VSL sodba in sklep II Cp 1114/2010

Ugodi se toženčevi pritožbi v celoti, tožničini pritožbi pa delno ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita v II., III. in V. točki v celoti, v IV. točki pa delno in sicer v celoti v točki IV/3 ter se v delu glede obveznosti, katerih izterjava je predmet izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 02/01453, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v delu glede obveznosti iz naslova Sporazuma o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ v obliki notarskega zapisa notarke N. K. SV 1168/2003 ter odplačilne kreditne pogodbe št. 717.777 do upnika Z. B., registrirana zadruga z omejenim jamstvom, oziroma iz naslova zastavne pravice v zavarovanje izpolnitve te obveznosti, pa se tožba zavrže.

V preostalem obsegu (glede odločitve v točkah IV/1 in IV/2) se pritožba tožnice zavrne in se v tem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, v katerem tožnica zahteva, da sodi v skupno premoženje montažni objekt pred železniško postajo v B. in da je toženec dolžan izstaviti tožnici ustrezno zemljiškoknjižno listino, ter da se tožba zavrže v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje kupnina za montažni objekt pred železniško postajo v B. in vsa denarna sredstva na bančnih računih toženca pri NLB d.d. na dan prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank, ugotovitev deleža pravdnih strank na tem premoženju ter plačilo polovice zneska na teh bančnih računih (I. točka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika nasprotne tožbe ustavilo postopek po nasprotni tožbi (II. točka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank parc. št. 846/26 k.o., parc. št. 1246 k.o. I. in poslovni delež v nominalnem znesku 9.224,00 EUR v družbi E. d.o.o. L., ter da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka, poleg tega pa je še odločilo, da je toženec dolžan plačati toženki (prav: tožnici) znesek 33.383,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 1246 k.o. I. in zahtevek za izstavitev listine, primerne za vpis spremembe družbenikov v sodnem registru pri družbi E. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek tožnice, da obveznosti iz naslova sporazuma o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ v obliki notarskega zapisa notarke N. K. SV 1168/2003 in odplačilne kreditne pogodbe 717.777 ter obveznosti, katerih izterjava je predmet izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani In 02/01453, ne predstavljajo obveznosti iz 2. odstavka 56. člena ZZZDR (IV. točka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica vlaga pritožbo zoper IV. in V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice tudi v obsegu IV. točke izreka, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnica res na originaren način pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1246 k.o. I., vendar pa to še ne pomeni, da tožnica nima pravice zahtevati, da se njena lastninska pravica vpiše v zemljiško knjigo. Toženec je vpisan v zemljiški knjigi kot edini lastnik te nepremičnine ter lahko zato izstavi tožnici zemljiškoknjižno dovolilo. Ob pogoju dobrovernosti tretjega bi toženec lahko z nepremičnino sam popolnoma veljavno razpolagal. Zato je tožničin zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljen. Podoben položaj je glede zahtevka na izstavitev listine, primerne za vpis spremembe imetnikov poslovnih deležev pri družbi E. d.o.o. v sodnem registru. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne bi mogla postati družbenica gospodarske družbe mimo predpisov gospodarskega prava le na podlagi upravičenj iz skupnega premoženja, je napačno. Poslovni delež družbe je skupek upravičenj premoženjske narave, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev. Imetnika teh upravičenj sta oba zakonca. Tudi v tem primeru gre za originaren način pridobitve in zato tudi v tem primeru ni razloga, da se ta sprememba ne vpiše v sodni register. Izrek in obrazložitev sta sama s seboj v nasprotju, če se nanašata na lastninsko pravico na parc. št. 1246 k.o. I. ter na poslovni delež v navedeni družbi. Po eni strani je sodišče odločilo, da navedena nepremičnina in poslovni delež spadata v skupno premoženje pravdnih strank, po drugi strani pa je zavrnilo zahtevek za ustrezne vpise v zemljiški knjigi in sodnem registru. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti do upnika Z. B. in glede obveznosti, katerih izterjava je predmet postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 02/01453. Ti dolgovi ne predstavljajo dolga, ki bi imel kakršnokoli zvezo s skupnim premoženjem pravdnih strank. Tudi če ne bi bilo tako, odločitev sodišča prve stopnje o tem ne more biti pravilna. Ugotovitev, da naj bi bil znesek 180.000,00 EUR porabljen za nakup nepremičnine v B., je v nasprotju z listinami v spisu. Za nakup te nepremičnine je bilo treba plačati le 60.000,00 EUR. Zato znesek 180.000,00 EUR ni mogel biti porabljen za nakup te nepremičnine. Tudi toženec je priznal, da je prejeti znesek vložil v neko naložbo v M., zato ta dolg nima nobene zveze s skupnim premoženjem pravdnih strank. Odločitev sodišča prve stopnje bi bila lahko pravilna kvečjemu glede zneska posojila, ki je enak višini kupnine za nepremičnino v B., preostali znesek 120.000,00 EUR pa za ta namen ni mogel biti porabljen. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Toženec vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izpodbijane odločbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da mu kot stranki v postopku zaradi nezakonitega postopanja, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Med postopkom je toženec spremenil naslov, in sicer se je z Ž. 23 preselil na J. 35 v Ljubljani. Sodišče je imelo ta podatek, vendar pa tožencu ni vročalo sodnih pošiljk na novi naslov. Tako toženec ni bil pravilno vabljen niti na narok 27.11.2008, ko je sodišče nepravilno odločilo, da se šteje nasprotna tožba za umaknjeno. Ker toženec ni bil pravilno vabljen, sodišče ne bi smelo opraviti naroka v njegovi odsotnosti.

