VDSS sodba Psp 751/2007

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni, tako, da se znesek 2.705,39 EUR nadomesti z zneskom 7.305,80 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 311,92 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„I. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini se delno ugodi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške zdravljenja na kliniki v Švici v obdobju od 25.08.1997 do 20.09.1997 v znesku 37.903,66 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 2.705,39 EUR, po preteku tega roka pa pa ji plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od 1. naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti se zavrne.“

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija II. in III. točko citirane sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške zdravljenja na kliniki v Švici za čas od 25.08. do 20.09.1997 v znesku 37.903,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.07.1998 dalje, do plačila in, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 8.612,43 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroške pritožbe. Po stališču tožnika je toženka prišla v zamudo s povračilom stroškov zdravljenja tožnika že takrat, ko so mu ti stroški dejansko nastali torej v letu 1997. Tožnik je o tem obvestil toženko že leta 1998 in je toženka, zaradi malomarnega dela delavcev toženke, postopala nezakonito, od leta 1998 dalje in tudi nezakonito uporabljala tožnikov denar od takrat dalje. Tožnikova terjatev je dospela z datumom končanega zdravljenja na kliniki v Švici, ko je moral tožnik ob zaključku zdravljenja tej kliniki plačati stroške zdravljenja. Ko je tožnikova terjatev dospela je bila tudi iztožljiva, prav tako je bil že ob vložitvi tožbe izpolnjen tudi drugi pogoj za nastanek dolžnikove zamude in sicer, da le-ta kljub tožnikovem zahtevku svoje obveznosti ni izpolnila. Zakonske zamudne obresti so nadomestilo upnikom (tožniku) za uporabo njegovega denarja s strani dolžnika (toženke) in tako je dolžna toženka plačati tožniku od glavnice tudi zakonske zamudne obresti od 11.07.1998 dalje. Ne drži obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je bila šele s to sodbo določena obveznost toženke za povrnitev stroškov tožnikovega zdravljenja v tujini v letu 1997. Odločba toženke z dne 11.06.1998 je bila razveljavljena že s prvostopno sodbo z dne 19.12.2001 in se takšna odločitev naslovnega sodišča kasneje ni nikoli več spremenila. Najkasneje od dneva vložitve tožbe, torej najkasneje od 11.07.1998 bi torej moralo sodišče tožniku v breme toženke prisoditi plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, v kolikor bi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka vsebovan v III. točki izpodbijane sodbe. Sodišče je napačno priznalo tožniku le 80 točk za vložitev tožbe in nato tudi povsem zmotno nižje število točk za vsako nadaljnjo opravljeno odvetniško storitev. Ob vložitvi tožbe je veljala odvetniška tarifa z dne 04.02.1995. Tožnik je vložil tožbo za znesek 9.561.298,00 SIT in je šlo torej za ocenljivo zadevo ter bi bilo potrebno priznati točke glede na pct. kot ga določa tarifa št. 13, to je 1100 odvetniških točk. Enako določa tarifna št. 10 v 2., 3., 4. in 5. točki za vse vloge, zastopanja, pritožbe in vložitev izrednih pravnih sredstev, kar vse bi moralo naslovno sodišče tožniku priznati v skladu s tarifo št. 13 na katero vseskozi napotuje tarifa št. 10. Vsi priglašeni stroški so bili potrebni.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek oziroma odloči, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške zdravstvenih storitev, ki so bile kot nujne opredeljene na podlagi mnenj sodnih izvedencev, v deležu in po ceni, ki jih je v času uveljavljanja s strani tožnika, toženka plačala za tovrstne zdravstvene storitve izvajalcem v Republiki Sloveniji. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, kje se prične nujno zdravljenja in kaj pomeni ustrezen delež povprečne cene teh storitev v Sloveniji. Zaradi tega je toženka na naroku dne 11.10.2006 predlagala postavitev izvedenca zaposlenega pri toženki, ki naj bi odgovoril na navedeno vprašanje nato pa bi toženka posredovala še podatke o višini povprečne cene teh nujnih storitev v Sloveniji. Toženka je ves čas postopka ugovarjala, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za nujne storitve, ki bi jih moral tožnik opraviti v času svojega bivanja v tujini. Tožnik bi lahko prišel v Slovenijo in v okviru slovenskega sistema zdravstvenega varstva prejel potrebne zdravstvene storitve. Po oceni toženke je šlo s strani tožnika za načrtovane zdravstvene storitve, za zasebno potovanje na zdravljenje v tujino in tožnik se je sam odločil, da zdravstvenih storitev ne bo iskal v okviru slovenske javne zdravstvene mreže in je s tem namenom tudi potoval v tujino in je tako ugovor toženke po nujnosti katerekoli od opravljenih storitev upravičen. Nesporno je tudi, da predoperativna diagnostika ni bila nujna, zdravstveno stanje tožnika pred operacijo je bilo sicer slabo, ne pa kritično. Premestitev v slovensko ustanovo, ob predvidenih varnostnih ukrepih, ne bi bila daljša od 12 ur in tožnikovega zdravja ne bi dodatno ogrozila. Toženka je upravičeno pričakovala, da bo šele dokazovanje v ponovljenem postopku, z izvedenci ustrezne stroke, pokazalo, ali so sploh bile in katere so bile tiste zdravstvene storitve, ki so bile pri tožniku nujne. Višina povprečne cene storitev v Sloveniji in ustrezni delež te cene se navezuje na vrsto storitev, ki bi bile kot nujne opravljene v tujini. Do tega podatka je sodišče prišlo šele na podlagi zadnjega dopolnilnega izvedenskega mnenja in na podlagi zaslišanja izvedenca na naroku dne 14.06.2007. Ne drži navedba sodišča, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so bile vse storitve opravljene v tujini nujne. Iz dopolnilnega mnenja sodnih izvedencev z dne 03.04.2007 izhaja, katere storitve opravljene pri tožniku so bile nujne, razvidna je tudi ocena izvedenca o primerni dolžini hospitalnega zdravljenja. Toženka je ugovarjala višini navedenih stroškov, splošno znano dejstvo pa je tudi, da so cene zdravstvenih storitev v Švici bistveno višje kot cene teh storitev v Sloveniji. Splošnih znanih dejstev toženka ni dolžna posebej dokazovati. Toženka meni, da ni bilo potrebe, da sodišče v izreku zneskovno opredeli višino povračila, saj bi zadostovalo, da je ta vrednost nesporno določljiva. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, posledično pa tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ustrezni delež cene storitev v Republiki Sloveniji predstavlja del cene zdravstvenih storitev, ki v skladu s 23. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju odpade v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vsekakor pa „ustrezen delež povprečne cene teh storitev v Sloveniji“ ni 95 % cene pri izvajalcih kot je to v nasprotju s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja navedeno v izpodbijani sodbi. Toženka po 286. členu Zakona o pravdnem postopku ni bila prekludirana v izvajanju dokazov saj pogoj nekrivde ne zajema le položajev, ko stranka za določena dejstva in dokaze predhodno ni vedela, pač pa tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Toženka je že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12.07.2000 razpolagala z listinsko dokumentacijo s katero bi lahko dokazovala izračun višine stroškov opravljenih zdravstvenih storitev, vendar ji ni mogoče očitati krivde, da teh dokazov ni predložila na tem naroku, saj toženka v tem trenutku in tudi na kasnejših narokih, vse do podaje zadnjega dopolnilnega mnenja sodnih izvedencev, še ni mogla pričakovati, da bodo navedena dejstva relevantna v tem postopku oziroma za katere storitve je potrebno sporočiti višino stroškov, ki jih tožena stranka zagotavlja izvajalcem zdravstvenih storitev. Toženka je pri podaji izračuna višine povprečne cene storitev, ki bi bile zagotovljene izvajalcem v Sloveniji, upoštevala zdravstvene storitve, katere je sodni izvedenec opredelil kot nujne in opravila obračun, upoštevaje obračunski sistem za hospitalno-bolnišnično zdravljenje, ki je veljal v tem obdobju in je tako sodišču bilo omogočeno, da ustrezen delež povprečne cene teh storitev v Sloveniji, če želi, tudi zneskovno opredeli. Sodišče pa bi bilo dolžno upoštevati tudi načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Po mnenju toženke bi bila razsodba drugačna, če bi bilo razhajanje v zneskih manjše.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena.

