VSL sodba II Cp 3750/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prisojeni stroški prvotoženi stranki znižajo za 273,70 EUR. V ostalem delu se pritožba tožeče, pritožba drugotožene pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka vsaka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo z dne 20.3.2009, opr. št. P 2637/2005-III, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka, dolžna tožeči stranki plačati 22.602,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2005 dalje do plačila ter zato odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvotoženi povrniti pravdne stroške v višini 2.828,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z vmesno sodbo pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki glede podlage utemeljen in je drugotožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino. O višini tožbenega zahtevka bo odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Pridržalo si je tudi odločitev o obveznosti povračila pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožeča in drugotožena stranka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo ustrezno spremeni oz. vrne v novo sojenje. Bistvo njenih pritožbenih navedb je:

poleg drugotožene stranke je za nastalo škodo v skladu s postavljenimi trditvami odgovorna tudi prvotožena stranka, saj bi morala, glede na to, da gre za turistično območje, krajevno znamenitost-klif, kjer pobira turistično takso in ima koristi na račun turizma in glede na to, da se tam v poletnem času vedno nahaja izredno veliko ljudi, odgovarjati tudi za škodo, ki v zvezi s tem nastaja. Njena odgovornost je predvsem krivdna, saj ni ustrezno preprečila dostopa na sporno območje, ustrezno informirala oz. poskrbela, da se bi dostop na to področje izvajal z ustreznim nadzorom;

sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo stroške zastopanja prvotožene stranke, saj je tožeča stranka z vlogo z dne 5.11.2007 tožbeni zahtevek znižala z 28.793,00 EUR na 22.602,00 EUR, sodišče pa je stroške obračunalo tudi od tega dne dalje po pcto. 28.793,19 EUR. Po izračunu se tožeča stranka na prisojene stroške pritožuje skupno za znesek 885,64 EUR.

Drugotožena stranka v pritožbi Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v drugi točki spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek glede drugotožene stranke ter posledično razveljavi tretjo in četrto točko izreka sodbe ter prizna drugotoženi stranki povračilo pravdnih stroškov. Bistvene navedbe njene pritožbe so:

Zakon o vodah (ZV-1) drugotoženi stranki ne nalaga odgovornosti v zvezi z opozarjanjem na nevarnost oz. preprečitev dostopov uporabnikom. Med cilji upravljanja (pojem katerega definira določba 2. odstavka 1. člena ZV-1) po določbi 2. člena ZV-1 namreč ni navedena varnost tistih, ki ta zemljišča uporabljajo, pač pa gre za varovanje naravnega bogastva;

sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da opozorilna tabla ni bila postavljena, saj je priča M. B. na naroku kot priča izpovedala, da je v času škodnega dogodka tabla tam bila, vendar je bila podrta v grmovju oz. je bila naslonjena na breg. Povedala je tudi, da je bil napis na tabli »prehod na lastno odgovornost« ali nekaj podobnega, sodišče pa je kljub temu sledilo nasprotujoči si izjavi tožnice;

sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da bi morala drugotožena stranka na kritičnem območju namestiti prepreke, ki bi sprehajalce odvračala od nadaljevanja sprehoda v območju pod klifom, saj bi bilo takšno ravnanje drugotožene stranke kot zgolj upravljavca tega zemljišča v smislu ZV-1 protipravno (v nasprotju z določilom 38. člena ZV-1);

tudi v nasprotnem primeru, če tabla ne bi bila postavljena in bi obstajala dolžnost, da jo drugotožena postavi, navedena opustitev ne bi bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj se povprečni sprehajalci na tovrstne opozorilne table ne ozirajo in se ne glede na to, če table so, tam sprehajajo;

sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 82. člena ZV-1, ki jo je razlagalo tako, da bi morala drugotožena zmanjševati ali preprečevati ogroženost pred škodljivim delovanjem voda, tudi pred erozijo morja. Zaključilo je, da je območje pod klifom erozijsko območje, spregledalo pa je, da so ogrožena območja po določilu 1. odstavka 83. člena ZV-1 le tista, ki jih Vlada RS (2. odstavek 83. člena) določi kot taka, navedenega območja pa ni razglasila kot takega;

