.1999 dovolila opraviti prepis dolžnikovega vozila na novega kupca, čeprav je bila seznanjena s tožnikovim preklicem pooblastila B. za prodajo vozila. RS ni opravila posebnega ugotovitvenega postopka, da bi ugotovila, ali so podane okoliščine, ki vzbujajo sum storitve kaznivega dejanja goljufije s strani B. in tožniku ni omogočila čim lažjega zavarovanja ter uveljavljanja njegovih pravic. Tudi policisti PP Žalec bi morali ukreniti vse potrebno za izsleditev storilca ter zavarovanje sledov ter predmetov, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku (torej opraviti zaseg avtomobila).

Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, kako bi izvedba posebnega ugotovitvenega postopka po 145. členu oziroma v času domnevnega škodnega dogodka veljavnem 142. členu ZUP vplivala na sam upravni postopek, katerega predmet je bila odjava osebnega vozila znamke Mercedez Benz C 180, ki ga je družba A. d.o.o. na podlagi komisijske pogodbe že 1.12.1999 prodala (v svojem imenu) kupcu N.. Namen ugotovitvenega postopka je ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali dati strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo pravice in pravne koristi. V danem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila komisijska pogodba med tožnikom in pravnim prednikom druge tožene stranke veljavno sklenjena, prav tako pa še istega dne sklenjena pogodba med komisionarjem in novim kupcem vozila, pooblastilo za prodajo vozila pa je bilo preklicano šele naknadno, torej ko je bil prenos lastnine vozila na novega kupca že izveden (avto izročen, plačana kupnina), po oceni pritožbenega sodišča izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne bi mogla preprečiti odjave vozila. Tak postopek tudi ni bil potreben, niti v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, ki velja tudi za upravni postopek, saj je bilo dejansko stanje v celoti mogoče ugotoviti na podlagi predloženih listin in so bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 144. (oziroma 142. člena) ZUP. Upravni organ je razpolagal z vsemi potrebnimi listinami za odjavo vozila, ki so kazale na to, da tožnik ni bil več lastnik osebnega vozila, ker je slednjega preko komisionarja prodal novemu kupcu, zato ravnanje delavcev upravnega organa nima znakov civilnega delikta, saj ne kaže na namero, da krši neke z ustavo ali zakonom določene pravice strank v postopku na način, ki bi kazal tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Tudi morebitna opustitev delavcev upravnega organa, ki tožnika niso napotili na ustrezne postopke glede izdaje začasne odredbe in drugega zavarovanja (čeprav mu je bil po navedbah samega tožnika svetovan preklic pooblastila), ne pomeni morebitne odgovornosti države v smislu določila 26. člena Ustave RS. Ta je namreč podana le ob hujših kršitvah pravil postopka, ki kažejo na hudo malomarnost ali neobičajno ravnanje v nasprotju s siceršnjo prakso, za kar pa v danem primeru ni šlo, saj je bila opravljena odjava vozila po običajnem skrajšanem postopku, v odsotnosti tožnika, ki je vozilo že predal komisionarju, da ga slednji proda v svojem imenu, komisionar pa je razpolagal z vsemi listinami za odjavo vozila. Opravljen je bil torej povsem običajen postopek, v katerem sodelovanje tožnika ni bilo potrebno.

Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka trditveno podlago glede odgovornosti države razširila tudi na odgovornost za delo policije šele na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer je konkretnejše trditve, da ni bila izvedena zaplemba vozila, podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno. Tožba je bila tako glede odgovornosti države za delo policije popolnoma pavšalna, brez navedbe ustreznih trditev glede predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi nevestnega dela policije ter v tem delu nesklepčna. Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ko je zapisalo, da je odgovornost države podana tudi, ker PP Žalec ni ustrezno zavarovala sledov kaznivega dejanja in predmetov, saj ni opravila zasega avtomobila. Ker pritožba prve tožene stranke opozarja na samovoljno razširitev trditvene podlage na delo policistov PP Žalec, je pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevalo zgolj pravočasno podano trditveno podlago, ki pa glede odgovornosti prve tožene stranke zaradi neustreznega dela policije ni bila specificirana, zato tudi tožbeni zahtevek po tej podlagi ne more biti utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila 172. člena ZOR v zvezi s 26. členom Ustave RS glede odgovornosti prve tožene stranke, je pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo tudi zoper prvo toženo stranko, ob tem pa je upoštevalo zgolj pravočasno podano trditveno podlago tožeče stranke. Glede kasneje podane trditvene podlage, ki se nanaša na PP Žalec namreč tožeča stranka ni izkazala, da je brez svoje krivde ne bi mogla podati pravočasno.

Ker je sodišče glede prve tožene stranke spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločilo tudi o stroških tega dela postopka. Te je odmerilo glede na predloženi stroškovnik (list. št. 210 spisa) v skladu z Odvetniško tarifo pri čemer skupaj odmerjeni stroški prve tožene stranke znašajo 1.847,01 EUR. Te stroške je tožena stranka v celoti dolžna povrniti prvi toženi stranki po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Prav tako pa je tožeča stranka prvi toženi stranki dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo po priglasitvi v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave pritožbe v višini 625 točk in izdatke po 13. točki tarife. Skupaj odmerjeni pritožbeni stroški znašajo 288,01 EUR, v primeru zamude pa jih je tožeča stranka dolžna poravnati tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.