Tukajšnjo sodišče je v predmetni zadevi že dvakrat odločalo. S sodbo pod opr. št. Psp 126/2002 z dne 05.03.2004 je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo, ugodilo pa pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo v ugoditvenem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev upravnega akta št. 1700-321/98 z dne 11.06.1998 ter povračilo stroškov zdravstvenih storitev na kliniki v Švici od 25.08.1997 do 20.09.1997, zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v reviziji to sodbo s sklepom opr. št. VIII Ips 204/2004 z dne 18.01.2005 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo pritožbeno sojenje. V novem pritožbenem sojenju je tukajšnje sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Psp 57/2005 z dne 03.02.2005 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem III., IV. in V. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje, pritožbi toženca pa zavrnilo in nerazveljavljenem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zoper pravnomočni del sodbe vložila revizijo in revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 164/2005 z dne 14.02.2006 reviziji delno ugodilo in razveljavilo 2. odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnila sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo je v delu, ki se nanaša na II. točko izreka sodišča prve stopnje, zavrnilo. Revizijsko sodišče izpostavlja ugotovitev obeh sodišč nižje stopnje, da je v času tožnikovega bivanja v Švici, kjer je bil na dogovorjenih zdravniških pregledih, prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ni bilo druge alternative kot takojšnja operacija in je tako podana pravna podlaga za plačilo stroškov oziroma dela stroškov operacije tožnika, saj je bilo ocenjeno, da gre za nujno zdravljenje. Zavarovana oseba ima po določbi 1. odstavka 127. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl. - v nadaljevanju: Pravila) na zasebnem potovanju pravico do nujnega zdravljenja. Odprto vprašanje je samo vprašanje v kakšnem obsegu, kar je treba ugotavljati po določbah 132. člena Pravil in sicer po 2. odstavku tega člena. Sodišče bi zato moralo ugotoviti kje se prične nujno zdravljenje, saj mora do takrat tožnik sam nositi stroške tudi morebitnih zdravniških storitev, če niso v zvezi z nujnim zdravljenjem in ugotoviti bi moralo, kaj pomeni „ustrezen delež povprečne cene teh storitev v Sloveniji“, saj je glede na Pravila toženka dolžna v primerih nujne zdravstvene storitve pokriti samo takšen del stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče bi se pri tem moralo ravnati po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu strank. Glede na to, da je tožnik predložil račune za svoje zdravljenje bi morala, v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP), višino povprečne cene zdravstvenih storitev zatrjevati in dokazovati tožena stranka.

V predmetni zadevi gre torej za spor zaradi povračila stroškov zdravljenja od 25.08.1997 do 20.09.1997 v bolnišnici v Švici in sicer primarno v višini 9.561.298,00 SIT s pripadki. Pravna podlaga je podana v določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - ZZVZZ) in Pravilih. V 127. členu Pravil je določeno, da ima zavarovana oseba na zasebnem potovanju v tujini pravico do nujnega zdravljenja. Za samo odločitev pa je bistvena določba 132. člena Pravil, ki v 2. odstavku določa, da ima zavarovana oseba, ki uveljavlja nujne zdravstvene storitve v državi s katero Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe, pravico do povračila ustreznega deleža povprečne cene teh storitev v Sloveniji v skladu z zakonom in Pravili.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile vse zdravstvene storitve, opravljene pri tožniku na kliniki v Švici od 25.08.1997 do 20.09.1997, potrebne za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij tožnika ali preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Sodišče je imelo za takšno ugotovitev zadostno oporo tako v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri ... z dne 20.12.2000, kakor v dopolnitvi tega izvedeniškega mnenja z dne 03.04.2007, posebej še v izjavi prof. dr. med D.M. z dne 17.07.2001, ki je operacijo tožnika v Švici izvedel. Ta v izjavi navaja, da je pri tožniku obstajala akutna nevarnost infarkta in v takšni situaciji ni bilo možno prevzeti odgovornosti za nadaljevanje poti bolnika niti z linijskim letalom niti ne bi bila priporočljiva repatriacija z ambulantnim letalom saj na palubi le tega obstaja nevarnost kardialne dekompenzacije in se v takšni situaciji