VSRS Sodba X Ips 317/2005

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.m. z dne 26. 2. 2002, s katerim je organ prve stopnje zoper tožnico začel postopek prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bila tožnica ena od dveh družbenikov družbe A. d.o.o. s 50% deležem v kapitalu in da je družba prenehala z izbrisom iz sodnega registra na podlagi določbe 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se razveljavitev določb ZFPPod z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, na tožničin primer ne nanaša. V obravnavanem primeru gre za družbo z dvema družbenikoma z enakima deležema, ki sta bila oba tudi pooblaščena za zastopanje in kot taka vpisana v sodni register. V takem primeru, upoštevajoč naravo kapitalskih družb, kjer se odločitve sprejemajo z večino glasov, en sam družbenik ne more sprejemati odločitev, tega pa ne more spremeniti niti navedba, da tožnica v družbi ni bila zaposlena.

3Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Obrazložitev sodišča je pomanjkljiva in ni v skladu s spisno dokumentacijo. Tožnica ni bila zaposlena v družbi, ampak drugod, medtem ko je za poslovanje družbe v celoti skrbel drugi družbenik, ki je bil v tej družbi tudi vseskozi zaposlen. V pritožbi zoper odločbo prve stopnje se glede svojega vpliva v družbi niti ni mogla sklicevati, saj po takrat veljavnem zakonu ni bila podana njena osebna odgovornost, oziroma je ta obstajala le do višine njenega deleža v družbi, citirana odločba Ustavnega sodišča pa je bila sprejeta šele po vložitvi njene pritožbe. Organ druge stopnje in sodišče bi morala dopolniti ugotovitveni postopek tako, da bi dejansko ugotovila, kakšen položaj je imela kot družbenica v družbi. Tožnica še navaja, da dolgovnemu seznamu ni bil priložen obračun zamudnih obresti in da je tek zamudnih obresti, določen z izpodbijano prvostopenjsko odločbo, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004.

4Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnice ni mogoče šteti za pasivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, pravilna in zakonita. Tožnica je imela 50% delež v kapitalu družbe in je bila enako kot drugi družbenik zastopnica družbe. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je za presojo odgovornosti družbenikov odločilno, ali so imeli možnost vplivati na poslovanje družbe, ne pa, ali so možnost vpliva na poslovanje družbe tudi dejansko izkoristili. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so tožničini ugovori v zvezi z v vplivom na poslovanje družbe neizkazani, saj zanje ni predložila niti predlagala izvedbe nobenega dokaza.

9Revizija ugovarja višini zamudnih obresti, kot izhajajo iz dolgovnega seznama, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, in sicer, da pravilnosti obračuna zamudnih obresti ni mogoče preveriti, ker dolgovnemu seznamu ni priložen obračun zamudnih obresti. V skladu s 87. členom ZUS-1 smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija, tožnica pa niti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo niti v tožbi v upravnem sporu ni ugovarjala višini obračunanih zamudnih obresti, kot izhajajo iz dolgovnega seznama, ki je priloga izpodbijanemu sklepu o uvedbi postopka prisilne izterjave. Poleg tega Zakon o davčnem postopku – ZDavP v 46. členu daje možnost dolžniku, ki ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa, tožnica pa ne navaja, niti to ne izhaja iz podatkov spisa, da bi tak vpogled zahtevala.

10Revizija se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedena odločba Ustavnega sodišča na obravnavano zadevo ne nanaša. Odločba Ustavnega sodišča se v skladu s 406. členom ZDavP-1 nanaša samo na zadeve, o katerih v času, ko je bila izdana, še ni bilo pravnomočno odločeno in je postopek še v teku. V obravnavani zadevi ni sporno, da so odmerne odločbe, ki so zaobsežene v dolgovnem seznamu in s katerimi je bila ugotovljena davčna obveznost pravne prednice dolžnice, že pravnomočne. Zato tožničine navedbe o teku obresti glede na odločbo Ustavnega sodišča niso upoštevne.

11Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje tožnica, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.