87. člen ZUS-1

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo. Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1. V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na obdavčenje (načelo materialne resnice).

Tožnik ni izkazal takšnih posebnih okoliščin glede verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi bila močnejša od prevladujoče javne koristi v davčnih postopkih.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Zatrjevano pomanjkanje oziroma neenotnost sodne prakse se mora nanašati na konkretno pravno vprašanje, zato mora revident izpostaviti pravno vprašanje, glede katerega naj bi bila sodna praksa neenotna oziroma pomanjkljiva. Navedbe, ki so nedovoljene revizijske novote, ne morejo biti podlaga za dovoljenost revizije. Zelo hudih posledic izpodbijane odločbe revident ne more uspešno izkazovati zgolj z navedbo višine naložene obveznosti in višino svoje pokojnine, ki jo prejema na svoj transakcijski račun.

Ker je sodišče prve stopnje že v prvem postopku presojalo dejansko stanje (presojalo je listine), v ponovljenem sojenju, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča, s katerim je bila prva sodba zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (pomanjkljiva dokazna ocena in protispisnost) razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje z napotkom, da se odpravijo pomanjkljivosti, ne more s sklicevanjem na revizijske novote, zavrniti ponovne presoje listin, ki jih je že presojalo.

Davčno olajšavo za vlaganje na demografsko ogroženih območjih po ZDDPO (1990) lahko po uveljavitvi ZDDPO (1993) do konca uveljavi le tista pravna oseba, ki jo je uveljavljala na dan začetka uporabe ZDDPO (1993).

Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče ne raziskuje oziroma preizkuša dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, po uradni dolžnosti oziroma v celoti, temveč zgolj v takšnem obsegu, kot ga v tožbi določi tožeča stranka sama, s konkretnimi navedbami oziroma trditvami o napakah ali pomanjkljivostih tega dejanskega stanja. Sodišče meni, da mu določba 87. člena ZUS-1 ne daje podlage, da bi v ponovljenem postopku upoštevalo novote, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (in ne na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu), s tem pa v obravnavani zadevi tudi ne podlage, da bi v okviru teh navedb raziskovalo oziroma preizkušalo to dejansko stanje.

Odgovornost glavnega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila (drugi odstavek 95. člena ZDavP). Iz navedene določbe torej vsebinsko izhaja pobot medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca.

Oseba, ki je odgovorna za carinski prekršek, ker blaga v tranzitu ni predala namembni carinski izpostavi, je prva, ki pride v poštev kot carinski zavezanec.

Če se carinski organ odloči za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije, se odloči za naknadni obračun carinskega dolga na podlagi rezultatov naknadnega preverjanja. Če da v ta namen blago v analizo carinskemu laboratoriju, ta laboratorij v carinskih postopkih ne nastopa kot izvedenec v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku. Carinski laboratorij je namreč organizacijska enota Carinske uprave in nudi drugim enotam te uprave strokovno pomoč za odločanje v carinskih zadevah.

V reviziji se ni mogoče sklicevati na navedbe iz tožbe in upravnega postopka, saj je treba revizijske argumente jasno in opredeljeno navesti. Pri priznavanju odhodkov se v zadevah, ki se nanašajo na obdobja pred 1.1.2003, uporabljajo določbe novele ZDDPO-C. V reviziji je dopustno navajati nova dejstva in predlagati dokaze le, če se nanašajo na bistvene kršitve določb ZUS-1.

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik z gradbenimi deli poslabšal preglednost na občinskih cestah, je imel občinski inšpekcijski organ podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa v občinskem odloku, ki določa, da lahko občinski inšpektor odredi, da se v polju preglednosti odpravijo pomanjkljivosti in nepravilnosti, povzročene s kršenjem predpisanih ukrepov za zagotavljanje preglednosti ceste.

Samostojni podjetnik je davčni zavezanec iz poslovne dejavnosti, dokler ni izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov.

Inšpekcijski ukrepi so bili izrečeni investitorju objekta, ne pa tožnikoma kot lastnikoma zemljišča, na katerem je investitorjeva gradnja. Odstranitev nedovoljenega posega v prostor pomeni vzpostavitev stanja, ki je bilo pred posegom v prostor, zato iz tega razloga ni pričakovati, da bi imel tak poseg za posledico povzročitev škode tožnikoma. Tožnika tako nista izkazala, da bi bilo z obravnavano izvršbo poseženo v katero od njunih pravic oziroma pravnih koristi, zato ni bilo pogojev za njuno vključitev v postopek izvršbe (drugi odstavek 292. člena ZUP).

Tožnica je imela 50% delež v kapitalu družbe in je bila enako kot drugi družbenik zastopnica družbe. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je za presojo odgovornosti družbenikov odločilno, ali so imeli možnost vplivati na poslovanje družbe, ne pa, ali so možnost vpliva na poslovanje družbe tudi dejansko izkoristili.

Kadar sodišče prve stopnje v upravnem sporu sodi na seji, odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato obrazložitev zavrnitve izvedbe dokazov ni sestavni del sodbe. Opustitev vročitve odgovora na tožbo predstavlja kršitev pravil postopka le, če vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pavšalni odgovor na tožbo nima takšnega učinka. Po načelu upoštevanja nastanka poslovnega dogodka iz SRS se prihodki in odhodki upoštevajo ob njihovem nastanku. Enako velja za njihovo evidentiranje. Stroški financiranja se priznajo kot davčno potrebni le, če so porabljeni za financiranje davčnega zavezanca, ne pa tudi takrat, ko se z njimi financira tretje osebe.

Stranka sme v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.