izvajajo reševalni poleti samo zaradi vitalne indikacije, kar pomeni, če na kraju samem ni možnosti za zadostno zdravljenje bolnika, kar pa je pri tožniku na kliniki bilo zagotovljeno. Da je bila operacija srca izvedena v nujnem primeru je potrdil tudi dr. B.G., zaslišan kot izvedenec na glavni obravnavi dne 09.12.2001, ki je izpovedal, da se je dr. D.M. pravilno odločil, da je tožnika v dveh dneh operiral. Iz izpovedi prof. dr. I.K., dane na glavni obravnavi dne 14.06.2007 pa izhaja tudi to, da je bila pri tožniku opravljena kateterizacija, glede na zatrjevane zdravstvene težave, nujna in da se mu zdi dolžina števila bolnišničnih dni (16), glede na zaplete, ki so pri tožniku nastopili, korektna. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti navedbam tožene stranke v pritožbi, da prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, katere storitve opravljene v tujini sodijo med nujno zdravljenje. Pri tožniku je v času njegovega bivanja v Švici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in je bil zaradi otežkočenega dihanja in vse večji mirovni angini sprejet kot nujni primer na Center za bolezni srca B. in ker kljub visokim odmerkom antianginoznih zdravil (nitro-perfusor) ni bilo možno pri njemu doseči nobenega občutnega izboljšanja težav zaradi angine pectoris je bilo potrebno takoj izvesti koronarno angiografijo, ki je potrdila težko mitralno insuficienco ob pulmonalni hipertoniji. Ugotovljeno je bilo, da sta bila oba venozna bypassa, v letu 1988 izvedene prve operacije, 100 % zaprta in ni bila zagotovljena zadostna prekrvavljenost srčne mišice tako, da je obstajala akutna nevarnost infarkta. In ker ni bilo druge alternative je bila potrebna takojšnja operacija. Iz navedenega razloga so bile torej vse opravljene storitve, katerih povračilo tožnik zahteva, opravljene kot nujne.

Glede na napotilo revizijskega sodišča je ostalo odprto še vprašanje povprečne cene teh storitev v Sloveniji, saj je tožena stranka dolžna, v primerih nujnih storitev, pokriti samo takšen del stroškov zdravljenja v tujini. Pri tem se je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno ravnati po pravilih o trditvenem bremenu strank. Glede na to, da je tožnik od vložitve tožbe dalje zatrjeval, da so bile vse storitve opravljene pod nujno in da je predložil račune za svoje zdravljenje je morala toženka skladno z določbo 212. člena ZPP dokazati višino povprečne cene zdravstvenih storitev. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala le, da v konkretnem primeru ni šlo za nujne storitve in da bi bil tožnik upravičen do zdravljenja v tujini šele potem, ko bi doma izčrpal možnosti za zdravljenje in ker zdravljenje v Sloveniji ni bilo izčrpano je bila izdana odločba št. 1700-321/2 z dne 11.06.1998, zakonita. Toženka se obravnav pred sodiščem prve stopnje dne 12.07.2000, 20.06.2001 in 19.12.2001 ni udeležila. Tudi v pritožbi z dne 25.03.2002 zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. 818/98 z dne 19.12.2001 je navajala le, da bi bil tožnik upravičen do povračila navedenih stroškov le v primeru, če bi mu bilo tovrstno zdravljenje odobreno, ničesar pa o povprečni ceni teh storitev v Sloveniji. Enako navaja toženka tudi v reviziji z dne 30.03.2005 zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 57/2005 z dne 03.02.2005. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja s zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila dolžna toženka najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 11.10.2006, torej na prvem naroku nove glavne obravnave po že izdanih sodnih odločbah Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, svoj ugovor tožbenemu zahtevku glede višine, določno substancirati. S strani tožeče stranke je bilo jasno navedeno, katere zdravstvene storitve so pri tožniku bile opravljene in cena za posamezno opravljeno storitev. Iz dotedanjega postopka je bilo jasno razvidno, da je bila odločba z dne 11.06.1998 pravnomočno razveljavljena, iz revizijske sodbe z dne 14.02.2006 je jasno izhajalo, da je podana pravna podlaga za plačilo povrnitve stroškov operacije tožnika in, da je odprto ostalo samo v kakšnem obsegu se ti stroški povrnejo. Tako tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora toženke, da določena dejstva in dokaze za katere je sicer že vedela sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Ker je toženka, kakor v pritožbi navaja, že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12.07.2000 razpolagala z listinsko dokumentacijo s katero bi lahko dokazovala