23. člen ZSPJS

Tožnik ni upošteval, da je bilo o nadurah delno že pravnomočno odločeno. Že prisojene zneske je (ponovno) zahteval. O njih je sodišče prve stopnje odločilo v delu I. točke izreka izpodbijane sodbe, s čimer je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Nezakonito je opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) s strani direktorjev javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem poklicu, ne da bi bila izpolnjena pogoja soglasja pristojnega ministra, in da je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Tožnik soglasja ministra ni imel (pri čemer ni bistveno, ali je bil lahko prepričan, da ga ne rabi). To pomeni, da je delo opravljal nezakonito (si ga je odrejal nezakonito) in za takšno delo ne more uveljavljati plačila.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v no

Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti pojma plače kot osnove za izračun odpravnine ni natančneje opredelil oziroma tega pojma ni zožil v smislu, da bi bilo treba pri osnovi upoštevati le nekatere dodatke, nekaterih pa ne, za kar se zavzema toženka. Glede na to, da so dodatki sestavni del plače, je treba v osnovo za izračun odpravnine upoštevati vse dodatke (tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa), vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela.

Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer. Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam. To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oz. mesečne delovne obveznosti) in 46. člen KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga.

Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za t

Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.

Poučevanje trobente, pozavne in tube ter vodenje pihalnega orkestra in komorne igre, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve po 5. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, saj ne gre za poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov. Samo dejstvo, da so trobenta, pozavna in tuba ter ostala konična trobila različni inštrumenti z različnimi pristopi poučevanja v učnih načrtih, pri čemer gre pri teh za izvajanje individualnega pouka, pri vodenju pihalnega orkestra in komorni igri pa gre za izvajanje skupinskega pouka, tožnika ne upravičuje do dodatka za posebne obremenitve v obravnavanem primeru.

Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.

Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Ker je bil pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena.

Iz Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence izhaja, da javnemu uslužbencu pripada položajni dodatek v primeru, ko je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti (tretji odstavek 3. člena Uredbe). V konkretnem primeru je bistveno dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Ker so bili v organizacijski enoti, ki jo je vodil tožnik, zaposleni v spornem obdobju štirje delavci, torej skupno s tožnikom pet, je tožnik upravičen do položajnega dodatka.

Delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožeča stranka, glede na določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o javnih uslužbencih v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in drugega odstavka 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, upravičena do dodatka za dvojezičnost na podlagi dejanske uporabe jezika ali šele od takrat, ko je to določeno kot pogoj za opravljanje dela.

Ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predhodna zahteva pri delodajalcu je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.

Delo tožnice v italijanskem uredništvu kot „koordinator programa“ brez znanja italijanskega jezika ni mogoče, zato tožnici dodatek za dvojezičnost pripada, in sicer na podlagi 28. člena ZSPJS, ki določa, da dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, pripada, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.

Iz četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v njem določena procesna predpostavka za sodno varstvo, saj je vložitev tožbe oziroma zahtevka na sodišče predvidena šele po predhodnem postopku pri delodajalcu. Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Določbe členov 3. in 3.a ZSPJS se nanašajo tudi na dodatke k plači, med temi tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS).

Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnici pripada dodatek za doktorat v določenem znesku, ni dopustna, ker s tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitev dejstev. Tožnica ima pravico do dajatvene tožbe. Ugotovitev, ali tožnici pripada dodatek za doktorat, je predhodno vprašanje in navedena ugotovitev zato sodi v obrazložitev sodbe. Višina dodatka, kot je določena v KPJS, še ne pomeni, da se dodatek tudi vedno izplača v takšni višini. Ta znesek je le osnova za obračun, kakšna pa bo dejanska višina izplačanega dodatka, pa je odvisno od tega, ali je bil delavec na delu ves čas prisoten in je prejemal plačo ali pa je bil npr. zaradi bolniškega staleža odsoten in je prejemal nadomestilo plače.

V primeru presoje zakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena prevedba po prehodu v nov plačni sistem, ni bistveno vprašanje, ali pogodba o zaposlitvi tožnika ustreza njegovemu dejanskemu delu, temveč, ali je bila prevedba plače nov plačni sistem opravljena pravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti.