VSK sodba Cpg 162/2009

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) Zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.) Tožena stranka je dolžna prenehati s proizvodnjo v obratih AF. in AM. ter odstraniti vse strupene odpadke, ki so nastali med proizvodnjo. 2.) V kolikor tožena stranka ne preneha s proizvodnjo, je dolžna plačati tožečim strankam za vsak dan nespoštovanja odločbe sodišča 1.000,00 EUR. 3.) Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške po odmeri sodišča, v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.“ II.) Tožečim strankam naložilo, da morajo v roku 15 dni nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.610,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi so tožeče stranke po svoji pooblaščenki vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede tožbene podlage iz 133. čl. OZ trdijo, da predstavlja proizvodnja tožene stranke nevarno dejavnost, saj zaradi strupenosti in nevarnosti proizvedenih kemičnih snovi AFK in AMF, kljub skrbnosti in vzdrževanju vsega ni mogoče predvideti in imeti pod nadzorom. Zato tožena stranka odgovarja objektivno, saj velja domneva vzročnosti in se ne more eskulpirati zgolj z dokazovanjem, da ni kriva. Pri tem se je sodišče zadovoljilo le z meritvami, ki so jih opravljale pooblaščene organizacije po naročilu tožene stranke, zato je logično, da so vse v predpisanih mejah. Tožena stranka pa vedno ni mogla prilagoditi proizvodnje meritvam, zato je inšpektor večkrat reagiral in so bile te okoliščine v tožbi dovolj natančno pojasnjene. V letu 2007 in 2008 ter v času vložitve tožbe pa se je tožena stranka na meritve še bolj pripravljala, saj je bila pod večjim pritiskom javnosti. Da se da meritve prilagajat in na kakšen način, bi pojasnila predlagana priča A.M., nekdanji vodja proizvodnje v AF. in AM. pri toženi stranki (proizvodnja z večjo ali manjšo kapaciteto); to je mogoče ugotoviti tudi v vpogledom v procesne in proizvodne knjige. O tem in o nedovoljenem sežiganju odpadkov bi povedal S.B., nekdanji varnostni inženir tožene stranke. Torej nevarni odpadki ob pravilnem delovanju ne nastajajo, sodišče pa se s tem problemom ni ukvarjalo, saj se je zadovoljilo z vpogledom v pogodbo tožeče stranke (očitno pravilno: tožene stranke) z dne 3.10.2008 s podjetjem P. d.o.o., čeprav je bila pogodba sklenjena ravno za potrebe te pravde. Argumentacija sodišča, da bi postavitev RTO naprave očitno pripomogla k zmanjševanju škodljivih emisij tožene stranke, ne vzdrži, saj tožena stranka ni imela nobenega namena, da bi z njo varovala okolje in zdravje ljudi, ampak je nameravala povečati proizvodnjo AFK ter pričeti s proizvodnjo biodizla. Vsebinski kriterij po ZVO-1 ni isti, kot je bil v dosedanji zakonodaji kriterij krajevno običajne mere emisij (v ODZ, ZTLR ali današnjem SPZ) oziroma kriterij normalne mere po OZ. Res da sodna praksa vsebine novih pojmov še ni napolnila (zlasti z vsebino pojma čezmerna obremenitev okolja ali poškodba okolja), vendar ravno vsebino teh pojmov želi tožena stranka (očitno prav: tožeča stranka) v tem postopku napolniti z novo vsebino in to lahko dokaže le z ustreznimi okoljskimi, medicinskimi in drugimi predlaganimi izvedenci, kar je sodišče zaradi svojega napačnega materialnopravnega izhodišča v celoti spregledalo (ekološka tožba). Tako tožeča stranka meni, da za odstranitveni zahtevek po 133. čl. OZ ni nujno, da emisije presegajo mejne vrednosti, saj je ogroženim osebam treba pravno varstvo nuditi tudi tedaj, ko bi se okolje obremenjevalo v predpisanih okvirih, če dejavnost povzročitelja zaradi svojih lastnosti, obsega in lokacije pomeni večjo nevarnost za okolje, s tem pa tudi strah in neugodje ter razvrednotenje okolja. V zvezi s tem se je sodišče zelo pavšalno opredelilo do navedb, da gre za zastarel obrat, v katerega tožena stranka za vzdrževanje ne vlaga dovolj, da je kemična tovarna neustrezno locirana, saj so prve hiše prav v njeni neposredni bližini, da gre za izpuste rakotvornih snovi, zaradi česar okoliški prebivalci