izračun višine stroškov opravljenih zdravstvenih storitev, bi bila tudi po stališču pritožbenega sodišča, dolžna svoje navedbe in dokaze, v skladu z 212. členom ZPP, navesti najkasneje na glavni obravnavi dne 11.10.2006 saj so v zvezi s predmetnim sporom bila takrat že jasna vsa relevantna vprašanja, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi. Najpomembnejša sankcije za nepravočasno navajanje strank v postopku je, da sodišče prepozno podanih navedb ne upošteva. Nastopi torej prekluzija, kakor je določeno v 286. členu ZPP. Določbe 286. člena ZPP sicer res ni mogoče razumeti le tako, da mora stranka dejstva navesti in dokaze predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo. To lahko stori najkasneje do takrat in jih na prvem naroku ni treba navajati ponovno. Že tožba mora obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahteve in dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (1. odstavek 180. člena ZPP). Tožena stranka pa mora že v odgovoru na tožbo predlagati dokaze s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru (2. odstavek 278. člena ZPP). Sodišče mora uravnoteženo upoštevati načela pravdnega postopka, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 5. člena ZPP in 1. odstavek 7. člena ZPP), upoštevati pa mora tudi načelo ekonomičnosti postopka, to je, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Sodišče je v socialnih postopkih res dolžno upoštevati načelo materialne resnice (61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da mora sodišče namesto strank do skrajnosti iskati materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen in ga ne gre jemati kot načelo, ki ga je treba uveljaviti brez kakršnih koli izjem, saj v nasprotnem primeru postopek ne bi bil nikoli končan. Cilj tega načela je v bistvu nudenje pravnega varstva strankam in mora sodišče pri vodenju postopka upoštevati še druga načela, med drugim tudi načelo ekonomičnosti. Enako velja za preiskovalno načelo določeno v 62. členu ZDSS-1. Na podlagi navedenega je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prekluzijo glede navajanja novih dejstev in dokazov o višini tožbenega zahtevka in upoštevajoč 23. člen ZZVZZ tožniku priznalo 95 % od neto vtoževanega zneska. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, saj niso relevantne za odločitev v predmetni zadevi.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da bi se tožeči stranki priznale zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 11.07.1998 dalje, do plačila. Ker toženka na povrnitev stroškov ni pristala je tožnik s svojo vlogo z dne 20.04.1998 od toženke zahteval izdajo odločbe za odobritev potrebnih stroškov zdravljenja v tujini. Toženka je z odločbo z dne 11.06.1998 zavrnila zahtevek tožnika in je navedena odločba bila predmet sodne presoje v tem socialnem sporu. Šele s sodbo sodišča prve stopnje je bila torej določena obveznost tožene stranke za povrnitev stroškov zdravljenja tožnika v tujini v letu 1997 in določen rok za njeno izpolnitev. Pravna podlaga za takšno zavrnilno odločitev sodišča je podana v določilu 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju: ZOR), veljavnem v času nastanka spornega razmerja. V členu 277 ZOR-a je določeno, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. O pravicah zdravstvenega zavarovanja, absolutno določenih v materialnih predpisih odloča toženka z upravnimi odločbami. Le če ugotovi, da so v posamičnem primeru izpolnjeni vsi predpisani pogoji, lahko prizna zahtevano pravico in jo odmeri v predpisani višini. Vse dokler pa z upravno ali sodno odločbo pravica ni priznana, ni konkretne podlage za njeno izvršitev in tako tudi v danem primeru toženka še ni prišla v zamudo. Za drugačno pojmovanje zamude pri izpolnjevanju denarnih obveznosti, ni podlage v materialnih niti procesnih predpisih, v skladu s katerimi toženka ugotavlja in izvršuje posamične pravice. Zatrjevanje tožnika, da je bilo zavračanje plačila neutemeljeno in posledica toženkinega napačnega ravnanja je v bistvu smiselno zatrjevanje, da je tožniku zaradi krivdnega ravnanja toženke nastala škoda, ker mu z njegove strani že v letu 1997 plačana storitev ni bila priznana takoj, temveč šele več let kasneje s sodno odločbo. S takšnim zatrjevanjem bi tožnik lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti niso odškodnina, temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenih navedbam tožnika, da je njegova terjatev dospela z datumom končanega zdravljenja na kliniki v Švici oziroma 11.07.1998, ko je bila vložena tožba.

