VSL sodba I Cp 4063/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

o b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0876 I 10764/2007 z dne 26. 9. 2007 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke, glede tretje tožeče stranke pa je tožbo zavrglo (1. točka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 472,61 EUR z obrestmi (2. točka).

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – upb3 in št. 45/08; v nadaljevanju ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev glede zavrnitve zahtevka napačna in da razlogi zanjo med seboj nasprotujejo. Tožena stranka je lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovi V. c. 45, v L. in je zato dolžna plačevati sredstva v rezervni sklad. Prvo sodišče je zavrnilo zahtevek, ker meni, da tožena stranka plačila v rezervni sklad ne dolguje vsakemu posameznemu etažnemu lastniku, pač pa rezervnemu skladu. V nadaljevanju pa ugotavlja, da so etažni lastniki aktivno legitimirani za vložitev tožbe na plačilo neizvršenih plačil v rezervni sklad. Gre za njihova sredstva, ki jih vodi upravnik. Iz izpiska knjigovodske evidence je razvidno, da gre za vplačila v rezervni sklad, zato je jasna narava zahtevka. Rezervni sklad nima procesne sposobnosti, ampak ga predstavljajo etažni lastniki, ki so edini aktivno legitimirani terjati neplačana sredstva. Nejasno je zato stališče prvega sodišča, da neplačnik sredstev ne dolguje njim, hkrati pa jim prizna aktivno legitimacijo.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vsebine pritožbe razvidno, da tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev tožbenega zahtevka, ter v stroškovnem delu (1. stavek 1. točke in 2. točka izreka). Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo sodbo v tem obsegu (1. odstavek 350. člena ZPP). V preostalem delu je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga uveljavljajo tožniki ne presega 2.000,00 EUR (glej 1. odstavek 443. člena ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa se sme sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna, je pravilno. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna

,

mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti (primerjaj: J. Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, str. 368).

V obravnavani zadevi gre za izterjavo sredstev rezervnega sklada. V primeru, ko etažni lastnik ne plačuje stroškov v rezervni sklad, so ostali etažni lastniki aktivno legitimirani, da vložijo tožbo, s katero od neplačnika zahtevajo plačilo stroškov rezervnega sklada (2. odstavek 119. člena SPZ). Ker so sredstva v rezervni sklad zbrana na posebnem računu, s katerim gospodari upravnik, gre za skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, kar pomeni, da vplačilo v rezervni sklad lahko zahtevajo vsi ali pa samo eden od etažnih lastnikov. Stališče prvega sodišča, da ostali etažni lastniki ne morejo zahtevati plačila teh sredstev njim samim, pač pa na račun rezervnega sklada, torej v rezervni sklad, je pravilno. Tožniki so sicer aktivno legitimirani za vložitev tožbe na plačilo neizvršenih plačil v rezervni sklad s strani neplačnika, vendar pa iz dejstev v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavljajo v tožbenem zahtevku. Posamezni etažni lastnik, ki ni plačal sredstev v rezervni sklad (na račun rezervnega sklada), nič ne dolguje drugemu etažnemu lastniku, kot to zahtevajo tožniki. Z tožbenim zahtevkom namreč terjajo od toženca, da njim (na njihov račun) plača vtoževano denarno terjatev, ne pa v korist in na račun rezervnega sklada, ki so ga ustanovili etažni lastniki za kritje stroškov rednega vzdrževanja. Rezervni sklad seveda nima nobene procesne sposobnosti, toda tožniki ne morejo terjati od toženca plačilo denarnih sredstev (iz naslova rezervnega sklada) ustanoviteljem rezervnega sklada. Obveznost je izpolnjena, kadar je opravljena na račun rezervnega sklada. Tožbeni zahtevek se zato lahko glasi zgolj na plačilo zneska na določen račun rezervnega sklada. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je zato, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).