obolevajo za rakom, itd. Zadovoljilo se je le z dokazi tožene stranke, da redno vzdržuje opremo, da je bil izveden redni servis in da pridobiva certifikate, čeprav je iz njih razvidno, da so bili narejeni za določen sklop proizvodnje oz. za del opreme. Poleg tega je za presojo, ali so emisije resnično relevantne šele takrat, ko presežejo predpisano mejno vrednost, bistveno tudi to, da med izpuste tožene stranke spada tudi formaldehid, ki pri ljudeh povzroča iritacije dihal in oči že pri koncentracijah, ki so mnogo nižje od mejnih vrednosti, pri čemer so ti učinki v primeru, če se pojavlja hkrati z acetaldehidom, še močnejši. Prav zato ne more biti odločujoče le to, ali ob napovedanih meritvah izpusti presegajo mejne vrednosti, temveč so pomembni vplivi, ki jih tožniki in drugi okoliški prebivalci dejansko zaznavajo kot posledice, ki jih občutijo na svojem telesu, zdravju in počutju. Konkretno škodno nevarnost in vznemirjenje predstavljajo kontinuirane emisije, ki škodijo zdravju in povzročajo občutek ogroženosti ter možnost eksplozije, pri čemer se ta nevarnost izkazuje tudi z občasnimi dejanskimi eksplozijami, do katerih prihaja pri toženi stranki že sedaj in je v zvezi s tem bila predložena pisna izjava priče, ki živi neposredno ob tovarni, in sicer K.F. in izjavo tožnika J.N., do katerih se sodišče ni opredelilo. Glede na to je napačen sklep sodišča, da ne gre za vznemirjanje, ki bi presegalo pojem običajnega in normalnega, ampak gre za bistven vpliv na kvaliteto življenja tožnikov in drugih prebivalcev. Ravno zaradi trditev, da tožena stranka prilagaja svojo proizvodnjo napovedanim meritvam in da so zato te nepravilne, je tožeča stranka predlagala postavitev ekipe izvedencev (kemik, informatik in strojnik), ki bo dejansko potrdila, da gre v celoti gledano za zastarel in nevaren obrat, torej preverilo kondicijo proizvodnje tožene stranke. Napačno je sodišče dokaze tožeče stranke štelo kot informativne in jih zato ni izvedlo, kršilo ji je pravico do kontradiktornega postopka in onemogočilo enako varstvo pravic iz 22. čl. Ustave. Glede tožbene podlage iz 134. čl. OZ pa trdijo, da so dokazno podprto zatrjevali, da jim tožena stranka s svojim delovanjem in njegovimi posledicami krši osebnostne pravice, in sicer pravico do zdravega življenjskega okolja. Te osebnostne pravice so kršene prav vsakemu posamezniku – tožniku, saj le-ti živijo v neposredni bližini strupene kemične tovarne oziroma jih dosežejo njeni vplivi kot so: občasne eksplozije, konstantne emisije v obliki pekočega in dražečega vonja, sneženja AFK, črnega dima, ipd., kar vse bistveno znižuje kvaliteto življenja, povzroča strah in ogroženost, vznemirjenja pa so podana že v tolikšni meri, da se to odraža tudi na osebnosti posameznikov. V kolikor pa je sodišče menilo, da tožniki niso dovolj konkretno navedli bistvenih dejstev, bi jim moralo tožbo vrniti v popravo. Tožeča stranka pa je tudi dovolj natančno navedla dejstva oziroma prizadetost posameznih tožnikov zaradi dejavnosti toženca in je sodišče očitno spregledalo navedbe iz pripravljalne vloge z dne 5.3.2009. V nadaljevanju našteva pritožnike, ki živijo v oddaljenosti od obrata tožene stranke kakšnih 100 m in navaja, da emisije diktirajo način njihovega življenja. Večino časa imajo zaprta okna, se brez potrebe ne zadržujejo na dvoriščih, ne morejo posedati na vrtovih in terasah, kot je značilno za obalne kraje, saj večkrat na mesec iz tovarne prihajajo tako neznosne vonjave, da to ni mogoče. V času, ko so izpusti najmočnejši, zunaj ni mogoče delati ničesar. Vonj ni moteč le v tem smislu, da bi šlo za neprijeten vonj, temveč povzroča tudi težko dihanje, kašljanje, solzenje in pekoče oči, glede na izražene znake ne more biti dvoma, da gre za izpuste formaldehida (v kombinaciji z acetaldehidom). Poleg tega je prav za te tožnike najbolj moteč tudi hrup in razni poki, ki konstantno prihajajo iz tovarne in pogoste gmote črnega dima. Nadalje pritožniki naštevajo tiste med njimi, ki živijo v krogu približno 500 m od obrata tovarne in opisujejo njihove težave. Ob tem bosta S. in R.K., ki imata njive v neposredni bližini K., lahko potrdila, da so morali zaradi neznosnega smradu velikokrat bežati z njive, poleg tega pa svoje pridelke zato, ker so njive v bližini tovarne, tudi težje prodajo. R.