UPRS sodba U 1469/2008

1.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločitev generalnega državnega pravobranilca št. Pers 53/97 z dne 20. 12. 2007 nezakonita.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je pravna podlaga za izdajo te odločbe Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS št. 95/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZSPJS), Zakon o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZDPra) in Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS št. 109/07) – v točki 1 izreka; določena je vsebina odločbe – v 2. točki izreka; da se plača obračunava za povprečno mesečno delovno obveznost v trajanju 174 ur – 3. točka izreka; da je nominalni znesek osnovne plače 3.231,60 EUR, prevedeni plačni razred 51, prevedena osnovna plača 3.180,71 EUR – 4. točka izreka; določil je tožniku plačni razred po 7. členu ZSPJS in osnovno plačo po 9. členu ZSPJS in sicer 50. plačni razred in osnovno plačo 3.058,38 EUR – 5. točka izreka; odločil o varovanju plače tožnika do primerljivega zneska plače, določenega po ZSPJS, v skladu z 49.f členom ZSPJS – v 6. točki izreki; določil upravičenost do dodatkov – v 7. točki izreka; odločil o upravičenosti do napredovanja in plačila delovne uspešnosti – v 8. točki izreka; določil, da se prvi obračun in izplačilo plače tožnika v skladu s to odločbo izvede za mesec januar 2008 – v 9. točki izreka; določil, da s to odločbo prenehajo veljati vse določbe individualnih aktov, izdanih tožniku, ki se nanašajo na uvrstitev v plačilni razred po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS oziroma na obračun plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS – 10. točka izreka; določil, kaj so sestavni deli odločbe – 11. točka izreka in določil, da začne odločba veljati s 1. 1. 2008 – 12. točka izreka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik na dan izdaje te odločbe dosegel plačilni razred v višini 3,14. Na podlagi Akta o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede z dne 13. 12. 2007 št. DP-A01-324/2007 (v nadaljevanju Akt o prevedbi) je bil nominalni znesek osnovne plače tožnika preveden v 51. plačni razred oziroma je tožnik uvrščen v 50. plačni razred. V obrazložitvi prvostopenjski organ še navaja, da osnovna plača po prevedbi oziroma po uvrstitvi v plačni razred izhaja iz priloge 1 ZSPJS, da so uvrstitve funkcij v plačne razrede določene v prilogi 3 ZSPJS, vrsto, pogoje in višino dodatkov državnih pravobranilcev določa ZSPJS v 7. poglavju, napredovanje državnih pravobranilcev pa ureja ZDPra v 2. oddelku 8. poglavja. Nadalje še navaja, da 32. člen ZSPJS-G določa, da se plače funkcionarjev skladno z ZSPJS pričnejo obračunavati s 1. 1. 2008.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je njegova uvrstitev v 50. plačni razred nezakonita in nepravilna, ker ne upošteva že doseženih napredovanj tožnika in dejstvo, da je bil način napredovanja spremenjen, pridobljena pravica pa zagotovljena. Navaja, da so mu bile z odločbo kršene temeljne človekove pravice iz 2., 34. in 14. člena ustave, hkrati pa pomeni odsotnost dodatka za nezdružljivost funkcije in znižanje dodatka na delo na sedežnem pravobranilstvu tudi poseg v pridobljene pravice tožnika kot državnega pravobranilca. ZDPra v 57. členu določa, da se glede dolžnosti državnega pravobranilca ter nezdružljivosti ter združljivosti funkcije smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, če ta zakon ne ureja drugače. Nadalje tožnik navaja, katere funkcije so nezdružljive z funkcijo sodnika. Zakon o sodniški službi (Uradni list RS št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) je do spremembe ZSS-H (Uradni list RS št. 57/07) v 48. členu določal sodniški dodatek, navedena sprememba pa ga je odpravila. Z odpravo dodatka za delo na težjih in obsežnejših zadevah na sedežu pravobranilstva so po mnenju tožnika kršene ustavne pravice, odsotnost tega dodatka pa pomeni tudi poseg v že pridobljene pravice. Nadalje citira odločbo ustavnega sodišča z dne 7. 