9. člen ZSPJS

Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemi

Tožnik z zahtevkom za priznanje višjega naziva ter posledično višjih plačnih razredov po vsebini nasprotuje določitvi različnih nazivov za opravljanje dela komandirja (načelnika) na različnih policijskih postajah II. kategorije v aktu o sistemizaciji, kar pa ni in ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) je skladno s 6. členom ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v individualnem delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije niti imenovanja javnega uslužbenca v višji naziv.

Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v k

Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem m

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno de

Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo). Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesl

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Tožnik ni bil premeščen niti njegovo delovno mesto ni bilo preimenovano (oziroma ni pridobil drugačnega naziva), ampak je prejel za en plačni razred višjo plačo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi; ne pa še za en plačni razred, kot zahteva, pri čemer se sklicuje na povišanje za dva plačna razreda, ki je bilo za nekatera delovnega mesta oziroma nazive določeno z Aneksom št. 4 h KPDU.

Tožnici, ki ima le višješolsko izobrazbo in ki ji z odločbo ministra naziv višjega svetovalca ni bil nikoli podeljen, tega naziva in nanj navezujoče plače ni mogoče priznati.

Tožnik sam pojasnjuje, da ne zahteva razlike v plači med plačo za VI. tarifni razred (kot jo je prejemal po prejšnji pogodbi o zaposlitvi) in plačo za V. tarifni razred na podlagi dejansko opravljenega dela od novembra 2017 dalje. Torej ne gre za spor iz naslova plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Vseeno pa poudarja, da kljub spremembam v aktu o sistemizaciji delovnih mest in kljub sklenitvi nove pogodbe dejansko opravlja isto delo. S tem v zvezi vztraja, da naj mu toženka preneha nalagati oziroma od njega zahtevati opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' in ''pripravo, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike'', ki nista več v opisu na novo sistemiziranega delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik prikazuje, da naj bi bil izvzem teh dveh nalog odločilen za znižano zahtevnost ter s tem povezano znižano vrednotenje delovnega mesta, ter toženki očita kot nedopustno, da še nadalje oziroma vseskozi opravlja obe nalogi. Zlasti s tem je utemeljeval tudi odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje pa mu pravilno ni sledilo.

Sodišče druge stopnje je pri določitvi pravne podlage za izplačilo razlike v plači upoštevalo Aneks št. 2, ki je za delovno mesto kriminalistični inšpektor, ki se opravlja v nazivu kriminalistični inšpektor III, res določal izhodiščni plačni razred 30, z napredovanji pa 35. Vendar je navedena ureditev, kot pravilno opozarja toženka v reviziji, začela veljati 23. 7. 2016, torej po datumu premestitve tožnika. V času njegove premestitve, 1. 10. 2013, je Akt o sistemizaciji tožene stranke za delovno mesto kriminalistični inšpektor v nazivu kriminalistični inšpektor III določal izhodiščni plačni razred 29 in 5 napredovalnih razredov. Enako je določal tudi takrat veljavni peti odstavek 14. člena KPDU (ki je veljal od 9. 11. 2010 do 31. 12. 2015). Ker je bila plača tožnika ob premestitvi pravilno določena in izplačana, do razlike v plači za čas od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 ni upravičen.

Ureditev v aktu o sistemizaciji tožene stranke je v neskladju s KPDU, saj je na podlagi KPDU v tožnikovem nazivu možno napredovati največ za 6 plačnih razredov, torej do 43. plačnega razreda. Ker je akt o sistemizaciji v neskladju s KPDU, je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo. Glede na to, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem, ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlik plače do 46. plačnega razreda v spornem obdobju.

Zakonska ureditev ob izvolitvi dopušča le uvrstitev sodnika v plačni razred funkcije, kamor je sodnik uvrščen brez napredovanja, to pa je izhodiščni oziroma začetni plačni razred. Ponovna izvolitev v sodniško funkcijo sama po sebi ne oživi pravic, ki jih je imel sodnik pred prenehanjem prejšnje sodniške funkcije. Novoizvoljeni sodnik in sodnik, ki po ocenjevalnem obdobju lahko napreduje glede uvrščanja v plačni razred nista v enakem položaju.

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik, potem bi bila jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Določbe 45. člena ZSS je treba razlagati v pomenu, da sta imenovanje in napredovanje sodnika edini podlagi za uvrstitev sodnika v plačni razred. Ob odsotnosti nadaljnjih določb v ZSPJS ali v ZSS o tem, kako se sodnika uvrsti ob imenovanju, je ureditev z uporabo logične razlage mogoče razumeti (le) v pomenu, da se sodnika uvrsti v začetni plačni razred, v katerega je uvrščena funkcija. Sodnika zakon ne varuje z zagotovljeno plačo v primeru ponovne izvolitve v sodniško funkcijo po prekinitvi opravljanja sodniške službe. Z začetkom mandata oziroma ob imenovanju na višje sodniško mesto se vsi sodniki enotno uvrstijo v začetni plačni razred za funkcijo, kar pa zanje ne pomeni dokončnega pač pa prehodno stanje, saj z nastopom sodniške službe pridobi sodnik pravico do napredovanja pod pogoji zakona (prvi odstavek 24. člena ZSS).

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.