VSRS Sklep X Ips 192/2008

I. Revizija se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po pooblaščenki dne 31. 3. 2008 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Zahteva izdajo začasne odredbe in povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 12. 2005. S to odločbo je bila odpravljena 2. alineja 3. točke izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor z dne 19. 8. 2005, ki je bila nadomeščena z alinejo, ki se glasi: „promet z njim“ (1. točka izreka), odločeno pa je tudi bilo, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka). V ostalem delu je bila pritožba zavrnjena (3. točka izreka). Z navedeno odločbo prve stopnje je bilo revidentu kot investitorju naloženo, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo AB opornega zidu z medposestno ograjo v obliki črke U v skupni dolžini 22,00 m + 26,30 m + 23,00 m, z višino opornega zidu od 0,00 m do 3,20 m in višino ograje do 1,50 m ter gradnjo umetnega nasutja iz zemljine in gradbenih odpadkov, ki ju izvaja od junija 2005 dalje na območju zemljišča parc. št. 111 (pravilno: parc. št. 222), k.o. ... brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); naloženo pa mu je tudi bilo, da mora navedeni objekt odstraniti v roku do 1. 10. 2005, zemljišče pa vzpostaviti v prvotno stanje (2. točka izreka). Prepovedani so bili tudi vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, promet z objektom ter sklepanje drugih pravnih poslov, kot so to kreditni, zavarovalni, najemni, zakupni, delovršni in drugi posli med živimi (3. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe) je bil zavrnjen revidentov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

4Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v

teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil na zahtevani način. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da celotna gradnja (medposestna ograja – oporni zid) ni nelegalna, ampak neskladna in da bi bilo za take primere potrebno uporabiti ukrepe po določbi 153. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in ne po določbi 152. člena ZGO-1, ker sta ta dva ukrepa namreč različna in bi bilo pri presoji uporabe različnih ukrepov potrebno razlikovati tudi različne situacije. Meni tudi, da v sodni praksi ni zaslediti konkretnega pravnega stališča o vprašanju, ali gre v primerih enostavnih gradenj, ki so sicer dopustne, odstopajo pa od pogojev Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči – Pravilnik (Ur. l. RS, št. 114/2003 in 130/2004) za neskladno gradnjo in ne za nelegalno gradnjo. V upravnosodni praksi sta navedeni dve vprašanji namreč povsem razčiščeni (sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 774/2006 in X Ips 1369/2005). Tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v navedeni situaciji po ZGO-1 (152. in 153. člen ZGO-1) pravilno razlikuje in navaja pravilne in zakonite razloge za tako razlikovanje. Kadar gradbeno dovoljenje za objekt ni bilo izdano, je potrebno objekt kot celoto šteti za nelegalen objekt v smislu 12.1. točke 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Za neskladno pa je namreč mogoče šteti le gradnjo, ki ni v skladu s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja (12.2. točke 2. člena ZGO-1). To pomeni, da kadar za objekt gradbeno dovoljenje ni bilo izdano in med strankama v postopku to ni sporno (kot je podano v konkretnem primeru), ni mogoče odrediti inšpekcijskih ukrepov po 153. členu ZGO-1 oziroma to šteti za neskladno gradnjo, kajti določba tega člena to ne dopušča. Revident tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega pravnega vprašanja, niti da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, pač pa le, da v sodni praksi ni zaslediti konkretnega pravnega stališča glede nelegalne ali neskladne gradnje, kar pa, glede na navedeno, ni res. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Ker revident ni izkazal, da izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

8Ker lahko Vrhovno sodišče po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona in je s tem sklepom Vrhovno sodišče že odločilo o reviziji, je moralo zahtevo revidenta za izdajo začasne odredbe zavreči.

K III. točki izreka:

9Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.