12. 2007, ko je odločilo, da se plača državnemu pravobranilcu ne sme znižati, razen v izjmenih primerih. Vsa zakonska določila, ki urejajo osnovno plačo in na podlagi katerih je generalni državni pravobranilec izračunal njegovo osnovno plačo, so protiustavna. Plača se je znižala tudi zaradi znižanja dodatka na delovno dobo z 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe na 0,3 % za zaključeno leto delovne dobe. Razlika v dodatku za delovno dobo ni nadomeščena z nobenim drugim stalnim dodatkom ali ustreznim povišanjem iz drugega naslova. Poleg tega varovana primerljiva plača vsebuje le dodatek za delovno dobo do 31. 12. 2007, za nadaljnje obdobje pa se dodatek sploh ne obračunava niti v višini 0,3 % za doseženo delovno dobo, znižuje se le znesek razlike med varovano primerljivo plačo in primerljivo plačo po ZSPJS. Delovna doba, dosežena po prevedbi, se ne upošteva oziroma se upošteva le pri izračunu pripadajoče plače po določbah ZSPJS, s tem pa se niža samo razlika, ki jo mora zagotavljati država. To pa dejansko pomeni znižanje plače državnemu pravobranilcu. Tožnik meni, da se državnim pravobranilcem plača po teh predpisih zniža. Dodatek na delovno dobo je trajna pravica v zvezi s pravico do plače. Priznava jo tudi delovna zakonodaja. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 42/02 in nadaljnji) v 238. členu zagotavlja vsem delavcem, ki so do uveljavitve ZDR 1. 1. 1003 imeli dodatek na delovno dobo v višini najmanj 0,5 % od osnovne plače, da tak dodatek ohranijo ne glede na višino dodatka, določenega s kolektivno pogodbo, razen če je ta dodatek višji. Nobenega razloga ni, da bi bil položaj državnih pravobranilcev drugačen. Razen tega se dodatek za delovno dobo v primerljivi plači v individualno izdanih odločbah o prevedbi plač ne navaja, čeprav bi se moral. Iz priloge 3 k ZSPJS je razvidno, da je državni pravobranilec uvrščen v 48. plačni razred. Po 51. členu ZDPra lahko državni pravobranilec napreduje za šest plačnih razredov, po 52. členu lahko napreduje vsaka tri leta in tako lahko z napredovanji po 18. letih doseže 54. plačni razred. V 3. odstavku 43. člena ZDPra je določeno, da izdaja odločbe o uvrstitvi državnega pravobranilca v plačni razred ne sme poslabšati položaja državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanje. Najvišjo možno uvrstitev z napredovanji je po prejšnji in sedanji pravni ureditvi možno doseči po 18. letih dela na državnem pravobranilstvu. Prejšnjim trem napredovanjem povsem ustreza sedanjih šest napredovanj. Tožnikov prevedeni 51. razred bi moral biti ob ugotovitvi tožnikovega izpolnjevanja pogojev iz 3. odstavka 52. člena ZDPra za izredno napredovanje z dnem 21. 12. 2007 preveden v 53. plačni razred in uvrščen v 54. plačni razred glede na dosežene pogoje za hitrejše napredovanje. Tožnik je bil preveden v 51. plačni razred. Z uvrstitvijo v 50. plačni razred se mu je položaj znatno poslabšal, odvzeta mu je bila že pridobljena pravica uvrstitve v 51. plačni razred ter s tem dve redni napredovanji, ki bi jih lahko dosegel šele čez šest let. Takšna odločitev je v direktnem nasprotju z določbo 3. odstavka 34. člena ZDPra, ki določa, da izdaja odločbe o uvrstitvi državnega pravobranilca v plačni razred ne sme poslabšati položaja državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanjem. ZDPra tudi ne predvideva možnosti odvzema doseženih napredovanj, dosežena napredovanja ohranja določba 4. odstavka 44. člena ZDPra. Nadalje še navaja, da je dne 21. 12. 2007 uspešno zagovarjal magistrsko delo. Izdajatelju prvostopenjske odločbe ter drugostopenjskemu organu so ta dejstva znana, saj sta mu v zvezi s študijem izdala odločbo o študijskem dopustu. Dne 21. 12. 2007 je pridobil naziv magistra znanosti iz področja gospodarskega prava in s tem izpolnil pogoje za napredovanje v višji plačni razred. Dne 24. 12. 2007 je generalnega državnega pravobranilca tudi formalno seznanil o pridobitvi znanstvenega naslova in obenem vložil predlog za uvrstitev v višji plačni razred, vendar do danes še ni prejel nobenega odgovora oziroma ustrezne odločbe. Izpodbijano odločbo z dne 20. 12. 2007 je prejel šele 11. 1. 2008. Uporaba nove plačne zakonodaje se je začela 1. 1. 2008. O predlogu za tožnikovo napredovanje v višji plačni razred sploh še ni odločeno. Izpodbijana uvrstitev v 50. plačni razred je tudi v neskladju z 49.c členom ZSPJS, ki v 4. odstavku določa, da se nominalni znesek osnovne plače funkcionarja prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, kot jih je funkcionar dosegel do dneva prevedbe. Po zakonu se prevedba določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Ta akt o prevedbi ni upošteval veljavnih predpisov. Razen tega sta izrek in obrazložitev obeh odločb pavšalna, nedoločna in ne omogočata izpodbijati vsebinskih razlogov odločitve, še posebej, ker mu podlage za obračun plače iz posameznih naslovov niso bile individualno določene. Tožnik predlaga, naj sodišče prekine postopek in zahteva presojo ustavnosti določbe 48. in 49.c člena ZSPJS v delu, v katerem ta ureja plače državnih pravobranilcev pred ustavnim sodiščem in da naj predlaga, da Ustavno sodišče RS ugotovi neustavnost izpodbijanih določb in jih razveljavi. Če se določbe razlagajo tako, kot jih razume generalni državni pravobranilec in Vlada RS, so v nasprotju z 2. in 14. členom ustave. Če pa upravno sodišče ne bi prekinilo postopka pa tožnik predlaga, naj se tožbi ugodi in prvostopenjska ter drugostopenjska odločba odpravita ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne od izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožniku skladu z 49.a in 49.b členom ZSPJS določen nominalni znesek osnovne plače v višini 3.231,60 EUR. Nadalje citira določilo 4. odstavka 49.c člena ZSPJS, kjer je med drugim tudi določeno, da se prevedba določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Na tej zakonski podlagi je generalni državni pravobranilec izdal Akt o prevedbi. Na podlagi tega akta je bil nominalni znesek tožnikove osnovne plače preveden v 51. plačni razred. ZSPJS v 9. členu določa, da je osnovna plača funkcionarja določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena posamezna funkcija oziroma s plačnim razredom, ki ga je funkcionar pridobil z napredovanjem, če funkcionar lahko napreduje v skladu z zakonom. Pred prevedbo in uvrstitvijo po novem ZSPJS je tožnik dosegel plačo v količniku v višini 3,14, kar pomeni, da je po stari ureditvi dosegel dve napredovanji. Pri uvrstitvi v plačni razred po ZSPJS sta se obe doseženi napredovanji upoštevali, zato je bil na podlagi Akta o prevedbi uvrščen v 50. plačni razred in ne v izhodiščni 48. plačni razred in tako ni prišlo do kršitve 3. odstavka 34. člena ZDPra, ki določa, da se z uvrstitvijo v plačni razred ne sme poslabšati položaj državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanjem. Varovanje osnove plače pa je določeno v 49.f členu ZSPJS, ki določa, da v kolikor je primerljivi znesek plač državnega pravobranilca izračunan v skladu s 5. odstavkom tega člena, višji od primerljivega zneska plače, obračunanega v skladu s 6. odstavkom tega člena, se mu obračuna plača po predpisih, ki so se uporabljali do obračuna plač po tem zakonu. Dodatek na nezdružljivost funkcije se z uveljavitvijo ZSPJS res ukinja, vendar se je prav ta dodatek upošteval pri izračunu nominalnega zneska plače in s tem pri prevedbi. Dodatki so določeni v 7. poglavju ZSPJS. Glede na dejstvo, da je bil tožnik pred prevedbo upravičen do dodatka za nezdružljivost funkcij in dodatka za delovno dobo ter glede na to, da se je dodatek za nezdružljivost upošteval pri izračunu nominalnega zneska plače in s tem pri prevedbi, upoštevan pa je tudi v plačnih razredih, določenih za funkcionarje državnega pravobranilstva po ZSPJS, je tožnik pri obračunu plač po novem ZSPJS upravičen samo do dodatka za delovno dobo. Določba 7. odstavka 49.f člena ZSPJS določa primerjavo med primerljivim zneskom plače, določenim po predpisih, ki so se uporabljali do začetka obračuna plač funkcionarjem po navedenem zakonu, in primerljivim zneskom plače, določenim po novem zakonu. V okvir primerljivih zneskov plač pa je zajet tudi dodatek na delovno dobo, zato se plače funkcionarjev državnega pravobranilstva ne bodo znižale zaradi znižanja dodatkov za delovno dobo iz 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe na 0,3 za vsako zaključeno leto delovne dobe. Tožnik je magistrsko delo zagovarjal dne 21. 12. 2007, ker pa je bila izpodbijana odločba izdana dne 20. 12. 2007, se je opirala na dejansko stanje, kakršno je bilo ob njeni izdaji. Generalni državni pravobranilec ob izdaji izpodbijane odločbe ni mogel upoštevati dejstev, ki do izdaje odločbe niso nastala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je bila avgusta 2008 sprejeta in objavljena kolektivna pogodba za javni sektor, po kateri imajo javni uslužbenci od uveljavitve zakona dalje pravico do dodatka za delovno dobo v višini 0,33 %, medtem ko imajo funkcionarji za vsako leto delovne dobe priznan dodatek na delovno dobo le v višini 0,3 % za zaključeno leto delovne dobe. Tožnik je podrobneje pojasnil znižanje plače prav iz razloga znižanja dodatka na delovno dobo. To dodatno kaže na neenako obravnavanje pred zakonom. Nadalje tožnik še navaja, da vse odločbe niso bile izdane na datum 20. 12. 2007. Sam je odločbo prejel šele 11. 1. 2008, kar pomeni, da je bila izpodbijana odločba le datirana na dan 20. 12. 2007. Izpodbijana odločba je bila poslana šele 24. 12. 2007. Iz njegovega pisnega dokazila o končanem magistrskem študiju in predloga za uvrstitev v višji plačni razred izhaja osebna vročitev v pisarni predstojnika državnega pravobranilstva dne 24. 12. 2007. Nesporno je bilo generalnemu državnemu pravobranilcu in pooblaščenim uslužbencem znano, da bo imel dne 21. 12. 2007 zagovor magistrske naloge. Izdajatelj odločbe je bil pravočasno seznanjen z novimi dejstvi in bi jih moral upoštevati pri razvrstitvi in uvrstitvi tožnika v višji plačni razred. Državno pravobranilstvo je prav dne 24. 12. 2007 odpravilo izpodbijano odločbo, čeprav je v organu ustaljena praksa, da se odločbe in druga uradna pisanja funkcionarjem in javnim uslužbencem na državnem pravobranilstvu vročajo neposredno osebno na delovnem mestu.

K točki 1. izreka:

Tožba je utemeljena.

