VSL sodba II Cp 4191 /2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/3 izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 3.487,99 EUR od 4. 9. 2009 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je na dan 3. 9. 2009 ugotovilo obstoj terjatve prvega tožnika do toženke v znesku 3.782,48 EUR (tč. I/1 izreka) in toženke do prvega tožnika v znesku 294,49 EUR ter da ne obstoji terjatev toženke do prvega tožnika v znesku 5.635,02 EUR in 822,07 EUR s pripadki (tč. I/2 izreka). Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev je razsodilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati 3.487,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2007 dalje do plačila (tč. I/3 izreka). V II. tč. izreka sodbe je ugotovilo, da obstoji terjatev drugega tožnika do toženke v znesku 3.035 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 472,15 EUR, skupaj 3.507,15 EUR, da pa ne obstojita terjatvi toženke do drugega tožnika v znesku 5.635,02 EUR in 822,07 EUR s pripadki. Posledično je odločilo, da je toženka dolžna drugemu tožniku plačati znesek 3.035 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2007 dalje do plačila. V III. točki izreka sodbe je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma stroške postopka.

Toženka zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna prvemu tožniku plačati od zneska 3.487,99 EUR zakonske zamudne obresti od 7. 7. 2007 dalje. O terjatvi prvega tožnika in toženkini pobotni terjatvi je sodišče odločalo na dan izdaje izpodbijane sodbe 3. 9. 2009 in na ta dan tudi obračunalo obresti od zapadlosti do dneva izdaje sodbe. Nepravilna je zato odločitev, da se po medsebojnem pobotanju terjatev toženki v plačilo naloženi znesek ponovno obrestuje za čas od 7. 7. 2007. Glede na upoštevan izračun zakonskih zamudnih obresti do 3. 9. 2009, bi se znesek smel obrestovati le še za čas od 4. 9. 2009 dalje. Nadalje toženka očita prvemu sodišču, da pri odločanju ni upoštevalo, da je bil zapuščinski postopek po materi pravdnih strank s sklepom z dne 15. 2. 1999 prekinjen vse do 23. 7. 2007. V zvezi z ugovorom pretrganja zastaranja uveljavljenih pobotnih ugovorov ni upoštevalo določbe 207. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in 45/08; v nadaljevanju ZPP), ki določa posledice prekinitve postopka. V času prekinitve postopka ne tečejo roki, zato terjatev, ki jo toženka uveljavlja v pobot, še ni zastarala, ko so se stekli pogoji za pobot. Poudarja, da so stroški pogreba pokojne matere dejansko nastali v višini, ki jo je opredelila v specifikaciji v prilogi B2 spisa, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ti stroški so dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti dednega deleža. Sodišče je nepravilno odločilo, da je pobotana terjatev zastarala z dnem 13. 6. 2003, ker toženkino procesno ravnanje v predhodni pravdi P 440/2005 (prej P 115/1999) Okrajnega sodišča v Novem mestu ne izpolnjuje pogojev za pretrganje zastaranja. Ob pravilni uporabi določb 356. člena in 3. odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem. in dop., v nadaljevanju OZ) bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj njene terjatve do tožnikov v znesku 822,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 1998. Toženka nadalje opozarja, da je bilo v postopku P 440/3005 ugotovljeno, da je s skrbjo za mater preplačala nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe z dne 20. 6. 1984. Odločitev, da je bila edina zavezana vršiti oskrbo pokojne matere pravdnih strank, in posledična zavrnitev pobotnega ugovora, je nepravilna, ker mati z izročilno pogodbo ni razpolagala z vsem svojim premoženjem. Pokojna mati v trenutku razpolaganja s svojim premoženjem tudi ni imela potrebe po oskrbi, ki se je izkazala za potrebno kasneje in jo je toženka izvrševala. Tožnika sta ji dolžna povračilo za oskrbo matere, ki jo je vršila namesto njiju. Glede na navedeno predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni v njeno korist, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženka je kot obrambno sredstvo zoper tožnikovi terjatvi v tej pravdni zadevi uveljavljala v pobot več terjatev. Zoper tožnika je v pobot uveljavljala po 5.635,02 EUR iz naslova oskrbe pokojne matere pravdnih strank in po 822,07 EUR iz naslova kritja stroškov materinega pogreba, napram prvemu tožniku pa še 207,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2006 dalje, kar predstavlja v drugi pravdni zadevi v njeno korist dosojene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora iz naslova oskrbe matere pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka glede na obveznosti, ki jih je sprejela s sklenitvijo „izročilne pogodbe“ z dne 20. 6. 1984, nima pravne podlage za uveljavljanje terjatve iz navedenega naslova. Omenjena pogodba, s katero se je izročevalka F.K., mati pravdni strank, zavezala toženki izročiti v njeno last premično in nepremično premoženje, toženka pa se je zavezala dajati izročevalki v svoji hiši dosmrtno brezplačno stanovanje, hrano pri mizi, v bolezni in starosti pa popolno oskrbo in nego, ne predstavlja izročilne pogodbe v smislu 106. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76). Obveznost pokojne matere F.K. je bila prenos premoženja v času sklenitve pogodbe na prevzemnico (toženko), obveznost toženke kot prevzemnice pa je bilo opravljanje periodičnih dajatev do materine smrti. Takšno pogodbo je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot pogodbo o preužitku, ki je odplačni pravni posel z močnim elementom aleatornosti. Za razliko od večine odplačnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih terjatev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne. Pri tovrstnih pogodbah je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (primerjaj odločbe VSL I Cp 1610/2009, II Cp 3876/2008, I Cp 3905/2008 in druge). Toženka zato s pobotnim ugovorom iz naslova oskrbe matere pravdnih strank ne more uspeti. Pri tem je nepomembno koliko premoženja je bilo s pogodbo prenešeno na toženko. Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da v trenutku sklenitve pogodbe izročevalki še ni bilo treba nuditi oskrbe, pač pa kasneje. Ker toženkina terjatev ne obstaja, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z tožnikovim ugovorom zastaranja terjatve in toženkinimi navedbami o pretrganju zastaranja v pobot uveljavljane terjatve.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da obstoji napram tožnikoma v pobot uveljavljena terjatev iz naslova stroškov pogreba matere pravdnih strank. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanje (2. odstavek 312. člena OZ, enako 2. odstavek 337. člena ZOR). To je praviloma dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Zakon predpisuje tudi možnost pobota z zastarano terjatvijo, če takrat ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Če pa so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena terjatev že zastarala, ne nastane pobot, če dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja (314. člena OZ, enako 339. člena ZOR). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženka ne izpodbija, je njena terjatev do tožnikov nastala 12. 6. 1998. Zastaranje njene terjatve je glede na 1. odstavek 336. člena OZ začelo teči naslednji dan in se je splošni petletni zastaralni rok (345. člena OZ, enako 371. člena ZOR) iztekel 13. 6. 2003. Toženka v pritožbi vztraja, da tedaj njena v pobot uveljavljena terjatev ni zastarala, vendar neutemeljeno. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka z ravnanjem v predhodni pravdi P 440/2005 (prej 115/1999) ni izkazala pogojev za pretrganje zastaranja. OZ izrecno določa, katere aktivnosti upnika (in dolžnika) pretrgajo zastaranje, ki ima materialnopravne učinke (prim. 365. člen OZ, 396. člen OZ). V pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2000 podana trditev toženke, da je plačala vse stroške materinega pogreba, ne more imeti učinka pretrganja zastaranja. Ne gre za njeno dejanje (proti tožnikoma) pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, prav tako ne za uveljavljanje pobota terjatve v pravdi. Izjava, da želi stranka pobotati medsebojne terjatve, mora biti izrecno podana, to pa iz zatrjevanih trditev toženke v predhodni pravdi ne izhaja. Prekinitev zapuščinskega postopka (od 15. 2. 1999 do 23. 3. 2007) zaradi napotitve tožnikov na pravdo zoper toženko zaradi ugotovitve, da določeno premoženje spada v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank, tudi nima za posledico pretrganja zastaranja, saj s prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja (207. člen ZPP) in ne zastaralni rok, kot zmotno meni pritožba. Ob neizpodbiti ugotovitvi prvega sodišča, da sta tožnikovi terjatvi do toženke nastali šele s pravnomočnostjo sodbe P 440/2005 z dne 14. 2. 2006, ko se je ugotovilo, da spadajo denarna sredstva v zapuščino (če ne celo kasneje s sklepom o dedovanju z dne 23. 3. 2007, s katerim je bilo ugotovljeno, da sta tožnika dediča do 1/3 zapuščine), sta se takrat srečali terjatvi tožnikov in toženke. Ko so se torej stekli pogoji za pobot, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa je bila v pobot ugovarjana terjatev že zastarana. Prav zaradi ugovora zastaranja terjatve, torej iz materialnopravnega razloga, toženka ne more uspeti s svojim ugovorom pobota. Očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Glede na navedeno se izkaže, da je odločitev sodišča pravilna.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti od dosojenega zneska 3.487,99 EUR, ki ga mora toženka plačati prvemu tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan izdaje (izpodbijane) sodbe (3. 9. 2009) obstoji terjatev prvega tožnika do toženke v znesku 3.782,48 EUR (v katerem so vključene zakonske zamudne obresti od zneska 3.035 EUR od 7. 7. 2007 dalje do navedenega dne) in toženke do prvega tožnika v znesku 275,66 EUR (tudi v tem znesku so vsebovane obresti od zneska 207.54 EUR od 14. 2. 2006 do dneva izdaje sodbe). Po medsebojnem pobotu terjatev je naložilo toženki v plačilo 3.487,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je štelo, da se navedeni znesek, ki že vsebuje obresti od zapadlosti do 3. 9. 2009, ponovno obrestuje od 7. 7. 2007, kar je materialnopravno zmotno. Glede na upoštevan izračun zakonskih zamudnih obresti do vključno s 3. 9. 2009, tožnik ni upravičen do plačila obresti od 7. 7. 2007, temveč od 4. 9. 2009 dalje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. odstavka 358. člena ZPP spremenilo tek obresti v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe tako, da te tečejo od 4. 9. 2009 dalje do plačila. V ostalem delu je pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Prvi tožnik po spremenjeni odločitvi s tožbenim zahtevkom ni uspel le v neznatnem delu, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) ni posegalo. Glede na neznaten uspeh toženke s pritožbo pa pritožbene stroške nosi sama (2. odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).