68. člen ZD

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

V prvem odstavku 64. člena ZD določa, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. V primeru oporoke pred pričami se upošteva določba 68. člena ZD, skladno s katero je oporoka neveljavna v delu, s katerim se kaj zapusti pričam pri oporoki. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da določila navedene oporoke niso veljavna, saj naj bi z njo zapustnica vse svoje premoženje zapustila ravno obema oporočnima pričama. Pri testiranju ima oblika poseben pomen, zato strogih obličnostnih zahtev ni mogoče zaobiti (forma ad valorem). Zato tudi ni bilo treba, kot meni pritožba, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo pritožnika o okoliščinah, saj njegovo zaslišanje ne bi moglo vlivati na drugačno presojo listine, ki je jasna, nedvoumna in ji tudi pritožnik dejansko ne nasprotuje.

Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je treba presojati ločeno. Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali zapustnikovo premoženju (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem.

Med strankami je sporna razlaga 68. člena ZD, od katere je odvisen obstoj (ne)dopustnega sorodstvenega razmerja. Gre za spor o uporabi prava, torej za pravno vprašanje, o tem pa odloči zapuščinsko sodišče.

Zapustnica je v oporoki dedičema naložila, da zapustničinemu upniku plačata obveznost iz naslova posojila danega zapustnici v znesku 10.000,00 EUR. Gre za naložitev bremena oporočnim dedičem v skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZD.

Presoja, ali predstavlja predložena listina lastnoročno oporoko, je pravno vprašanje. Ker iz listine ni jasno, kdo je oporoko napisal, podpisa pa sta dva in ker sta na listini podpisana tudi domnevna oporočna dediča, listina ni lastnoročna oporoka po 73. členu ZD.

Glede obličnostnih zahtev je oporoka strogo formalen akt. V 68. členu ZD so izrecno določene osebe, ki lahko nastopajo kot priče pri pisni oporoki pred pričami. Vsakršno drugačno razumevanje zakonske določbe, ki je jasna, bi bilo v nasprotju s pravno predvidljivostjo ter z Ustavo zagotovljenimi pravicami do pravne varnosti (2. člen URS) ter pravice do dedovanja (33. člen Urs). Ratio predpisa, ki je eliminirati interes prič vplivati na voljo oporočitelja, bi sicer zahteval tudi vključitev zunajzakonskih partnerjev, vendar bi moral to ZD določiti.

Neveljavna je oporoka v delu, v katerem je oporočitelj naklonil zapuščino dediču, ki je v zunajzakonski skupnosti z oporočno pričo.

Nedovoljeno je oporočno razpolaganje s katerim oporočitelj nakloni dedni delež dedinji, ki je v zunajzakonski skupnosti z oporočno pričo.

Priznanje deleža na skupnem premoženju z oporoko ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali materialnim načelom, zato ni nična. Oporoka pa tudi ni neveljavna. Kdaj so razpolaganja v oporoki neveljavna, določa ZD v 68. členu (če se kaj zapušča sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem, bratom, sestram ter zakoncu teh oseb).

Zgolj dejstvo, da izvedensko mnenje ne dokazuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca. Za veljavnost pisne oporoke pred pričami ni pomembno, kdo listino (oporoko) sestavi.

Namen določb drugega odstavka 67. člena in 68. člen ZD je pri aktu testiranja izključiti vsakršno možnost vplivanja na vsebino oporoke vseh tistih, ki imajo po zakonodajalčevem prepričanju za to dovolj močan interes. Ker je krog teh oseb v omenjenih določbah določno opredeljen, so okoliščine, kot je na primer svaštvena ali pa zgolj dejanska vez oporočne priče z oporočiteljem, najsi bo ta še tako tesna in pristna, pravno upoštevne le, v kolikor oseba, ki je priča oporoki, sodi v zakonsko začrtan interesni spekter, sicer ne.

V obravnavanem primeru, ko je zapustnik s sporno oporoko celotno svoje premoženje naklonil Občini, se ta ne more uspešno sklicevati, da je njen župan, ki je pri sestavi oporoke sodeloval kot oporočna priča, nastopal v funkciji fizične osebe in iz tega razloga ni mogoče šteti, da ima zaradi oporočne naklonitve kakršnokoli korist, saj v danem primeru vendar gre za tako tesno prepletenost interesov oporočne priče kot fizične osebe in kot organa občine, v korist katere je zapustnik z oporoko razpolagal, da nastopanje oporočne priče v svojstvu fizične osebe oziroma v funkciji župana ni mogoče ločiti v dve samostojni interesni sferi, za kar si pritožba sicer prizadeva. Župan je organ občine, ki občino predstavlja in zastopa, je občinski funkcionar in to funkcijo opravlja praviloma nepoklicno, zaradi česar soodvisnost in povezanost njegovih ravnanj v funkciji župana in kot fizične osebe le še dodatno pride do izraza, saj je ob opravljanju te funkcije že po naravi stvari na dlani, da si takšna oseba s celotno sfero svoje osebnosti prizadeva za dobrobit občine kot lokalne skupnosti in gotovo, tudi kadar nastopa v svojstvu fizične osebe in torej ne gre za dejanja, ki so povezana z izvršev

Če oporoko kot priča podpiše oseba, ki ne more biti priča, njenega podpisa ni mogoče upoštevati. Tako pomanjkljiva pisna oporoka pred pričami ni veljavna. Ne gre zgolj za neveljavno razpolaganje v oporoki.

Ker Zakon o dedovanju na različen način določa krog oseb, ki niso sposobne biti priča pri pisni oporoki pred pričami na eni strani (68. člen) in pri ustni oporoki na drugi strani (75. člen) in glede na to, da je vloga prič pri eni in pri drugi vrsti oporoke različna, je 68. člen Zakona treba razumeti tako, da se besedna zveza "teh oseb" nanaša le na sodnika, ki je oporoko sestavil, in na priče pri oporoki.

Besedica "vseh" v 75. členu ZD kaže na zakonodajalčev namen, da se za razliko od 68. člena ZD kot t.i. relativno nesposobne osebe biti priča pri ustni oporoki določijo tudi zakonci vseh oseb, naštetih v tem določilu, medtem ko to ne velja za zakonce vseh oseb, naštetih v 68. členu ZD oziroma velja le za zakonca sodnika, ki je oporoko sestavil, in zakonce prič pri oporoki.

Kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, je to pravno vprašanje na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje (tretji odstavek 210. člena ZD). Kadar pa je med dediči spor o vprašanju veljavnosti oporoke, torej o tem, ali je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oporoke določa ZD, je to v pretežni meri dejansko vprašanje, o katerem se odloča v pravdi, po izvedenem dokaznem postopku.