Prav pa ima pritožnik, da so bili stroški postopka napačno odmerjeni. Ob pravilni materialno pravni podlagi, to je ZDSS-1 19. člen in 154. člen ZPP je sodišče prve stopnje napačno uporabilo odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 54/95 in nasl. - v nadaljevanju: OT) in štelo, da ni podana višina tožbenega zahtevka, čeprav je v danem primeru šlo za ocenljivo zadevo in je v tej zvezi potrebno uporabiti za opravljena opravila tarifno št. 13/1 OT. Pritožbeno sodišče tako šteje, da so bili potrebni stroški sodnega postopka in sicer 1000 točk za tožbo z dne 21.07.1998, po 20 točka za vloge z dne 01.03.1999, 22.06.1999, 04.10.1999 in 07.06.2000, 750 točk za pripravljalni spis z dne 26.06.2000, 1000 točk za pristop na obravnavo dne 12.07.2000, 100 točk za urnino za ta dan, 750 točk za pripravljalni spis z dne 08.09.2000 in enako za pripravljalni spis z dne 29.01.2001 in z dne 5.02.2001, po 20 točk za pripravljalno vlogo z dne 08.05.2001 in 16.05.2001, po 500 točk za prisotnost na obravnavi dne 20.06.2001, po 750 točk za pripravljalna spisa z dne 29.08.2001 in 11.09.2001, 20 točk za prošnjo z dne 06.11.2001, 450 točk za obravnavo dne 19.12.2001 in 100 točk za urnino tega dne ter 80 točk za odsotnost iz pisarne tega dne, 1125 točk za pritožbo z dne 21.03.2006 in 1350 točk za vloženo revizijo z dne 22.06.2004, 20 točk za podan dokazni predlog z dne 25.03.2005 in 20 točk za vlogo sodišču z dne 09.05.2006, 450 točk za udeležbo na obravnavi dne 11.10.2006 in 50 točk za urnino tega dne, 450 točk za pripravljalni spis z dne 18.05.2007, 20 točk za vlogo sodišču z dne 28.05.2007, 450 točk za udeležbo na obravnavi dne 14.06.2007, 150 točk za urnino in čakanje na obravnavo tega dne in 80 točk za odsotnost iz pisarne tega dne ter 50 točk za obrazloženo končno poročilo stranki, kar skupaj znaša 12.085 točk in ob vrednosti točke 0,46 EUR je to 5.559,10 EUR, 2 % materialnih stroškov od tega zneska znaša 111,18 EUR, 20 % DDV pa 1.111,82 EUR skupaj torej 6.782,10 EUR. K temu je treba prišteti še stroške za prevode v višini 393,20 EUR in potne stroške prihoda tožnika na eno obravnavo v Ljubljano in nazaj v znesku 43,50 EUR in 87,00 EUR za potne stroške pooblaščenca za prihod na dve obravnavi v Ljubljani, kar skupaj znese 7.305,80 EUR. Pravilno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo prvi dan po poteku izpolnitvenega roka. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti tudi stroške pritožbe v višini 311,92 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožnik v pritožbi deloma uspel (do ene polovice), pritožbeno sodišče šteje, da so potrebni stroški za sestavo pritožbe 1125 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 516,375 EUR, nadalje 3,50 EUR za poštnino, skupaj 519,87 EUR in z 20% DDV-jem je to 623,84 EUR. Glede na uspeh pritožbe je toženka dolžna tožniku povrniti 311,92 EUR.