VSRS Sodba X Ips 220/2009

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 5. 2008, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja, ki jih je uveljavljala na stanovanju na naslovu...

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nepovratnih in kreditnih sredstev najemniku denacionaliziranega stanovanja na podlagi 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1, saj na dan vložitve zahteve za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih ni več prebivala v stanovanju, za katerega je zahtevala sredstva.

3Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dovoljenost utemeljuje s pogoji iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Meni, da bivanje v stanovanju, ki je predmet denacionalizacije, na dan vložitve zahteve ni materialnopravna predpostavka za upravičenost do pridobitve nadomestil po 173. členu SZ-1, stališče sodišče prve stopnje, ki drugih okoliščin sploh ni presojalo, pa je tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca ter gramatikalno in sistemsko razlago 173. člena SZ-1. Zaradi take razlage sodišča je prikrajšana za privatizacijski odkup družbenega stanovanja. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-179/95 z dne 27. 11. 1996. Stališče sodišča je tudi v nasprotju s 14. členom Ustave v zvezi z EKČP, saj diskriminira tiste najemnike, ki so jih lastniki preselili v nadomestna stanovanja po 54. členu SZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja, da tožeča stranka ni upravičena do ugodnosti iz 173. člena SZ-1, saj ne gre za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju, temveč gre za imetnika pravice uporabe stanovanja, ki ga je reševal 155. člen SZ. Predlaga zavrženje revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Tožnica je v tožbi zoper odločbo tožene stranke (s katero je bila zavrnjena njena zahteva z izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstev najemniku denacionaliziranega stanovanja) kot vrednost spornega predmeta navedla pcto. 78.872,96 EUR in ta znesek tudi natančno obrazložila glede na tretji odstavek 173. člena SZ-1. Sporna vrednost torej presega 20.000 EUR.

7V obravnavanem primeru je sporna razlaga 173. člena SZ-1, ki ureja pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom. Ta določa, da po tem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje, odvzeto po predpisih o podržavljenju ali zaplenjeno, vrnjeno prvotnemu lastniku, lahko najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po SZ-1 bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku pet let od uveljavitve SZ-1 oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve SZ-1 postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan (drugi odstavek 173. člena SZ-1). Po določbi tretjega odstavka 173. člena SZ-1 pa ima v primeru iz prejšnjega odstavka najemnik pravico do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske družbe v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih; najemnik pa lahko od Stanovanjskega sklada RS zahteva, da mu ta odobri tudi posojilo iz 148. člena SZ-1 do višine kupnine za primerno stanovanje po ceni, ki jo za izračun posojila priznava Stanovanjski sklad RS.

8V obravnavanem primeru ni sporno, da niti tožnica niti njen oče od 16. 7. 1992 nista več najemnika stanovanja, za katerega tožnica zahteva ugodnosti na podlagi 173. člena SZ-1, saj je s tem datumom pridobila novo najemno stanovanje na podlagi 155. člena SZ. Vrhovno sodišče pa se pridružuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 upravičen le tisti najemnik denacionaliziranega stanovanja, ki je v tem stanovanju prebival na dan uveljavitve SZ (18. 10. 1991) in ki v tem stanovanju prebiva tudi v času uveljavljanja ugodnosti iz 173. člena SZ-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svoji sodbi I Up 522/2005 z dne 13. 12. 2007, sodba sodišča prve stopnje pa od tega stališča ne odstopa. „Bivanje“ v stanovanju (ki je bilo predmet denacionalizacije), glede katerega stranka uveljavlja ugodnosti iz 173. člena SZ-1, je torej materialnopravni pogoj za uveljavljanje ugodnosti do pridobitve nadomestil po navedeni določbi. Obveznost prebivanja najemnika v stanovanju, v zvezi s katerim uveljavlja upravičenja po 173. členu SZ-1, izhaja iz jezikovne razlage drugega odstavka navedenega člena in tudi iz namena tega pravnega pravila, da se tudi najemnikom (prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice), ki prebivajo v denacionaliziranih stanovanjih, zagotovijo vse ugodnosti, ki so jih bili deležni najemniki v stanovanju, ki niso bila podržavljena. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tudi za najemnike v družbenih stanovanjih, ki so se lastninila po SZ, veljalo, da so morali v času odkupa prebivati v teh stanovanjih. Zato ni utemeljen revizijski očitek o diskriminatornem obravnavanju.

9Ker v obravnavanem primeru tožnica v času uveljavljanja ugodnosti po 173. členu SZ-1 v stanovanju, za katerega je ugodnosti uveljavljala, nesporno ni prebivala, ni upravičena do nadomestil.

10Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-179/95 je brezpredmetno, saj se ta ne nanaša na SZ-1, ampak na uporabo določbe 128. člena SZ.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

12Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).