tudi logično je, da morje erodira le tiste dele, ki jih doseže npr. med plimovanjem, kar je maksimalno 2,3 m v višino stene, ne pa v takšni meri, da bi prišlo do odtrganja skale v takšni višini, da bi bil kamen nevarnost za sprehajalce. Drugotožena stranka ne more odgovarjati za procese, ki se v naravi ves čas odvijajo in na katere nima vpliva;

varovanje pred škodljivim delovanjem voda, kot ga določa 82. člen ZV-1, ki se uporablja hkrati z določbo 2. odstavka 83. člena ZV-1, smiselno pomeni, da je potrebno preprečevati in zmanjševati škodljive vplive vode na premoženje, zemljišča, objekte in ogrožene prebivalce, ki živijo na teh območjih in ne gre za varovanje pred naključnimi sprehajalci. Tako široko tolmačenje bi pomenilo, da bi morala drugotožena stranka zavarovati vsa priobalna zemljišča v RS, kar je realno neuresničljivo;

napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka odgovarja 100%, saj je tožeča stranka z vsaj 50% soprispevala k nastanku škode. Videla je odkrušene skale in bi kot povprečno skrbna oseba morala sklepati, da se skale krušijo iz klifa in da obstoji določena nevarnost.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je neutemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino v višini 28.793,00 EUR, po 5.11.2007 pa v višini 22.602 EUR za škodo, ki ji je nastala dne 19.8.2003. Medtem, ko se je sprehajala pod klifom med Fieso in Pacugom, se je iz klifa odlomila skala v velikosti približno 50x40 cm, ji padla na levo nogo in ji odtrgala vse prste. Trdi, da sta za škodo odgovorni prvotožena stranka (občina) in drugotožena stranka (RS).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi z dne 20.3.2009, opr. št. P 2637/2005-III pravilno ugotovilo:

dne 19.8.2003 je tožnici, medtem, ko se je sprehajala pod klifom med Fieso in Pacugom, nastala škoda, ko se je iz klifa odlomila skala v velikosti približno 50x40 cm, ji padla na levo nogo in ji odtrgala vse prste;

da je nepremičnina parc. št. 192/1 k.o. ..., kjer je prišlo do škodnega dogodka in kjer se je odtrgala skala, vknjižena v zemljiško knjigo kot javno dobro;

kot javno dobro, ki leži tik ob morju, ima navedena nepremičnina po ZV-1 status priobalnega zemljišča;

na podlagi določila 4. člena ZV-1 je upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna lokalna skupnost;

pristojnost v konkretnem primeru na lokalno skupnost ni bila prenesena, kakor zahtevajo določbe tega zakona, zato je upravljanje v pristojnosti države, drugotožene stranke;

za škodo, iz predmetnega javnega dobra, je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča;

Odlok o priobalnem pasu in koncesijah, po katerem tožeča stranka zatrjuje odgovornost prvotožene stranke, je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča opr.št. U-I-391/96 z dne 7.12.2000. Razveljavitev je začela učinkovati v oktobru 2002, po uveljavitvi ZV-1 in pred obravnavanim škodnim dogodkom.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka, za odgovornost prvotožene stranke pa ni pravne podlage.

Na pritožbene navedbe tožeče stranke je v skladu z navedenim odgovoriti:

ne glede na to, da gre za turistično območje, krajevno znamenitost-klif, od katere ima prvotožena stranka koristi na račun turizma, ni podlage za odgovornost prvotožene stranke in je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena. Kot že pojasnjeno, je po določbi 4. člena ZV-1 upravljavec tega zemljišča drugotožena stranka, ki je kot taka tudi odgovorna za škodo, ki izvira iz te nepremičnine. Da pojem upravljanja po ZV-1 obsega tudi tako odgovornost, bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Dodati je, da ni izkazano, da bi drugotožena stranka na prvotoženo svoje pristojnosti po ZV-1 kakorkoli prenesla.

Pritožba tožnice je delno utemeljena glede prisojenih stroškov zastopanja prvotožene stranke in sicer je utemeljena v znesku 273,7 EUR. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek v višini 28.793,00 EUR, ki pa ga je dne 5.11.2007 znižala na 22.602,00 EUR, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri računanju stroškov od tega dne upoštevati to vrednost spora. Tako je utemeljen očitek pritožbe v obsegu 250 točk za naroke po tem datumu, saj je pravilno, da se prvotoženi stranki za narok dne 6.11.2007 prizna 600, ne 700 točk, za naroke dne 1.4.2008, 16.1.2009 in 20.3.2009 pa 300 točk in ne 350 točk. Utemeljen je tudi očitek glede plačila izvedenskega dela, saj lahko prvotožena stranka od tožeče zahteva 1/3 dejansko plačanega zneska, to je 114,00 EUR. Ostanek založenega zneska, 136,00 EUR, lahko prvotožena stranka zahteva od sodišča.

Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je neupravičeno prisodilo plačilo stroškov glede prevoza odvetnika prvotožene stranke in urnin oz. stroškov za njegovo odsotnost iz pisarne. Odvetnik prvotožene stranke je namreč iz Kopra, sodi pa se v Ljubljani, zato nosi prvotožena stranka sama riziko, da si ni izbrala odvetnika iz območja Ljubljane. Pritožba je v tem delu neutemeljena, saj ima prvotožena stranka razumen razlog, da je izbrala odvetnika iz Kopra, ker ima sama sedež v Piranu. Ti stroški so bili tudi odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, saj po tarifi odvetniku pripada za odsotnost iz pisarne v času potovanja za vsake začete pol ure 20 točk, še poleg urnin, pripadajo pa mu tudi potni stroški do 400 km v eno smer. Sodišče je tako pravilno prisodilo 520 točk urnin oz. točk za odsotnost in pisarne ter 309,00 EUR potnih stroškov odvetnika prvotožene stranke.

Na pritožbene navedbe drugotožene stranke pa je odgovoriti:

napačno je stališče pritožnice, da ZV-1 upravljavcu javnega dobra, priobalnega zemljišča, ne nalaga tudi odgovornosti za varstvo in zdravje ljudi, ki to zemljišče uporabljajo. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra.

Namen ZV-1 torej ni le varovanje naravnega bogastva, kot trdi pritožnica, saj pojem upravljanja po določbi 2. odstavka 1. člena ZV-1 zajema tudi urejanje voda in priobalnih zemljišč in odločanje o njihovi rabi, kar po namenu in vsebini ZV-1 pomeni tudi zagotavljanje varstva in zdravja ljudi. Kot eden od ciljev tega zakona je po določbi 2. člena navedeno zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, kar po definiciji 33. točke 7. člena ZV-1 pomeni varstvo pred delovanjem voda, ki v večjem obsegu ogroža življenje ljudi ali njihovo premoženje. Po določilu 4. odstavka 21. člena ZV-1 pa je Vlada dolžna določiti območje, kjer je raba splošnega javnega dobra omejena ali prepovedana, če je to potrebno zaradi varovanja življenja ali zdravja ljudi. Na podlagi določila tega člena bi morala torej Vlada, RS, drugotožena stranka, na področjih, ki so trajno nevarna za splošno uporabo, sprejeti ustrezne ukrepe za varovanje življenja in zdravja ljudi, pa jih ni. Nedvomno je območje, ki se nahaja pod klifom in kjer obstaja zaradi erozijskih vzrokov trajna nevarnost padanja kamenja, območje, ki bi ga bilo potrebno ustrezno zavarovati oziroma na nevarnost vsaj opozoriti z ustreznimi in primerno postavljenimi tablami. Zavarovanje tega območja je še toliko bolj potrebno, ker ga v poletnem času kot divjo plažo uporablja zelo veliko število ljudi, ki se tam kopajo, sprehajajo, sončijo ali ga kako drugače uporabljajo.

Glede na izpoved priče M. B. je sicer mogoče zaključiti, da je na kraju škodnega dogodka opozorilna tabla bila, vendar je, kot je navedla tudi pritožnica sama, ležala podrta v grmovju oz. naslonjena na brežino. Stališče pritožbenega sodišča je, da je pri tabli, ki leži v grmovju, stanje enako, kot če table sploh ne bi bilo. Tabla bi morala biti postavljena na primernih, vidnih mestih, na vseh dostopih na nevarno območje. Morala bi biti dovolj velika, da bi jo opazil vsak povprečen mimoidoči, morala pa bi tudi jasno opozoriti na trajno nevarnost padanja kamenja iz klifa. V konkretnem primeru je bila neprimerna tudi sama vsebina table, ki je glede na predložene fotografije opozarjala le na kopanje na lastno odgovornost.

