49.a člen ZSPJS

Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice. Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote. Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.

Tožnik, ki se je v zahtevi skliceval na 3. a člen ZSPJS, spora ni zastavil le v okviru navedenih določb, na podlagi katerih se lahko preveri, ali mu je zakonito določena plača njegovega delovnega mesta, ampak širše - da naj se preveri pravilnost prevedbe iz leta 2008 oziroma naj se v to poseže na način, da se mu prizna razlika v plači za nazaj (od 5. 12. 2012 dalje) ter določi višja plača drugega delovnega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga sicer ne zaseda. Zahteva in z njo povezana tožba ni ustrezno sredstvo za saniranje zatrjevane napačne prevedbe in posledično za ugoditev zahtevku. Tožnik je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 s 1. 8. 2008 razporejen na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II, ob tem mu je bila določena tudi prevedena plača. Tožnik ni zavrnil podpisa aneksa, da bi v zvezi s tem lahko sledila izdaja sklepa ter sodno varstvo. Prav tako sklenjenega aneksa ni razveljavljal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da lahko v tem sporu poseže v veljavno izvedeno razporeditev tožnika na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II na način, da mu prizna plačo drugega delovnega mesta. Zmotno je izpostavilo,

Pravilno in za odločitev bistveno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnice nepravilno upoštevala dvakrat, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javne uslužbenke, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta, ponovno prištela štiri napredovanja in znižala plačni razred zaradi prenizke izobrazbe, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.

Kolektivna pogodba javnega zavoda v 124. členu določa, da delavcu pripada nagrada ob delovnih jubilejih, med drugim tudi za stalnost v javnem zavodu, in sicer v višini 150 % izhodiščne bruto plače v javnem zavodu. Ta je bila opredeljena v prvem odstavku 100. člena kolektivne pogodbe kot najnižja plača za I. tarifni razred, višina pa je bila določena v drugem odstavku 105. člena kolektivne pogodbe. Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija je v 10. členu določil, da z dnem uveljavitve tega aneksa, tj. z dnem 9. 7. 2008, prenehata veljati določbi 100. in 105. člena kolektivne pogodbe. Ni pa razveljavil določbe 124. člena kolektivne pogodbe, ki kot osnovo za odmero jubilejne nagrade za stalnost izrecno in jasno določa izhodiščno bruto plačo v javnem zavodu.

Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek temu, katera je bila zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal tožnik. V tem sporu ni ključen vidik sklepanja pogodb, pač pa vprašanje zakonite določitve tožnikove plače. Javnemu uslužbencu se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS). V nasprotnem primeru se namreč uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek 3. člena ZSPJS).

Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače. V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali ko

Tožeča stranka sicer ni javna uslužbenka, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka, ki opravlja koncesijo na področju socialnega varstva, dolžna v skladu s 46. členom ZSV delovna razmerja zaposlenih pri njej urejati v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. Tožeča stranka je lahko kadarkoli po prevedbi uveljavljala nepravilnost pri določitvi delovnega mesta in plačnega razreda za nazaj, torej za čas po 1. 8. 2008, pri tem pa je bila omejena le z zastaralnim rokom. Ker je tožeča stranka pred prevedbo opravljala delo na delovnem mestu, ki je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino, za katero tudi izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe IV. stopnje, tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je tožečo stranko pravilno prevedla na delovno mesto "socialna oskrbovalka III", saj se za to delovno meso zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe.

Tožena stranka je z določitvijo drugega delovnega mesta in plačnega razreda dejansko izvedla prevedbo tožnikove plače oz. določila njegovo plačo v novem plačnem sistemu. Zato je potrebno pri presoji, ali je bila tožnikova plača ob prehodu na nov plačni sistem določena pravilno, na opisan način izvedeno prevedbo presojati celovito, tako glede določitve delovnega mesta, kot plačnega razreda. Nepravilno je stališče sodišč, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 utemeljeno štela za veljavno sklenjeno, čeprav jo tožnik ni podpisal. Pogodba o zaposlitvi, ki je ne podpišeta obe stranki, ni veljavno sklenjena, niti je ni mogoče šteti za veljavno sklenjeno.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS. Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSP

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 nepravilno dvakrat upoštevala napredovanje tožnice, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS. Tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače v spornem obdobju zaradi napačne prevedbe plačnega razreda ob prehodu v nov plačni sistem. Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela ter za njih pravilno obračunal in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca. Zato je dokazno breme pri zahtevku na vračilo preveč izplačane plače na tožeči stranki, da izkaže, koliko bi zakonita plača v vtoževanem obdobju znašala.

Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.

Prvi in drugi odstavek 300. člena ZPP dajeta sodišču možnost združitve večih pravd v skupno obravnavanje (ob pogojih, ki izhajajo iz prvega odstavka 300. člena ZPP), če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ta odločitev je stvar procesnega vodstva in o njej odloči sodišče, ne glede na predlog stranke. Tudi če stranka predlog poda, sodišče na ta predlog ni vezano. Tožnikova plača je bila prevedena glede na količnik, ki je bil za tožnikovo delovno mesto določen z dokončnim sklepom, zato njegov zahtevek po odpravi izpodbijanega sklepa tožene stranke o prevedbi plače ni utemeljen.

Določbo 49a. člena ZSPJS je potrebno razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu.