VSRS Sklep X Ips 406/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 25. 9. 2009 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper akt župana Občine X z dne 29. 6. 2009, s katerim je bilo odločeno, da se šteje, da pobuda volivcev za vložitev zahteve za izdajo splošnega akta (ljudska iniciativa) ni bila vložena, saj kljub tožnikovi dopolnitvi predlagani »Občinski odlok o prepovedi sežiga ali sosežiga odpadkov in prepovedi uporabe iz odpadkov pridobljenih goriv na območju Občine X.« ni skladen z veljavno zakonodajo, ker se z njim onemogoča opravljanje dejavnosti, ki je zakonsko dovoljena in katere urejanje je v pristojnosti države.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih ( Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali sodi odločanje o problematiki (so)sežiganja odpadkov v pristojnost samoupravne lokalne skupnosti, ali pa je pravno urejanje tega področja dejansko prepuščeno državi in že po svoji naravi spada med njene izključne pristojnosti. Navaja še, da je pojem lokalne javne zadeve, na katerega se opira izpodbijana sodba, pravno nedoločen pojem, ki ga je treba napolniti z vsebino (kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-348/96), tega pa v zvezi s področjem so(sežiganja) odpadkov nista storila niti zakonodajalec niti sodna praksa, zato gre za pomembno nerešeno pravno vprašanje.

7Po presoji Vrhovnega sodišča pa vprašanje, ki ga revident izpostavlja ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi določbe 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 oba z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 oba z dne 9. 4. 2009). Prav tako vprašanje pa v obravnavani zadevi izpostavlja tudi revident, ker izhaja iz napačne domneve, da zakonodajalec na področju sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov ni razmejil pristojnosti med državo in lokalno skupnostjo v smislu prvega odstavka 140. člena Ustave RS (URS).

8Zakonodajalec je pristojnost med državo in lokalno skupnostjo na področju sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov jasno in nedvoumno razmejil v določbah 20., 82., 148. in 149. člena Zakona o varstvu okolja – ZVO-1 (Ur. l. RS, št. 39/2006-UPB1). Že iz določb 20. in 82. člena ZVO-1 tako jasno izhaja, da spada področje predelave in odstranitve odpadkov v pristojnost države. Ta dejavnost se namreč opravlja na podlagi ZVO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov vlade, za opravljanje te dejavnosti pa je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ki ga izda državni organ – pristojno ministrstvo. V pravni teoriji in praksi namreč ni sporno, da sodi v pristojnost države tista dejavnost, ki se opravlja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, za izvrševanje katerega je pristojna država oziroma državni organi. Razmejitev pristojnosti med državo in občino določa tudi 148. člen ZVO-1, ki med obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja uvršča sežiganje komunalnih odpadkov, in 149. člen, ki med obvezne občinske gospodarske javne službe uvršča poleg zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, ki glede na določbo 21. člena Zakona o lokalni samoupravi - ZLS sodita med izvirne lokalne pristojnosti, tudi odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov. Iz citiranih določb ZVO-1 tako jasno izhaja, da je vsaka predelava in odstranitev odpadkov, tako tudi sežig in sosežig, v pristojnosti države.

9Ker že iz jezikovne razlage citiranih določb ZVO-1 jasno izhaja, da je sežiganje oziroma sosežiganje odpadkov v pristojnosti države, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski razmejitvi pristojnosti sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje. K temu Vrhovno sodišče še dodaja, da je tudi revidentova razlaga odločbe Ustavnega sodišča U-I-348/96, napačna, saj revident bere in povzema le del obrazložitve: „da občina ureja lokalne zadeve na podlagi prvega odstavka 140. člena URS in za uresničevanje te naloge ne potrebuje posebnega zakonskega pooblastila“, spregleda pa obrazložitev kjer Ustavno sodišče navaja: „da občina pri tem ne sme preseči ustavnega okvira in s svojim normativnim urejanjem poseči v državne pristojnosti“.

10Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zato, da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11V obravnavanem primeru revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje s sklicevanjem na navedbe v drugih vlogah in dodatno navaja, da bo moral kot prebivalec občine X. še naprej trpeti večjo stopnjo onesnaženosti okolja in škodljive vplive na svoje zdravje, kar pomeni, da bo še naprej izpostavljen povečanemu tveganju pljučnega raka, raka glave in vratu ter nevarnosti zgodnejše smrti.

12Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja in jo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnava le, če revident izkaže obstoj pogojev za njeno dovoljenost, zato se revident ne more sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podal v upravnem postopku in upravnem sporu, temveč mora argumente za njeno dovoljenost in tudi argumente, ki naj bi revizijo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. Vrhovno sodišče zato revidentovega sklicevanja na navedbe v drugih vlogah ni upoštevalo. Z navedbami, da bo moral še naprej trpeti večjo stopnjo onesnaženosti okolja in škodljive vplive na svoje zdravje, pa revident opisuje obstoječe stanje, ki ga povzema iz elaborata »Zdravje za ...«, izdelovalca Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana, november 2008, in elaborata »Razširjenost rakavih bolezni v Sloveniji in ...“, izdelovalca Onkoliški inštitut Ljubljana, september 2008, oba pa sta del projekta »Od podrobnejše analize okolja in zdravja v zasavski regiji do odpravljanja razlik v zdravju«. To stanje pa po presoji Vrhovnega sodišča ni posledica odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Ker revident ne zatrjuje in ne izkazuje zelo hudih posledic odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je Vrhovno sodišče ocenilo, da v obravnavanem primeru revident pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

13Ker revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

14Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).