Tožnica je v odgovoru na toženčevo pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na vročeno tožničino pritožbo.

Pravdni stranki nista izpodbijali I. točke odločbe sodišča prve stopnje, ki je zato v tem delu pravnomočna.

Toženčeva pritožba je v celoti utemeljena, tožničina pritožba pa je delno utemeljena.

Glede toženčeve pritožbe

Toženec utemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec je med postopkom v letu 2008 spremenil svoj naslov (z Ž. 23 v L. se je preselil na J. 35 v L.), česar sicer sodišču ni sporočil (to je bil dolžan storiti na podlagi 1. odstavka 145. člena ZPP), vendar pa je tožnica sama naznanila sodišču prve stopnje toženčevo spremembo naslova na naroku 25.9.2008. Sodišče prve stopnje je nato tožencu na njegovem novem naslovu preko pošte vročilo sklep z dne 6.10.2008 (list. št. 168) in dopis z dne 29.10.2008 (list. št. 175). Na narok 27.11.2008 naj bi bil toženec (glede na odredbo sodnika na list. št. 181) vabljen tudi na svoj novi (sedanji) naslov, vendar pa mu je bilo vabilo poslano le na njegov prejšnji naslov (vročitev ni bila opravljena, saj se je pošta vrnila z oznako „preseljen“), ob tem pa je bila opravljena tudi vročitev preko sodne deske. Ker je sodišče razpolagalo z novim toženčevim naslovom, ni bilo razlogov za njegovo vabljenje na omenjeni narok na stari naslov, prav tako pa tudi ne za vročanje preko sodne deske v smislu 2. odstavka 145. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je bil toženec pravilno vabljen na narok 27.11.2008 preko sodne deske, in je zato opravilo narok v toženčevi odsotnosti ter zaključilo glavno obravnavo, vendar pa takšno ravnanje glede na doslej povedano ni bilo pravilno. Ker toženec ni bil pravilno vabljen na narok, oziroma vročitev vabila ni bila pravilna, sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti naroka 27.11.2008. Ker je to storilo, tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, to pa predstavlja že omenjeno absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede na povedano tudi ni bilo podlage za to, da je sodišče prve stopnje v smislu 4. odstavka 282. člena ZPP štelo nasprotno tožbo za umaknjeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni toženčevi pritožbi in razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka ter mu vrnilo zadevo v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Glede tožničine pritožbe

Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 1246 k.o. I. skupno premoženje pravdnih strank, njuna deleža na njej pa enaka. Poleg tega je zahtevala od toženca izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini v njeno korist do ½ od celote. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (dovolila). Če bo tožnica v ponovljenem postopku uspela z ugotovitvenim zahtevkom glede te nepremičnine (da je skupno premoženje in da ima na njej določen solastniški delež), bo to pomenilo, da je tožnica pridobila stvarna upravičenja na tej nepremičnini na originaren način, po samem zakonu (2. odstavek 51. člena ZZZDR), ne pa na podlagi kakšnega pravnega posla (na derivativen način), iz katerega bi izhajala toženčeva obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Toženec zato ni dolžan izstaviti tožnici take listine, tožnica pa bo lahko izposlovala vknjižbo svoje solastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi na podlagi ugotovitvenega dela izreka pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1). V tem delu je tožničina pritožba zato neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožničin zahtevek za izstavitev listine, primerne za vpis spremembe družbenikov družbe E. d.o.o. v sodnem registru, tako da bosta pravdni stranki imetnici poslovnih deležev, vsaka v nominalnem znesku 4.612,00 EUR. Poslovni delež v gospodarski družbi lahko sodi v skupno premoženje zakoncev. Po 4. odstavku 483. člena ZGD-1 je delitev poslovnega deleža dopustna tudi pri delitvi skupnega premoženja zakoncev. Akt o ustanovitvi družbe E. d.o.o. (priloga A 31 - 19. točka) ne prepoveduje delitve poslovnega deleža (4. odstavek 483. člena ZGD-1). Poslovni delež se tako lahko razdeli na dva nova poslovna deleža. Zakonec, ki ni družbenik, lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo. Takšen zahtevek je tožnica tudi postavila (glede na povedano ga mora le ustrezno precizirati). Pri tem pa tožnica ne more zahtevati izstavitve že omenjene listine za vpis v sodni register, saj ne bo pridobila (če bo uspela s svojim zahtevkom) novega poslovnega deleža na pravno posloven način, ampak originarno, po samem zakonu. Toženec tudi v tem primeru ni dolžan izstaviti tožnici listine za vpis spremembe družbenika v sodni register. Če bo tožnica uspela s tožbenim zahtevkom v tem delu, bo lahko dosegla vpis spremembe družbenika v sodnem registru na podlagi pravnomočne sodbe, podobno kot to velja prti delitvi poslovnega deleža pri dedovanju (primerjaj 2. odstavek 43. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register). Zato je tožničina pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Pritožba tožnice zoper tisti del točke IV/3 sodbe, ki se nanaša na obveznosti v zvezi z notarskim zapisom sporazuma o zavarovanju terjatve in odplačilno kreditno pogodbo, je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih zatrjuje tožnica in z drugačno pravno posledico, kot jo zasleduje tožnica s pritožbo. Tožnica je v zvezi s tem zahtevkom v tožbi zatrjevala (III. točka), da te obveznosti ne predstavljajo obveznosti iz 2. odstavka 56. člena ZZZDR, za katere bi odgovarjala nerazdelno s tožencem tudi ona. Trdila je, da gre le za toženčeve obveznosti, ker pa je njihova izpolnitev zavarovana s hipoteko na nepremičnini, ki je skupno premoženje pravdnih strank in bo upnik iz vrednosti te nepremičnine tudi poplačan, ker toženec tega dolga ne bo poravnal, bo v tem primeru upnikovo terjatev delno poplačala tudi tožnica, v tem primeru pa bo tožnici nastal (regresni) zahtevek do toženca na vračilo zneskov, s katerimi bi se upnik poplačal iz vrednosti njenega deleža na tej nepremičnini. S temi trditvami je tožnica utemeljevala svoj pravni interes za ugotovitveni zahtevek v tem delu (točka IV/3 izreka). Iz te trditvene podlage torej izhaja, da tožnica tega zahtevka ne „uveljavlja“ z učinkom tudi za upnika iz omenjenega notarskega zapisa Z. B. (takšen tožbeni zahtevek bi bil sicer neutemeljen). Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil kredit po navedenem notarskem zapisu in odplačilni kreditni pogodbi v znesku 180.000,00 EUR najet zaradi nakupa montažnega objekta v B., kot dela skupnega premoženja, zaradi česar sta za to obveznost nerazdelno odgovorni obe pravdni stranki. Takšna ugotovitev je sicer zmotna, saj naj bi bilo po podatkih spisa za ta nakup porabljenih le 60.000,00 EUR, preostali znesek pa naj bi toženec porabil za svoje osebne potrebe. Vendar pa za ta ugotovitveni zahtevek (ne glede na to, ali je ta dolg v celoti, ali pa le delno osebna obveznost toženca) tožnica ne more imeti pravnega interesa (181. člen ZPP), ki je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, katera mora biti podana ves čas postopka, nanjo pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. S postavljenim ugotovitvenim zahtevkom v tem delu tožnica v bistvu zasleduje zgolj ugotovitev neobstoja določenih dejstev oziroma ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Tudi če bi šlo pri tem tožbenemu zahtevku za ugotovitev neobstoja posameznih elementov pravnega razmerja med pravdnima strankama, ugotovitvena tožba ne bi bila dopustna. Iz tožničinih tožbenih trditev izhaja, da ji regresni zahtevek zoper toženca še ni nastal in tudi ni gotovo, ali bo do tega sploh prišlo, saj naj bi toženec ta kredit odplačeval, tožnica pa tudi ne trdi, da bi upnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti že začel s postopkom izvršbe na zastavljeno nepremičnino pravdnih strank, oziroma, da bi tožnica sama morala upniku že kaj

