49.c člen ZSPJS

Tožnik, ki se je v zahtevi skliceval na 3. a člen ZSPJS, spora ni zastavil le v okviru navedenih določb, na podlagi katerih se lahko preveri, ali mu je zakonito določena plača njegovega delovnega mesta, ampak širše - da naj se preveri pravilnost prevedbe iz leta 2008 oziroma naj se v to poseže na način, da se mu prizna razlika v plači za nazaj (od 5. 12. 2012 dalje) ter določi višja plača drugega delovnega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga sicer ne zaseda. Zahteva in z njo povezana tožba ni ustrezno sredstvo za saniranje zatrjevane napačne prevedbe in posledično za ugoditev zahtevku. Tožnik je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 s 1. 8. 2008 razporejen na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II, ob tem mu je bila določena tudi prevedena plača. Tožnik ni zavrnil podpisa aneksa, da bi v zvezi s tem lahko sledila izdaja sklepa ter sodno varstvo. Prav tako sklenjenega aneksa ni razveljavljal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da lahko v tem sporu poseže v veljavno izvedeno razporeditev tožnika na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II na način, da mu prizna plačo drugega delovnega mesta. Zmotno je izpostavilo,

Pravilno in za odločitev bistveno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnice nepravilno upoštevala dvakrat, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javne uslužbenke, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta, ponovno prištela štiri napredovanja in znižala plačni razred zaradi prenizke izobrazbe, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.

Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek temu, katera je bila zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal tožnik. V tem sporu ni ključen vidik sklepanja pogodb, pač pa vprašanje zakonite določitve tožnikove plače. Javnemu uslužbencu se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS). V nasprotnem primeru se namreč uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek 3. člena ZSPJS).

Tožeča stranka sicer ni javna uslužbenka, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka, ki opravlja koncesijo na področju socialnega varstva, dolžna v skladu s 46. členom ZSV delovna razmerja zaposlenih pri njej urejati v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. Tožeča stranka je lahko kadarkoli po prevedbi uveljavljala nepravilnost pri določitvi delovnega mesta in plačnega razreda za nazaj, torej za čas po 1. 8. 2008, pri tem pa je bila omejena le z zastaralnim rokom. Ker je tožeča stranka pred prevedbo opravljala delo na delovnem mestu, ki je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino, za katero tudi izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe IV. stopnje, tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je tožečo stranko pravilno prevedla na delovno mesto "socialna oskrbovalka III", saj se za to delovno meso zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe.

Tožena stranka je z določitvijo drugega delovnega mesta in plačnega razreda dejansko izvedla prevedbo tožnikove plače oz. določila njegovo plačo v novem plačnem sistemu. Zato je potrebno pri presoji, ali je bila tožnikova plača ob prehodu na nov plačni sistem določena pravilno, na opisan način izvedeno prevedbo presojati celovito, tako glede določitve delovnega mesta, kot plačnega razreda. Nepravilno je stališče sodišč, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 utemeljeno štela za veljavno sklenjeno, čeprav jo tožnik ni podpisal. Pogodba o zaposlitvi, ki je ne podpišeta obe stranki, ni veljavno sklenjena, niti je ni mogoče šteti za veljavno sklenjeno.

Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil t

Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.

Neutemeljen je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, ker ni pravne podlage za priznanje predhodnih napredovanj, pridobljenih na nižjem delovnem mestu, ob imenovanju na drugo delovno mesto oziroma prevedbi v višji naziv.

Ker je bila tožnica uvrščena v 51. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače za znesek iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS. Sodišče je s sodbo ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, ker temelji na podzakonskem predpisu, ki ne upošteva zakonskih uvrstitvenih določb o varovanju doseženih napredovanj.

Državni pravobranilci bi morali biti uvrščeni v tiste plačne razrede iz priloge 1 ZSPJS, ki so po vrednosti najbližji nominalnim zneskom osnovne plače. Sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje, temveč je zgolj ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita (2. odstavek 64. člena ZUS-1).

Prevedba se določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Akt o prevedbi, ki izhaja iz golega števila napredovanj je neskladen z zakonom. Odločba je nezakonita, ker temelji na podzakonskem predpisu, ki ne upošteva zakonskih uvrstitvenih določb o varovanju doseženih napredovanj.