ZSPJS v 4. odstavku 49.c člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan v skladu z 49.a in 49.b členom tega zakona, prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 tega zakona, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, kot jih je funkcionar dosegel do dneva prevedbe. Prevedba se določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da znaša nominalni znesek osnovne plače pred prevedbo 3.231,60 EUR. Ker 4. odstavek 49.c člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi moral biti tožnik uvrščen v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Znesku 3.231,60 EUR pa po tabeli 1 ni najbližji znesek, ki ustreza 50. plačilnemu razredu, kamor je bil tožnik uvrščen. Ker je bil uvrščen v 50. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače z zneski iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS. Tožena stranka se nepravilno sklicuje na 9. člen ZSPJS, saj 9. člen ni namenjen določanju prevedbe iz enega v drug plačni sistem, pač pa je v tem členu v 2. odstavku določeno, kaj obsega osnovna plača funkcionarja. Določbe 9. člena ZSPJS so namenjene urejanju razmerij, ki so na novo nastala že po uveljavitvi ZSPJS, medtem ko so prehodne določbe, kamor spada tudi 49.c člen zakona, namenjene določanju prehoda iz starega v nov plačni sistem. To izhaja že iz samega dejstva, da je 49.c člen med prehodnimi določbami. Navedena razlaga pa izhaja tudi iz 10. člena zakona, ki v 1. odstavku določba, da se osnovne plače funkcionarjev določijo z uvrstitvijo v plačni razred, v 2. odstavku pa ta člen določa, da je določena uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede v prilogi 3 tega zakona. Deseti člen, ki se nahaja v poglavju IV. zakona (Določanje osnovne plače), se torej sklicuje na prilogo 3, medtem ko se 49. c člen sklicuje na uporabo priloge 1 ZSPJS. Po mnenju sodišča pri navedeni odločbi uporaba 9. in 10. člena zakona ne pride v poštev, temveč uporaba prehodnih in končnih določb. Tožniku se sicer plača s prevedbo ne bi smela znižati zaradi varovanja osnovne plače, določene v 49. f členu ZSPJS, prav tako mu po mnenju sodišča ni bila kršena pravica do že doseženih napredovanj, saj ni v ničemer zanikano dejstvo, da je že dvakrat napredoval, pač pa je bila tožniku po mnenju sodišča kršena pravica do bodočih napredovanj. Ko bi tožnik napredoval v višji plačni razred, bi napredoval le navidezno, zgolj po številki plačnega razreda iz 50. v 51. razred, znesek plače pa bi ostal isti, saj bi praviloma že od vsega začetka moral biti uvrščen v višji plačni razred. Ker je bila tožniku kršena pravica do bodočih napredovanj, je bilo to tudi v nasprotju z 1. odstavkom 51. člena ZDPra, ki določa, da z nastopom funkcije pridobita državni pravobranilec in pomočnik državnega pravobranilca pravico do napredovanja. Napredovanje, ki je zgolj navidezno in se ne bi odražalo v višji plači, pa po mnenju sodišča ni napredovanje.

Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na nepravilnosti pri določanju dodatka za delovno dobo, pa sodišče ugotavlja, da je ta dodatek v prvostopenjski odločbi določen v 7. točki izreka, ki določa, da državnemu pravobranilcu pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS. V času izdaje izpodbijane odločbe je dodatek za delovno dobo funkcionarjem določal 3. odstavek 25. člena, ki je določal, da funkcionarjem pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. V času izdaje izpodbijane odločbe je bil torej tak dodatek v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZSPJS, zato je odločba v tem delu zakonita in so tožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost te določbe z odločbo št. U-I-159/08-18 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS št. 120/2008 z dne 22. 12. 2008). Tedaj je ugotovilo, da je bil 3. odstavek 25. člena ZSPJS v neskladju z ustavo, vendar je v izreku odločbe navedeno, da le v delu, kolikor se je nanašal na sodnike. Iz takega izreka ustavnega sodišča pa izhaja, da v ostalem delu 3. odstavek 25. člena ZSPJS ni v neskladju z ustavo. Sodišče prav tako ugotavlja, da 2. odstavek 23. člena ZSPJS določa, da funkcionarjem ne pripadajo dodatki, razen dodatka za delovno dobo, to pa pomeni, da je po prevedbi bilo v skladu z zakonom to, da državnim pravobranilcem ne pripada dodatek za nezdružljivost, upoštevanje dodatka za nezdružljivost do uveljavitve prevedenih določb pa se je upoštevalo s tem, da je bil ta dodatek vključen v nominalni znesek osnovne plače in s tem tudi v prevedbo. V tem delu torej sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke.