Š., ki na tem območju svoje njive zaliva z vodo iz R., bo lahko potrdil, da mu rastline občasno umirajo brez razloga, enako tudi S.J., ki večkrat na leto zaznava poškodbe in uničenje pridelkov. Nadalje pritožniki naštevajo ostale izmed sebe, ki so prebivalci naselja D., kjer se tovarna nahaja, in ki občutijo vse prej naštete neugodnosti. Skrb jim povzročajo pogosti izpusti, zaradi katerih ne morejo dihati, normalno živeti, saj takrat ni mogoče delati, ker jih sili na kašelj in jih pečejo nos in oči. Še zlasti so takrat na udaru tisti, ki bolehajo za astmo, v nadaljevanju jih pritožba našteva. Posebno ogroženost pa občutijo tudi tisti, ki so nekoč delali pri toženi stranki in imajo že od prej slabe izkušnje z nevarnimi substancami in njihovimi učinki (A.M., V.M., D.B., K.Š.). Prav tako pravice do zdravega življenjskega okolja ne uživajo tožniki, ki živijo v P., S. in Š., in so zlasti zaradi neugodne rože vetrov izpostavljeni vsem prej opisanim težavam ko prihaja do izpustov in tudi oni na svojih vrtovih najdejo bele pene sublimata AFK ter se zaradi prisotnosti nevarne tovarne počutijo ogrožene.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na materialnopravnem stališču, da bi bil tožbeni zahtevek na prenehanje proizvodnje tožene stranke v obratih AF. in AM. utemeljen, če bi tožniki poleg grožnje nastanka večje škode ali škodne nevarnosti, dokazali tudi, da nastanka škode ali vznemirjanja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi (1. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). V izpodbijani sodbi je med drugim ugotovilo, da opravlja tožena stranka dejavnost proizvodnje kemičnih snovi, med drugim tudi surovin AFK in AMK, ki sta po tožbenih navedbah surovini za proizvodnjo različnih barv, lakov, izolacijskih mas, ter v usnjarski, farmacevtski in kozmetični industriji. Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi (pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija), da ima tožena stranka za opravljanje svoje dejavnosti ustrezna dovoljenja pristojnih organov in da je predložila seznam uporabnih dovoljenj, ki jih je pridobila za svoje poslovanje, med drugim tudi za proizvodno linijo AFK.

Občna seja Vrhovnega sodišča RS je 16.6.1999 sprejela pravno mnenje, iz katerega med drugim izhaja, da kadar tožena stranka povzroča vznemirjanje z dovoljeno dejavnostjo, ni mogoče zahtevati odstranitve vira vznemirjanja, lahko pa tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki presega normalne meje (3. odst. 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), in družbeno upravičene ukrepe za zmanjšanje škode v smislu 4. odst. 156. čl. ZOR (pravno mnenje je bilo sprejeto v zvezi s sodbo VS RS, opr.št. II Ips 509/97 z dne 2.12.1998 – šlo je za primer, ko je tožena stranka opravljala industrijsko dejavnost z raznimi stroji in napravami, ki so povzročali prekomerni hrup). Pravno mnenje temelji na 3. odst. 156. čl. ZOR, sedaj je to 3. odst. 133. čl. OZ, ki vsebuje v relevantnem delu enako besedilo, in sicer, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Sodna praksa je kot splošno koristno dejavnost štela: dejavnost pekarne (sodba in sklep VS II Ips 76/2003), proizvodnjo dvokoles (sodba VS II Ips 509/97), predvajanje glasbe v diskoteki (sodba VSK I Cp 357/2006), dejavnost prašičje farme (sodba VSL I Cp 710/2005). VS RS je v sodbi II Ips 473/2001 podalo definicijo splošno koristne dejavnosti, ki je v smislu 3. odst. 156. čl. ZOR (sedaj: 3. odst. 133. čl. OZ), vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Ker torej tudi pri toženi stranki zatrjevani vir škodne nevarnosti oziroma vznemirjanja izvira iz dovoljene dejavnosti, opustitvenemu zahtevku na prenehanje proizvodnje v obratih AF. in AM. že iz tega razloga ni bilo mogoče ugoditi.

Pa četudi bi bilo mogoče tožbeni zahtevek v opustitvenem delu presojati na podlagi 1. odst. 133. čl. OZ, ima prav sodišče prve stopnje, da prihaja v primeru, kakršen je obravnavani, primarno v poštev zahtevek, da se z ukrepi prepreči škodna nevarnost ali vznemirjanje, šele subsidiarno pa odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. V takšnem primeru so tožniki tisti, ki bi morali v pravdi dokazati, da nastanka škode ali vznemirjanja zaradi emisij ni mogoče preprečiti z nobenim ustreznim ukrepom. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje že iz navedb tožečih strank samih povzelo, da so inšpektorji v preteklih letih, ko je prihajalo do prekoračitev mejnih vrednosti emisij, v zvezi s tem odredili določene ukrepe (torej je objektivno gledano bilo možno zmanjšanje emisij), poleg tega pa je ugotovilo tudi, da je že tožena stranka nameravala s postavitvijo RTO naprave zmanjšati emisije odpadnih plinov, ki so posledica proizvodnje AFK, vendar so krajani gradnji te naprave nasprotovali, ker jih MOP v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni upošteval kot udeležencev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obrat tožene stranke v obdobju do vključno leta 2002 vir prekomerne emisije nevarnih snovi v ozračje, tla in vode, in torej tudi vir konkretne škodne nevarnosti. Nadalje je ugotovilo tudi, da je vsaj do občasnih (tudi prekomernih) emisij prihajalo tudi po letu 2002, konkretno v letih 2005 in 2006 (odločba inšpektorja za okolje iz marca 2005; letno poročilo tožene stranke za leto 2006; obratovalni monitoringi). Niso pa bile dokumentirano ugotovljene prekomerne emisije v letu 2007 in dalje, čeprav so se izvajale občasne meritve emisij snovi v zrak. Tako je na podlagi letnih poročil o občasnih meritvah emisij za leto 2007 in 2008, ki jih je opravil Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja M. (kateri je imel ustrezno pooblastilo za meritve s strani Agencije Republike Slovenije za okolje), sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile v navedenih letih emisijske koncentracije nižje od mejnih emisij. Glede na takšne ugotovitve pa je pravilen njegov zaključek, da bi morala za utemeljenost zahtevka na odstranitev oziroma na prenehanje proizvodnje, v vsakem primeru konkretna škodna nevarnost obstajati tako v času vložitve tožbe (9.4.2008), pa tudi v času zaključka glavne obravnave, česar pa tožeče stranke niso dokazale.

Sodišče prve stopnje je odgovorilo na trditve tožečih strank o tem, češ da naj bi se tožena stranka pripravljala na napovedane meritve emisij in je v zvezi s tem pravilno navedlo, da teh trditev niso dokazno podprto dovolj konkretizirale, zaradi česar jih utemeljeno ni upoštevalo. Zaradi ugotovitve dejstev v navedeni smeri so tožeče stranke na glavni obravnavi dne 2.4.2009 predlagale tudi zaslišanje priče A.M., nekdanjega vodje proizvodnje v AF. in AM. in S.B., nekdanjega varnostnega inženirja pri toženi stranki, katera bi izpovedala, kako je tožena stranka prirejala proizvodnjo zaradi opravljanja meritev. V zvezi s tem ima prav sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je šlo za informativni dokaz, torej takšen, na podlagi katerega bi šele tožniki lahko navajali konkretna dejstva, takšen informativni dokaz pa po veljavnem procesnem pravu ni dopusten. Šele v pritožbi so tožeče stranke navajale določena konkretna dejstva, ki bi jih navedene priče potrdile, in sicer, da je možno pri proizvodnji AMK in AFK količino predelave na samih obratih regulirati, tako da proizvodnja lahko dela z večjo ali manjšo kapaciteto (ko so napovedane meritve, je proizvodni proces manjši, v pralni stolp se dovaja zrak, tako da je koncentracija plinov nižja). Te trditve (čeprav še vedno časovno ne konkretizirane) pa predstavljajo glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) vsebuje načelo dopustnosti posegov v okolje in v 1. odst. 15. čl. določa, da je poseg v okolje dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve; v 14. čl. pa določa, da lahko za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljani kot posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilec posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. V skladu z navedenim zakonom je čezmerna obremenitev tista, ki presega mejne vrednosti (člen 3, tč. 6.1.). Četudi bi določilo 14. čl. ZVO-1 lahko upoštevali kot samostojno pravno podlago za vtoževani opustitveni zahtevek na prenehanje proizvodnje (glede na to, da v ZVO-1 ni nobenih omejitev glede tistih imetnikov, ki povzročajo škodno nevarnost ali vznemirjanje na podlagi dovoljene dejavnosti), ta v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker čezmerna obremenitev v smislu ZVO-1 ni bila ugotovljena.

Tožbeni zahtevek pa meri tudi na odstranitev vseh strupenih odpadkov, ki so nastali med proizvodnjo. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka 3.10.2008 s tovarno kemičnih izdelkov P. d.d. sklenila pogodbo o termični obdelavi odpadkov št. 24, s katero je družba P. d.o.o. prevzela odstranitev odpadkov v termično obdelavo, pri čemer je naročnik dolžan urediti vse potrebno za prevoz in oddajo odpadkov v termično odstranitev na naslovu izvajalca, predmet termičnega odstranjevanja so destilacijski ostanki AFK. Tožniki v pritožbi ne trdijo, da odpadki s strani podjetja P. d.d. niso bili prevzeti oziroma odstranjeni, ampak le navržejo, da naj bi bila pogodba sklenjena za potrebe te pravde, poleg tega pa se sprašujejo, kam je do sedaj tožena stranka spravljala nevarne odpadke in kdo jih je uničeval, kar pa za obravnavano zadevo in zahtevek, kakršen je bil v zvezi s tem uveljavljen, ni relevantno. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Tožniki so zatrjevali, da jim tožena stranka krši pravice do zdravega življenjskega okolja (72. čl. Ustave RS) in do dostojanstva, zaradi česar so tožbeni zahtevek opredelili tudi kot zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. čl. OZ. V zvezi s to pravno podlago pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je treba pravico do zdravega življenjskega okolja obravnavati ob upoštevanju 2. odst. 15. čl. Ustave, po katerem je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsebino pravice do zdravega življenjskega okolja pa določa zakonodajalec predvsem tako, da določa meje dopustnosti posegov v okolje. Posledice posegov so obremenitve okolja, ki imajo vpliv tudi na zdravje ljudi, zato se predpisujejo t.im. mejne vrednosti obremenitev okolja, ki pomenijo tisto mejo obremenjevanja, ki je še dovoljena (tako: komentar k 72. čl. Ustave RS, uredil Lovro Šturm). In ker v predmetni zadevi v relevantnem obdobju preseganje mejnih vrednosti izpustov v okolje ni bilo ugotovljeno, zahtevek ne bi mogel biti utemeljen na tej pravni podlagi. Poleg tega pa je prav določba 133. čl. OZ tista, ki pomeni konkretizacijo ustavnih določb o varstvu okolja in v tožbi zatrjevana dejstva niti ne upravičujejo kvalifikacije spornega pravnega razmerja hkrati tudi na podlagi 134. čl. OZ. Kadar gre za situacijo po zadnje navedenem zakonskem določilu, mora biti očitana kršitev individualizirana tako, da je po objektivnih kriterijih jasno, na koga je bila naslovljena, v predmetni zadevi pa ni šlo za takšen primer.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP in 5. alineje 358. čl. ZPP, pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je glede na 1. odst. 360. čl. ZPP presojalo le tiste navedbe pritožbe, ki so bile relevantne za sprejeto odločitev. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).