87. člen ZV-1
(erozijsko območje)
(1)Za erozijsko območje se določijo zemljišča, ki so stalno ali občasno pod vplivom površinske, globinske ali bočne erozije vode in sicer zemljišča, ki so:
1.izvori plavin (erozijska žarišča),
2.pod vplivom hudournih voda (povirja),
3.sestavljena iz kamnin, podvrženih preperevanju,
4.pod vplivom valovanja morja (klifi).
(2)Na erozijskem območju je prepovedano:
1.poseganje v prostor na način, ki pospešuje erozijo in oblikovanje hudournikov,
2.ogoljevanje površin,
3.krčenje tistih gozdnih sestojev, ki preprečujejo plazenje zemljišč in snežne odeje, uravnavajo odtočne razmere ali kako drugače varujejo nižje ležeča območja pred škodljivimi vplivi erozije,
4.zasipavanje izvirov,
5.nenadzorovano zbiranje ali odvajanje zbranih voda po erozivnih ali plazljivih zemljiščih,
6.omejevanje pretoka hudourniških voda, pospeševanje erozijske moči voda in slabšanje ravnovesnih razmer,
7.odlaganje ali skladiščenje lesa in drugih materialov,
8.zasipavanje z odkopnim ali odpadnim materialom,
9.odvzemanje naplavin z dna in brežin, razen zaradi zagotavljanja pretočne sposobnosti hudourniške struge,
10.vlačenje lesa.
(3)Zaradi varstva pred škodljivim delovanjem hudourniških voda se v predpisu iz drugega odstavka 85. člena tega zakona določijo podrobnejši pogoji za posege v prostor ali izvajanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 15/2023Vrhovno sodišče RS · 2023
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
- UPRS Sodba IV U 100/2016-8Upravno sodišče RS · 2018
Listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da tožnica zahtevanega soglasja Direkcije RS za vode ni predložila. Sodišče zavrača tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ kršil določbo 9. člena ZUP, ker pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni omogočil izreči se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za zakonito in pravilno odločbo. Sodišče tožnici pojasnjuje, da gre za temeljno načelo, ki ima v upravnem postopku zelo pomembno vlogo (vzpostavitev kontradiktornosti), vendar v obravnavanem primeru po presoji sodišča to načelo ni bilo kršeno. Na obveznost predložitve navedenega soglasja in s tem vrednotenja tega dokaza je bila namreč tožnica opozorjena v pozivu za odpravo pomanjkljivosti in opozorjena tudi, kakšne posledice bo imela nepredložitev soglasja, zato vztrajanje pri realizaciji pravice iz 9. člena ZUP v konkretnem primeru ne bi imelo drugačnega vpliva na odločitev ne prvostopenjskega, ne drugostopenjskega organa.
- VSL sodba II Cp 3750/2009Višje sodišče v Ljubljani · 2010
Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 7. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
- UPRS Sodba IV U 100/2016-8Upravno sodišče RS · 4. 9. 2018
Listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da tožnica zahtevanega soglasja Direkcije RS za vode ni predložila. Sodišče zavrača tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ kršil določbo 9. člena ZUP, ker pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni omogočil izreči se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za zakonito in pravilno odločbo. Sodišče tožnici pojasnjuje, da gre za temeljno načelo, ki ima v upravnem postopku zelo pomembno vlogo (vzpostavitev kontradiktornosti), vendar v obravnavanem primeru po presoji sodišča to načelo ni bilo kršeno. Na obveznost predložitve navedenega soglasja in s tem vrednotenja tega dokaza je bila namreč tožnica opozorjena v pozivu za odpravo pomanjkljivosti in opozorjena tudi, kakšne posledice bo imela nepredložitev soglasja, zato vztrajanje pri realizaciji pravice iz 9. člena ZUP v konkretnem primeru ne bi imelo drugačnega vpliva na odločitev ne prvostopenjskega, ne drugostopenjskega organa.
- VSL sodba II Cp 3750/2009Višje sodišče v Ljubljani · 3. 6. 2010
Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.