2. člen ZV-1

Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje (in posledično tudi ne ovrednotena v "ceni" oddaje za gradnjo), še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam stavb. Pritožničino stališče temelji na pravnih pravilih o oddaji stavbnih zemljišč in prenosu pravice uporabe na teh zemljiščih, a je že sama opozorila, da do odmere funkcionalnih zemljišč in s tem do formalne razmejitve med površinami v rabi etažnih lastnikov in javnimi površinami, v praksi pogosto ni prišlo. Tako se tudi ni mogla odraziti v pravnih aktih ali celo v zemljiški knjigi. Navedeno pa ne pomeni, da so vsa zemljišča, na katerih ta razmejitev ni bila opravljena, v javni lasti. Po samem zakonu je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, delilo pravno usodo stavbe. Sklicevanje na skrb za sporna zemljišča ne pomeni nujno, da izvira iz upravljanja z javnim dobrom in ne iz upravljanja s stanovanji v družbeni lastnini.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožnica je sicer podala predlog za prenehanje statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini parc. št. 15 k. o. ..., torej je predlagateljica organu, da naj začne postopek po uradni dolžnosti. Ni pa zato stranka postopka, saj je to po drugem odstavku 19. člena ZV-1 lahko le lastnik zemljišča javnega dobra, ni pa niti stranska udeleženka, saj v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice oziroma pravne koristi.

Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.