Pritožbi je pritrditi, da bi bilo zaprtje oz. postavitev preprek na območju predmetnega priobalnega zemljišča lahko pretiran ukrep. Navedeno pa v tej zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odgovornost drugotožene stranke podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da opustitev tožene stranke, da ni postavila table, kot bi jo morala, ni v vzročni zvezi s samim dogodkom, saj se sprehajalci na taka opozorila običajno naj ne bi ozirali. Kadar gre za opustitve, pravno vzročno zvezo vzpostavi uporaba pravila o

ratio legis

vzročnosti, po katerem se opustitvi dolžnega ravnanja pripisuje tista vrsta škodne posledice, ki jo je varstvena norma želela preprečiti. Kot upravljavec je bila drugotožena stranka po določbah

ZV-1 dolžna zagotavljati varstvo in zdravje ljudi na tem priobalnem zemljišču in v okviru tega uporabnike obvestiti o nevarnosti in jim dati možnost, da se odločijo, ali bodo s hojo pod klifom tvegali ali ne. Ker pa je drugotožena stranka svojo dolžnost opustila in uporabnikom te možnosti ni dala, je njena opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da drugotoženi stranki na tem zemljišču ni bilo potrebno zmanjševati ali preprečevati ogroženosti pred škodljivim delovanjem voda, tudi pred erozijo morja, kot to zahteva določba 82. člen ZV-1, saj Vlada kritičnega območja ni določila kot erozijskega, kot bi ga morala po določilu 1. odstavka 83. člena ZV-1. Očitano namreč le potrjuje, da drugotožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti v skladu s tem členom, saj že sam zakon v določilu 87. člena kaže na to, da se območje, ki je trajno nevarno in ki je pod vlivom valovanja morja (klif), določi kot erozijsko območje, za katerega velja režim po določilu 82. in 83. člena ZV-1. Ta opustitev drugotožene stranke je zato logično ne more razbremeniti odgovornosti za nadaljnjo opustitev zagotavljanja varnosti in zdravja ljudi.

Smisel ZV-1 tudi ni, kot trdi pritožnica, preprečevati in zmanjševati škodljive vplive vode zgolj na premoženje, zemljišče, objekte in ogrožene prebivalce, ki na teh območjih živijo in ne tudi varovanje naključnih sprehajalcev. Iz določb in namena zakona (vključno iz določb 82. in 83. člena, kot trdi pritožnica) to namreč ne izhaja. Tudi sicer ni razloga, da bi zakon izključil varovanje naključnih sprehajalcev, še posebej na področjih kot je predmetno, ki je divja plaža in kjer je splošno znano, da se v določenih obdobjih nahaja veliko število ljudi in je število potencialno ogroženih večje. Taka razlaga zakona pa tudi ne pomeni, da je drugotožena stranka dolžna zavarovati vsa priobalna zemljišča v RS, ampak je dolžna zavarovati le tista, ki so za uporabnike trajno nevarna.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da ne more odgovarjati za procese, ki se v naravi neprestano odvijajo in na katere nima vpliva. Pravilno ugotavlja, da se je kamen odkrušil iz naravnega, erozijskega vzroka, saj ni bilo dokazano, da bi na to vplival kakšen drug, nenaraven vzrok. Pri tem je potrebno poudariti, da ni bistveno, ali je kamen odkrušilo prav in zgolj morje, saj je splošno znano, da prepadne stene klifa, visoke do 80 metrov, zgrajene iz mehkih flišnih plasti, morje, veter in dež oblikujejo in spreminjajo skupaj. Bistveno v tem primeru pa je, da je območje klifa lokacijsko omejeno in da je uporabnike možno opozoriti na njegovo nevarnost že s postavitvijo opozorilnih tabel. Drugotožena stranka se zato ne more sklicevati, da uporabnikov ni mogla opozoriti na nevarnost padanja kamenja.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojim ravnanjem k nastanku škode ni soprispevala, je, glede na okoliščine primera, pravilen. Tožnica je bila na tej obali prvič, prišla je na plažo, kjer je bilo zelo veliko ljudi in ni bilo kakorkoli opozorjeno na nevarnost padanja kamenja (table v grmovju ni videla) in je torej upravičeno sklepala, da je prehod čez to zemljišče varen.

Vse pritožbene navedbe drugotožene stranke so torej neutemeljene.

Pritožbo drugotožene stranke je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP v celoti zavrniti in potrditi sodbo sodišča 1. stopnje. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP drugotožena stranka ter tožeča stranka, glede na dosežen uspeh, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.