Glede tožbenih navedb, da je tožnik dne 21. 12. 2007 uspešno zagovarjal magistrsko delo sodišče prav tako pritrjuje stališčem tožene stranke, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 20. 12. 2007 in se je opirala na dejansko stanje, kakršno je bilo ob njeni izdaji ter da ob izdaji še ni bilo mogoče upoštevati dejstev, ki do izdaje odločbe niso nastala. Predlog tožnika za uvrstitev v višji plačni razred je bil vložen dne 24. 12. 2007, to pa je datum po izdaji odločbe. Ta predlog po mnenju sodišča predstavlja začetek novega postopka, o njem pa, kot navaja tožnik, tudi ob vložitvi tožbe še ni bilo odločeno, zato to ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede navedb, da sta izrek in obrazložitev obeh odločb pavšalna, nedoločna in ne omogočata izpodbijati vsebinskih razlogov odločitve, pa sodišče meni, da je prvostopenjski akt dovolj določen, da se ga da preizkusiti, zato v njem ni našlo očitanih procesnih kršitev.

Sodišče odločbe ni odpravilo in vrnilo zadeve v ponovno odločanje, temveč je zgolj ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Podlago za tako odločitev daje sodišču 2. odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da če je bil izpodbijani upravni akt že izvržen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prejšnjega odstavka s sodbo ugotovi nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Dejstvo je, da je bil v konkretnem primeru izpodbijani upravni akt že izvržen, saj se je tožniku začela plača s 1. 1. 2008 obračunavati po ZSPJS, prav tako se tožniku od 1. 1. 2008 zaradi določanja varovane plače po določilu 49. f člena ZSPJS znesek plače, ki ga je prejel, ni znižal. Z uveljavitvijo ZSPJS-L (Uradni list RS št. 91/09) so bile uzakonjene spremembe v plačnem sistemu, ki so se nanašale tudi na državne pravobranilce (povišan je bil izhodiščni plačni razred in zmanjšan razpon možnih napredovanj). Novela predvideva prehodno ureditev z učinkom od 1. 7. 2009 (17 in 24. člen) in poračun razlike med osnovno plačo po ZSPJS-l in osnovno plačo, določeno pred tem zakonom. Zakonske določbe, ki so veljale za čas učinkovanja izpodbijane odločbe, so torej časovno že izčrpane. Poleg tega je ZSPJS zagotavljal, da se državnim pravobranilcem plača ob prehodu na nov sistem ni mogla nominalno znižati in je bil v skladu s sedmim odstavkom 49.f člena ZSPJS tožniku varovan primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih. Ugotovljena nezakonitost pa je podlaga za morebitno uveljavljanje odškodnine zaradi povišanja osnovne plače plačnega razreda v drugih postopkih.

Sodišče je pred ustavnim sodiščem že sprožilo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. odstavka 48. člena ter 4. odstavka 49.c člena ZSPJS, kar navaja tudi tožnik v pripravljalni vlogi, vendar je ustavno sodišče z zgoraj navedeno odločbo ugotovilo, da navedeni določili nista v neskladju z ustavo.

K točki 2 izreka:

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Po določbi 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR. Vračilo plačane sodne takse lahko tožnik zahteva po določbah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo).