VSM sklep I Cp 298/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z v uvodu navedenim sklepom o dedovanju po pokojnem Ludviku Smodišu je sodišče prve stopnje v točki A)/1. izreka ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine: delež 15/22 vl. št. .. k.o. ... s parc. št. ... in delež 1/1 vl. št. ... k.o. .. s parc. št. ..., kar je v naravi okrog 3,80 ha zemlje in se oceni na 5.700,00 EUR ter hiša s tremi gospodarskimi poslopji, kar se oceni na 40.000,00 EUR. Od te vrednosti je odbilo pogrebne stroške in stroške za postavitev nagrobnega spomenika v znesku 2.500,00 EUR ter terjatev občine ... v znesku 13.447,87 EUR, prav tako pa terjatev zakonite dedinje v znesku 7.719,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2006 dalje ter terjatev Republike Slovenije v znesku 78,10 EUR, tako da znaša vrednost čiste zapuščine 21.954,45 EUR. Od tega zneska je odmerilo sodno takso v višini 351,00 EUR. V točki A)/2. izreka je ugotovilo, da je bil zapustnik vdovec, imel je hčer V., ki bi po zakonu dedovala celotno zapuščino, napravil pa je pisno oporoko pred pričami dne ..., po kateri je vse svoje premoženje prepustil Občini ... V nadaljevanju pojasnjuje, da je zapustnikova hči ugovarjala veljavnosti takšne oporoke, saj je kot priča pri njeni sestavi sodeloval župan Občine ..., medtem ko je Občina ... zahtevala, da se zapuščina prenese nanjo, skladno z določili oporoke. V točki B) izreka je sodišče prve stopnje kot dedinjo po zakonu razglasilo zapustnikovo hči V.H., rojeno ..., do celote zapuščine ter nato v točki C) izreka odredilo, da se pri zapustniku lastnih nepremičninah po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na zgoraj navedeno dedinjo.

Obrazložilo je, da pisna oporoka pred pričami z dne ..., s katero je zapustnik vse svoje premoženje prepustil Občini ..., zaradi pomanjkanja obličnostnih zahtev skladno z določilom 68. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni veljavna, saj je zapustnik z oporoko svoje premoženje zapustil Občini ..., župan, ki predstavlja in zastopa občino, pa je pri tej oporoki sodeloval kot oporočna priča. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do dedovanja po zakonu in kot edino zakonito dedinjo po pokojnem razglasilo hči VH. V zvezi s terjatvijo v višini 13.447, 87 EUR, ki jo je v zapuščinskem postopku priglasila Občina ..., je pojasnilo, da ta ni zahtevala omejitve dedovanja po 128. členu ZD, lahko pa to terjatev nasproti dediču uveljavlja izven zapuščinskega postopka.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje Občina ... (v nadaljevanju Občina) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD (pri tem pa se pritožba nepravilno sklicuje na določila Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj ZD v 163. členu neposredno napotuje na subsidiarno uporabo določil ZPP). Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, ko je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti čiste zapuščine v izreku sicer odbilo terjatev, ki jo je priglasila Občina, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je ni upoštevalo, saj Občino napotuje na vložitev zahtevka zoper dediče zunaj zapuščinskega postopka. Navaja še, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa pojasni, da ni omejilo dedovanja skladno z določilom 128. člena ZD, saj Občina tega ni zahtevala, pri čemer pa po stališču pritožbe iz izreka izhaja nasprotno. Pritožnica tudi meni, da pri določilu 128. člena ZD ne gre za dispozitivno določbo in je Občina, s tem, ko je svojo terjatev priglasila v zapuščinskem postopku, izkoristila svojo pravico do povračila zapustniku zagotovljene pomoči in omejitve dedovanja skladno s 128. členom ZD ni potrebno posebej zahtevati, saj more v tem primeru sodišče citirano določilo neposredno uporabiti. Po stališču pritožbe je v predmetni zadevi tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, v posledici tega pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica poudarja, da je iz sporne oporoke jasno razvidna volja zapustnika, da vse premoženje deduje Občina ter izpostavlja, da določilo 68. člena ZD kot neveljavna določa tista določila oporoke, s katerimi se kaj zapušča priči, ki je sodelovala pri sestavi oporoke in v zvezi s tem zatrjuje, da je župan Občine FŠ oporoko podpisal kot fizična oseba in ne župan, zato je namenu prepovedi, da pri sestavi oporoke kot priče ne morejo sodelovati osebe, ki imajo interes na pridobitvi celotne ali dela zapuščine, v tem primeru zadoščeno, saj župan Občine osebno, neposredno in niti posredno, ne bi imel nobene koristi zaradi oporočnega dedovanja. Z ozirom na navedeno pritožnica vztraja, da je oporoka pred pričami z dne 1.3.2004 veljavna in je zadostila pogojem, ki jih določa zakon.

Pritožna ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za pravno presojo pomembna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da tudi preostala pritožbena razloga ne moreta biti uspešna.

Pritožbeno sodišče po pregledu in preizkusu zadeve ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor to zatrjuje pritožba, ki zmoto meni, da iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je v predmetni zadevi prišlo do omejitve dedovanja skladno z določilom 128. člena ZD v korist Občine. Iz tega razloga zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa, kjer sodišče prve stopnje Občini pojasnjuje, da lahko svojo terjatev zoper dedinjo pokojnega uveljavlja izven zapuščinskega postopka, ni podano in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. V skladu s prvim odstavkom 128. člena ZD sicer res velja, da se dedovanje osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, kar se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina občine, v kolikor se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje, ki na tak način postane lastnina občine, se s sklepom sodišča izroči pristojnemu organu občine (drugi odstavek 128. člena ZD). Pri prehodu premoženja, ki preide v lastnino občine, ne gre za dedovanje, vendar pa se lahko opravi le po smrti zapustnika in se o tem odloči v zapuščinskem postopku, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa niti ne ugotavlja, da je prišlo do omejitve dedovanja skladno s 128. členom ZD in v kakšni višini, niti izrek ne vsebuje sklepa o izročitvi premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, dajalcu pomoči, zmotno pa pritožba meni, da je bila dolžnost zapuščinskega sodišča v smislu 128. člena ZD postopati po uradni dolžnosti že zgolj iz razloga, ker je Občina svojo terjatev iz naslova zagotovljene socialne pomoči priglasila v zapuščinskem postopku. Pritožbeno sodišče namreč sprejema argumentacijo pravne doktrine, ki zastopa stališče, da sodišče o omejitvi dedovanja v skladu z že zgoraj citiranimi določili ZD odloči le na zahtevo dajalca pomoči, saj v skladu s sedanjo ustavno ureditvijo državna oziroma občinska lastnina ne uživa več posebnega varstva in je zato v danem primeru na strani Občine, da uveljavi svoje premoženjske interese skladno z možnostmi, ki jih ponuja ZD (glej Karel Zupančič v Dedovanje, osma spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 33, 34). Iz listine v prilogi C2, na podlagi katere je Občina na zapuščinski obravnavi priglasila svojo terjatev, ne izhaja, da bi uveljavljala omejitev dedovanja skladno s 128. členom ZD, tega ne izrazi niti na sami obravnavi, pri čemer velja pojasniti, da zahtevek dajalca pomoč ni denarna terjatev do zapuščine, temveč se na osnovi takega zahtevka izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo, iz podatkov zapuščinskega spisa pa ne izhaja, da bi Občina tak zahtevek postavila. Pritožbeno sodišče pa pripominja le še, da izhajajoč iz specifikacije Občine v prilogi C2 znesek v višini 13.447,87 EUR niti ne predstavlja v celoti vrednosti zagotovljene pomoči v skladu s predpisi o socialnem varstvu, temveč gre deloma za terjatev iz drugega pravnega naslova.

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje priglašeno terjatev Občine v višini 13.447,87 EUR v izreku izpodbijanega sklepa pravilno upoštevalo zgolj kot dolg zapuščine pri ugotavljanju vrednosti čiste zapuščine. Slednja se namreč obračuna tako, da se od premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), odštejejo zapustnikovi dolgovi in dolgovi zapuščine (pasiva zapuščine). Ob tem pa je potrebno pripomniti, da se vrednost čiste zapuščine v zapuščinskem postopku ugotavlja zgolj za potrebe odmere sodne takse, kar je sodišče prve stopnje v danem primeru tudi storilo. Tako predmetni sklep o dedovanju še ne prestavlja ustreznega pravnega naslova, na podlagi katerega bi Občina lahko uveljavljala svojo terjatev, kar je tudi razlog, da jo je sodišče prve stopnje usmerilo, da svojo terjatev izven okvirov zapuščinskega postopka uveljavlja zoper dediče zapustnika. V skladu s 132. členom ZD namreč pokojnikova zapuščina (tako aktiva kot pasiva) preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti in morajo upniki zato svoje terjatve od tega trenutka dalje uveljavljati nasproti dedičem, ki skladno s prvim odstavkom 142. člena ZD za zapustnikove dolgove odgovarjajo do višine podedovanega premoženja.

Neutemeljeno pritožba graja tudi prvostopenjsko materialnopravno odločitev v zvezi s vprašanjem veljavnosti oporoke z dne 1.3.2004, saj je ta pravilna in hkrati temelji na pravilno ugotovljeni dejanski podlagi. Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da oporočitelj izjavi voljo, ki jo je po vsebini mogoče šteti za oporočno razpolaganje s premoženjem; da je oporočitelj hotel napraviti oporoko (animus testandi) ter da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost takšne oblike oporoke določa ZD. Z oziroma na vsebino sporne pisne oporoke, kot je ta razvidna na listovni številki 23 sodnega spisa, sicer ni dvoma o tem, da sta prva dva izmed zgoraj navedenih pogojev izpolnjena, vendar pa je pravilna prvostopenjska pravna presoja, da ima sporna oporoka formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih ji ni moč priznati veljave.

Oporoka je strogo obličen pravni posel za primer smrti, vendar pa ima neupoštevanje obličnostnih zahtev v skladu s 76. členom ZD za posledico le lažjo stopnjo neveljavnosti, to je izpodbojnost. Neveljavnost oporke v smislu citiranega določila je v danem primeru uveljavljala hči zapustnika, ki je edina zakonita dedinja, s čemer izkazuje tudi pravni interes, saj v primeru neveljavnosti oporoke nastopi dedovanje po zakonu. Ob tem, ko je sporna oporoka sicer sestavljena skladno s 64. členom ZD, pa je potrebno upoštevati še določilo drugega odstavka 67. člena ZD, ki določa, katere osebe pri pisni oporoki pred pričami ne morejo biti priča (relativna nesposobnost biti priča). Sicer župan Občine ne sodi v krog oseb iz drugega odstavka 67. člena ZD, vendar pa sankcija neveljavnosti posamezna oporočna določila oziroma celotno oporoka lahko zajame tudi, kadar se z njo kaj zapušča osebi, ki je pri takšni oporoki sodelovala kot priča (68. člen ZD). V obravnavanem primeru, ko je zapustnik s sporno oporoko celotno svoje premoženje naklonil Občini, se ta ne more uspešno sklicevati, da je njen župan, ki je pri sestavi oporoke sodeloval kot oporočna priča, nastopal v funkciji fizične osebe in iz tega razloga ni mogoče šteti, da ima zaradi oporočne naklonitve kakršnokoli korist, saj v danem primeru vendar gre za tako tesno prepletenost interesov oporočne priče kot fizične osebe in kot organa občine, v korist katere je zapustnik z oporoko razpolagal, da nastopanje oporočne priče v svojstvu fizične osebe oziroma v funkciji župana ni mogoče ločiti v dve samostojni interesni sferi, za kar si pritožba sicer prizadeva. Župan je skladno z 28. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) organ občine, ki občino predstavlja in zastopa (prvi odstavek 33. člena ZLS), je občinski funkcionar in to funkcijo opravlja praviloma nepoklicno (prvi in drugi odstavek ZLS), zaradi česar soodvisnost in povezanost njegovih ravnanj v funkciji župana in kot fizične osebe le še dodatno pride do izraza, saj je ob opravljanju te funkcije že po naravi stvari na dlani, da si takšna oseba s celotno sfero svoje osebnosti prizadeva za dobrobit občine kot lokalne skupnosti in gotovo, tudi kadar nastopa v svojstvu fizične osebe in torej ne gre za dejanja, ki so povezana z izvrševanjem lokalne oblasti, njena ravnanja determinira korist občine. Sploh v danem primeru, ko je korist Občine zaradi oporočnega razpolaganja več kot očitna, o ločevanju zasebnih interesov od interesov lokalne skupnosti ni mogoče govoriti. Ob tako navedenem pritožbeno sodišče lahko le pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da župan občine pri oporoki, s katero zapustnik razpolaga v korist te občine, ne more nastopati kot oporočna priča. Zaradi oporočne naklonitve oporočni priči so v skladu z 68. členom ZD sicer lahko neveljavna tudi samo posamezna oporočna določila, vendar v danem primeru, ko je zapustnik s celotnim svojim premoženjem za primer smrti razpolagal v korist Občine, neveljavnost oporoko z dne ... zadene v celoti. V posledici navedenega je tako pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da po pokojnem Ludviku Smodišu nastopi dedovanje po zakonu, pri čemer celotno zapuščino deduje edina zakonita dedinja v 1. dednem redu, to je zapustnikova hči VH.

Vsled vsega navedenega pritožbi Občine ... ni bilo mogoče priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.