25. člen ZSPJS

ZSPJS je z dnem uveljavitve (1. 8. 2008) posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe zakonov in predpisov, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v spornem primeru uporabljiv le prvi odstavek 98.f člena ZObr.

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, temveč 52. člen ZSPJS določa, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Bistvo obravnavanega kolektivnega spora ni nezakonitost oziroma neustavnost določbe 35. člena KPJS, ki ne določa dodatka za stalnost, temveč nestrinjanje predlagatelja s tem, da je prvi odstavek 52. člena ZSPJS posegel v določbe področnih zakonov, ki so pred uveljavitvijo novega plačnega sistema določali višino dodatka za stalnost ter nestrinjanje z njegovo višino, določeno v drugem odstavku 52. člena ZSPJS. Ker predlagatelj po vsebini ne izpodbija kolektivne pogodbe, ne gre za kolektivni spor, tudi če je sicer formalno zahtevek iz predloga oblikovan tako, da predlagatelj z njim izpodbija zakonitost določbe kolektivne pogodbe. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavreči skladno z 18. členom ZPP.

Toženo stranko kot ustanovo zasebnega prava zavezujejo določbe ZU, ki v 3. odstavku 26. člena določa, da drugi stroški, ki se lahko namenjajo za poslovanje ustanove (plače, potni stroški, dnevnice zaposlenih ter drugi stroški poslovanja in podobno), ne smejo presegati višine, določne s predpisi za področje državne uprave, če ni v aktu o ustanovitvi ali pravilih določeno drugače. Ker v aktu o ustanovitvi tožene stranke in njegovih dopolnitvah ni določeno, da bi drugi stroški lahko presegali višino, določeno s predpisi za področje državne uprave, je tožena stranka dolžna pri obračunu plače in pri povračilu stroškov dela upoštevati predpise, ki veljajo za javne uslužbence, kar pomeni, da je dolžna svojim zaposlenim obračunavati plače in materialne stroške tako, kot je to določeno za javne uslužbence.

Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici ter ob dejstvu, da se tudi dodatke na delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače, je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj. Zato je tožena stranka dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti odločbi o plači.