VSRS Sodba X Ips 1828/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 4. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič - Rudnik z dne 29. 8. 2003. S tem sklepom je bilo ugodeno predlogu Mestne občine Ljubljana (MOL) ter se je dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil pravnomočno končan z delno odločbo z dne 1. 3. 2000, v delu, ki se nanaša na vrnitev v tem sklepu navedenih zemljišč v last in posest, ker naj bi bil podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka utemeljeno ter s pravilnimi razlogi pritrdila sklepu prvostopnega organa, da se obnovi predmetni denacionalizacijski postopek tako, da se v postopek pritegne tudi MOL glede na zatrjevani okoliščini, da v naravi vrnjena zemljišča predstavljajo v naravi cesto, za katero je MOL kot investitorici bilo izdano gradbeno dovoljenje, in da se ta zemljišča urejajo s prostorskim izvedbenim načrtom, zaradi česar po samem zakonu niso postala lastnina Republike Slovenije v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Okoliščine, na katere predlog opira (to je obnovitveni razlog), mora stranka v predlogu za obnovo postopka izkazati verjetno (265. člen ZUP), kar pomeni, da za izkazovanje teh okoliščin po zakonu zadostuje verjetnost, ki je po pravni teoriji stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov proti njegovemu obstoju. Okoliščine za obnovo postopka pa so po presoji sodišča prve stopnje verjetno izkazani, zato bi v postopku denacionalizacije predmetnih zemljišč morala biti udeležena (kot zavezana stranka) MOL ter ne Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

3Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje, tožeči stranki pa prizna stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodne odločbe do plačila. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so bila sporna zemljišča ob izdaji denacionalizacijske odločbe z dne 1. 3. 2000 zazidana stavbna zemljišča in jih v skladu z drugim 32. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ni bilo mogoče vrniti v naravi, ker objekti niso bili v lasti upravičenca. Samo na podlagi dejstva, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, navedena zemljišča še niso postala zazidana stavbna zemljišča. Zadevne parcele ležijo namreč v območju, za katerega je Mestni svet MOL šele 30. septembra 2002 sprejel predlog zazidalnega načrta, kot to izhaja iz članka, objavljenega v časopisu Finance dne 1.10.2002. Sodišče svojo presojo opira na informacijo o namembnosti zemljišč z dne 21.12.2000, ki jo je MOL predložila predlogu za obnovo postopka, vendar pa je bila ta informacija izdana po izdaji gradbenega dovoljenja. Po prepričanju tožeče stranke je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, tako da odločbe sploh ni mogoče preizkusiti.

4Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in MOL na revizijo (prej pritožbo) niso odgovorili.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporna dovolitev obnove postopka zaradi razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V postopku denacionalizacije, na katerega se nanaša obravnavani predlog za obnovo postopka, je stranka v postopku tudi zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (prvi odstavek 60. člena ZDen), zavezanec za vrnitev stvari pa je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek 51. člena ZDen).

9Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, da se v tem primeru pravnomočno končani postopek obnovi, pravilna in zakonita. MOL je namreč s predložitvijo gradbenega dovoljenja, izdanega 18. 1. 1999 (torej pred izdajo denacionalizacijske odločbe z dne 1. 3. 2000) za cestno omrežje in komunalno infrastrukturo, ki se je glasilo na MOL kot investitorico, in informacije o namembnosti zemljišč z dne 21. 12. 2000 ter glede na informacijo o namembnosti zemljišč z dne 24. 4. 1997, ki se nahaja v spisni dokumentaciji denacionalizacijske zadeve, in prostorski izvedbeni načrt (Ur. l. SRS, št. 30/80 in Ur. l. RS, št. 9/94) z zadostno mero verjetnosti izkazala, da je bila glede na tretji odstavek 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 in 1/96) v času odločanja o denacionalizaciji dejanska lastnica spornih nepremičnin, ki so bile upravičencem vrnjene v naravi, in da torej lastnik teh nepremičnin v denacionalizaciji ni bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Zato bi morala biti MOL stranka v tem denacionalizacijskem postopku oziroma bi za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi morala imeti pravico in možnost udeleževati se postopka.

10Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča obnovitveni razlog za obnovo upravnega postopka iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno. To pomeni, da že obstoj navedenega razloga zadostuje za dovolitev obnove postopka, zato tudi vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na vprašanja zazidanosti oziroma nezazidanosti spornih zemljišč, dejanskih in pravnih možnosti oziroma nezmožnosti njihovega vračanja v naravi, vključno z vprašanjem uporabe 88. člena ZDen, v tem postopku, s katerim se le dovoljuje obnova postopka, niso relevantni, pač pa bodo lahko relevantni ob odločanju v obnovljenem postopku, v katerem jih bo tožnica stranka lahko v celoti ponovno uveljavljala. Dovolitev obnove je namreč le ena izmed faz postopka, ki sama po sebi še ne prejudicira meritorne odločitve o usodi odločbe, ki je izpodbijana s tem izrednim pravnim sredstvom.

11Tožnica sicer uveljavlja vse (pritožbene) sedaj revizijske razloge, pri tem pa posebej izpostavlja, da je po njenem prepričanju dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Ker pa revizije, kot je to že navedeno, ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Tožnica pa tudi ni konkretizirala bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo. Na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1) pa mora v revizijskem postopku Vrhovno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem pa je ugotovilo, da z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje niso bile kršene določbe katerega od materialnih predpisov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje kot pravno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta pravilno štelo tiste, ki se nanašajo na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, za dovolitev obnove po 9. točki 260. člena ZUP.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.