iuris
§ zakonZakon o vodah · ZV-1 · velja od 10. 8. 2002

7. člen ZV-1

(pomen pojmov)

Sodna praksa: 9 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 4. 2021Vse odločbe ↓
  • UPRS Sodba IV U 126/2018-24Upravno sodišče RS · 2021

    Ker gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, je imetnik vodne pravice dolžan plačevati za rabo vode vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda. Tožnik je ribiška družina, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. V javnem interesu se izvajajo vse naloge, razen izvajanja ribolova. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto sprejeti z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne z zakonom opredeljene razlike.

  • VSRS Sodba in sklep II Ips 51/2020, II Ips 227/2018Vrhovno sodišče RS · 2020

    Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

  • UPRS Sodba I U 929/2018-11Upravno sodišče RS · 2020

    Tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni bil upravičen podati. Za upravno zadevo gre namreč, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, kar v tem primeru, kot rečeno, v ZV-1 in Pravilniku o vodni knjigi, kot relevantnih področnih predpisih, ni določeno. ZV-1 pridobitve vodne pravice na način, kot to zahteva tožnik (z neposrednim vpisom v vodno knjigo na podlagi sklicevanja na že pridobljeno vodno pravico s strani njegovih pravnih prednikov, kar dokazuje z vpisom v vodno knjigo Avstroogrske in v vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913 ter z ostalimi listinami, predloženimi v tem postopku, med drugim s soglasjem Elektra ... za priključitev št. 539649), ne omogoča. Ali je pravna kontinuiteta v zvezi s pridobitvijo vodne pravice podana, kar zatrjuje in s prej navedenimi listinami dokazuje tožnik v tem postopku, je torej lahko zgolj stvar presoje v takšnem (posebnem) postopku pridobitve vodne pravice.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 26. 6. 2024
Različice besedila: 5Pokaži ▾
Povezano: EU 1Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

9 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 4. 2021
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–9 od 9
  • UPRS Sodba IV U 126/2018-24
    Upravno sodišče RS · 19. 4. 2021besedilo 2014–2023

    Ker gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, je imetnik vodne pravice dolžan plačevati za rabo vode vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda. Tožnik je ribiška družina, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. V javnem interesu se izvajajo vse naloge, razen izvajanja ribolova. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto sprejeti z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne z zakonom opredeljene razlike.

  • VSRS Sodba in sklep II Ips 51/2020, II Ips 227/2018
    Vrhovno sodišče RS · 11. 12. 2020besedilo 2014–2023

    Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

  • UPRS Sodba I U 929/2018-11
    Upravno sodišče RS · 13. 2. 2020besedilo 2014–2023

    Tožnik zahteve za vpis v vodno knjigo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni bil upravičen podati. Za upravno zadevo gre namreč, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, kar v tem primeru, kot rečeno, v ZV-1 in Pravilniku o vodni knjigi, kot relevantnih področnih predpisih, ni določeno. ZV-1 pridobitve vodne pravice na način, kot to zahteva tožnik (z neposrednim vpisom v vodno knjigo na podlagi sklicevanja na že pridobljeno vodno pravico s strani njegovih pravnih prednikov, kar dokazuje z vpisom v vodno knjigo Avstroogrske in v vodni kataster Avstroogrske iz leta 1913 ter z ostalimi listinami, predloženimi v tem postopku, med drugim s soglasjem Elektra ... za priključitev št. 539649), ne omogoča. Ali je pravna kontinuiteta v zvezi s pridobitvijo vodne pravice podana, kar zatrjuje in s prej navedenimi listinami dokazuje tožnik v tem postopku, je torej lahko zgolj stvar presoje v takšnem (posebnem) postopku pridobitve vodne pravice.

  • UPRS Sodba I U 1294/2016-33
    Upravno sodišče RS · 17. 4. 2019besedilo 2014–2023

    Tožeča stranka s svojo zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja v konkretnem primeru od zavezanke zahtevala podatke, za katere ta, kot gospodarska družba, nima javnega pooblastila za njihovo zbiranje. Zbira jih lahko le v okviru (zasebnega) opravljanja gospodarske dejavnosti. Aarhuška konvencija in Direktiva 2003/4/ES glede dostopa do okoljskih informacij določata le, da so organi oblasti dolžni dati prosilcu na njegovo zahtevo na razpolago informacije o okolju, ki jih hranijo ali jih hranijo zanje. Tožeča stranka je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja zahtevala podatke, ki niso "okoljski podatki" čeprav se nahajajo pri poslovnem subjektu pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, saj se zahtevani podatki ne nanašajo na opravljanje nalog javne uprave na področju okolja.

  • UPRS sodba III U 265/2013
    Upravno sodišče RS · 24. 4. 2014besedilo 2008–2014

    Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Zato je pravilno stališče toženke, da tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

  • UPRS sodba III U 216/2013
    Upravno sodišče RS · 17. 4. 2014besedilo 2008–2014

    Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

  • VSRS Sodba X Ips 497/2011
    Vrhovno sodišče RS · 7. 11. 2012besedilo 2008–2014

    Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi drugače, torej tudi s kapnico. To pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje očitno spregledala in teh določb ZGO-1B in Odloka pri svoji odločitvi nista upoštevala.

  • VSL sodba II Cp 3750/2009
    Višje sodišče v Ljubljani · 3. 6. 2010besedilo 2008–2014

    Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.

  • SEU odločba
    Sodišče EU · 16. 4. 2014besedilo 2008–2014

    Brez jedra.