Ker 4. odstavek 49.c člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi moral biti tožnik uvrščen v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Ker je bil uvrščen v 50. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače z zneski iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS. Tožniku se plača s prevedbo ne bi smela znižati zaradi varovanja osnovne plače, določene v 49. f členu ZSPJS, prav tako mu po mnenju sodišča ni bila kršena pravica do že doseženih napredovanj, pač pa je bila tožniku po mnenju sodišča kršena pravica do bodočih napredovanj. Ko bi tožnik napredoval v višji plačni razred, bi napredoval le navidezno, zgolj po številki plačnega razreda iz 50. v 51. razred, znesek plače pa bi ostal isti, saj bi praviloma že od vsega začetka moral biti uvrščen v višji plačni razred. Sodišče odločbe ni odpravilo in vrnilo zadeve v ponovno odločanje, temveč je zgolj ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita (2. odstavek 64. člena ZUS-1).

Po določbi 4. odstavka 49. c člen ZSPJS se nominalni znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan v skladu z 49. a in 49. b členom tega zakona, prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 tega zakona, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, kot jih je funkcionar dosegel do dneva prevedbe. Tožena stranka se nepravilno sklicuje na 9. člen ZSPJS, saj so določbe 9. člena ZSPJS namenjene urejanju razmerij, ki so na novo nastala že po uveljavitvi ZSPJS, medtem ko so prehodne določbe, kamor se šteje tudi 49. c člen zakona, namenjene določanju prehoda iz starega v nov plačni sistem.

Ker 4. odstavek 49. c člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi morala biti tožnica uvrščena v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Ker pa je bila uvrščena v 49. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače z zneski iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS. Tožnici se plača s prevedbo ni znižala zaradi varovanja osnovne plače, določene v 49. f členu ZSPJS, prav tako ji po mnenju sodišča ni bila kršena pravica do že doseženih napredovanj, pač pa je bila tožnici po mnenju sodišča kršena pravica do bodočih napredovanj. Ko bi tožnica namreč napredovala v višji plačni razred, bi napredovala le navidezno, zgolj po številki plačnega razreda iz 49. v 50. razred, znesek plače pa bi ostal isti, saj bi praviloma že od vsega začetka morala biti uvrščena v višji plačni razred, kot pa je 49. Sodišče odločbe ni odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje, temveč je na podlagi 2. odstavka 64. člena ZUS-1 zgolj ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita.<

Ker 4. odstavek 49. c ZSPJS člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi morala biti tožnica uvrščena v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je samo ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe (2. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bila tožnica uvrščena v 51. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače z zneski iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, ker temelji na podzakonskem predpisu, ki ne upošteva zakonskih uvrstitvenih določb o varovanju doseženih napredovanj.

Sodišče je presodilo, da je odločba nezakonita, ker temelji na podzakonskem predpisu, ki ne upošteva zakonskih uvrstitvenih določb o varovanju doseženih napredovanj. Kršitev materialnega prava je po ZUS-1 sicer sankcionirana z odpravo izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena), ki pa v obravnavanem primeru ne bi bila ustrezna.

V okviru tožbenega predloga, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Odločba je nezakonita, ker temelji na z zakonom neskladnem podzakonskem predpisu. Kršitev materialnega prava je po ZUS-1 sicer sankcionirana z odpravo izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena), ki pa v obravnavanem primeru ne bi bila ustrezna.

Ker 4. odstavek 49.c člena ZSPJS določa, da se nominalni znesek osnove plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi morala biti tožnica uvrščena v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo sodbo, s katero je le ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe.

Sodišče meni, da je določbo „vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, ki jo je funkcionar dosegel do dneva prevedbe“ treba razlagati v povezavi z določbami 46. člena ZSS-UPB4, ki urejajo možnost napredovanja posameznih skupin sodnikov (okrajni, okrožni, višji, vrhovni), in z določbo 47. člena prejšnjega besedila ZSS, veljavnega pred uveljavitvijo plačne reforme, ki je prav tako določala plačilne skupine (prvo za okrajne in okrožne sodnike, drugo za višje sodnike in tretjo za vrhovne sodnike). Iz tega izhaja, da je v zvezi z določbo 4. odstavka 49.c člena ZSPJS-UPB7, „ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije“ treba upoštevati le število plačilnih razredov, ki jih je sodnik dosegel pred prevedbo po določbah ZSS v plačilni skupini, v kateri se je nahajal ob prevedbi, ne pa vseh plačilnih razredov, ki jih je sodnik sicer dosegel v svoji karieri. V zadnjem primeru namreč ne bi šlo samo za prevedbo sodnika v novi plačni sistem, temveč pri nekaterih sodnikih tudi za odpravo posledic določenih nelogičnosti plačnega sistema preje veljavnega ZSS, za kar pa v ZSPJS-UPB7 ni podlage.