plačati iz tega naslova. Šele v takšnem primeru bo tožnici nastala terjatev do toženca ter bo lahko svoj interes oziroma pravno varstvo dosegla le z dajatveno tožbo zoper toženca (da ji povrne tisti del plačil, ki presegajo njen delež obveznosti po tem notarskem zapisu v pasivi skupnega premoženja pravdnih strank), v okviru obravnave dajatvenega zahtevka pa bo predmet presoje tudi vprašanje, ali gre (in v kakšnem obsegu) pri kreditu iz navedenega notarskega zapisa za obveznosti iz 2. odstavka 56. člena ZZZDR oziroma za obveznosti, ki v razmerju med pravdnima strankama bremenijo le toženca. Ob odsotnosti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v tem delu bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo (1. odstavek 274. člena ZPP), ne pa zavrniti tožbenega zahtevka v tem delu. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu tožničini pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbo v tem delu zavrglo (smiselna uporaba 2. odstavka 354. člena ZPP; glej J. Z., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 443 in 489).

Sodišče prve stopnje je o ugotovitvenem zahtevku glede obveznosti, katerih izterjava naj bi bila predmet izvršilnega postopka In 02/01453 Okrajnega sodišča v Ljubljani (po tožbenih trditvah naj bi šlo za izvršbo na parc. št. 1246 k.o. I. – priloga A 11), odločilo enako kot o ugotovitvenem zahtevku glede obveznosti po navedenem notarskem zapisu. V tem delu sodba nima nobenih razlogov o tem, zakaj je bil ta del tožbenega zahtevka zavrnjen (tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti), kar predstavlja uradoma upoštevno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Glede na odločitev o obeh pritožbah je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi 165. člena ZPP razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje tudi v V. točki izreka (odločitev o stroških).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).