VSL sodba I Cpg 51/2010

Pritožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za zakonske zamudne obresti:

od 574.056,70 SIT in od 376.685,10 SIT za čas od 1.1.2002 dalje ter

od 216.745,70 SIT in od 7.209,10 SIT v višini, ki presega višino glavnic

in se v tem obsegu razveljavi 1. točka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/03749 z dne 28.06.2001.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka in v celoti 2. točka izreka izpodbijane sodbe.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/03749, z dne 28.06.2001 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, ter sklenilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 235,35 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/03749, z dne 28.06.2001 v celoti razveljavi in tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške postopka in pritožbene stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba očita, da je prvostopno sodišče s tem, ko je obrazloženo sodbo izdalo šele po več kot sedmih letih po opravljeni glavni obravnavi, prekoračilo vse dopustne roke in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja, saj ugotavlja, da daljši časovni zamik med zadnjim narokom za glavno obravnavo (oktober 2002) in dnem izdaje obrazložene sodbe (november 2009) ni posledica neaktivnosti sodišča prve stopnje, temveč procesnih zapletov v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo. Zaradi pritožb tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za oprostitev plačila sodne takse, oziroma zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke štelo za umaknjeno, je bil predmetni spis kar trikrat predložen v reševanje pritožbenemu sodišču. Od zadnjega sklepa pritožbenega sodišča (25.3.2009) do izdaje obrazložene sodbe (23.11.2009) je tako minilo osem mesecev, in ne sedem let, kot to neutemeljeno očita pritožba. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje tako ni zasledilo nezakonitosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženi stranki z opustitvijo vročitve vabila na glavno obravnavo 3.10.2002 ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker naj bi jo sodišče napačno vabilo na naslov Z 26, namesto na pravilen naslov C . 28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka vabila na narok 3.10.2002 ni dvignila (gl. vročilnico na l. št. 20), zato ji je bilo slednje pravilno vročeno po fikciji vročitve, v skladu z določbami 142. in 141. člena takrat veljavnega ZPP. Sodišče prve stopnje pa je, v skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP, toženi stranki v času, ko je imela registriran s.p., vabilo vročalo tudi na pravilnem naslovu, to je na naslovu, ki je bil vpisan v register – Z. 26, L (priloga B7). Šele z ukinitvijo dejavnosti in izbrisom iz registra (30.6.2003), se je naslov tožene stranke spremenil (C. 28). Z zakonitim postopanjem prvostopnega sodišča je bila toženi stranki torej dana možnost obravnavanja pred sodiščem, te možnosti pa po svoji krivdi ni izkoristila.

Pritožba ima sicer prav, da je prvostopno sodišče samo spremenilo prvotno toženo stranko Zidarstvo in fasaderstvo B, s.p., v B. S., nima pa prav, da bi sodišče moralo dati toženi stranki možnost o tem se izjaviti. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas paziti, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in da je pravdno sposobna (80. čl. ZPP), z ukinitvijo dejavnosti in izbrisom iz Poslovnega registra pa se pravna subjektiviteta tožene stranke ni spremenila, saj je samostojni podjetnik, skladno z določbo 7. odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Prvostopno sodišče je po izbrisu Zidarstva in fasaderstva B., s.p. iz registra postopek pravilno nadaljevalo z B S, ne da bi se tožena stranka o tem izjavila.

Pritožbeno sodišče se, v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča o tem, da je bila prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama, da je bila tožena stranka dejanski naročnik in prevzemnik blaga ter da je bilo naročeno blago tudi dejansko izročeno toženi stranki. Tožeča stranka je svoje trditve dokazala s pričo I K ter listinskimi dokazi (naročilnice, dobavnice), s čimer je dokazno breme prevalila na toženo stranko. Ker slednja le-tega ni zmogla, je prvostopno sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja pri odločanju utemeljeno sledilo dokazanim navedbam in trditvam tožeče stranke. Glede na povedano je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo določbo 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pravilno pa ni uporabilo določbe 85. člena ZOR, saj tožena stranka, kot že obrazloženo, ni uspela dokazati svojih navedb, da je sporni material naročevala kot zastopnik v imenu zastopane D P.

Pritožbene navedbe, da je med DP in poslovodjo tožene stranke (g. M) obstajal dogovor, da bo ves material plačala P, ter da tožena stranka nikoli ni plačala nobenega računa tožeči stranki, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

Ne glede na zgoraj navedeno pa je pritožba delno utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče mora ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pri čemer pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje teka zakonskih zamudnih obresti nepravilno ni omejilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da tudi za te obresti velja pravilo iz 376. člena OZ, v skladu s katerim obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zamudne obresti, ki so že pred uveljavitvijo OZ dosegle glavnico, torej po samem zakonu prenehajo teči 1. 1. 2002, zamudne obresti, ki so glavnico dosegle po tem datumu, pa prenehajo teči z dnem, ko dosežejo glavnico. Pritožbeno sodišče je zato preverilo, kdaj so zahtevane zakonske zamudne obresti dosegle glavnico. Ugotovilo je, da so zakonske zamudne obresti od zneskov 574.056,70 SIT in 376.685,10 SIT do uveljavitve OZ (1.1.2002) že presegle glavnico, zato je njihov tek omejilo od 1.1.2002 dalje, zakonske zamudne obresti od zneskov 216.745,70 SIT in 7.209,10 SIT pa so dosegle glavnico po uveljavitvi OZ, zato je njihov tek omejilo v višini, ki presega glavnico.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v obrestnem delu odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 1. točka izreka in v celoti 2. točka izreka izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP), saj so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).