396. člen OZ

Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo določbo OZ, ki v 92. členu določa, da lahko ničnost uveljavlja vsaka zainteresirana oseba ter, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Pogoj, da gre za zainteresirano osebo, to je osebo, ki izkaže pravni interes za ugotovitev ničnosti določenega pravnega posla, mora obstajati tedaj, ko se ničnost uveljavlja. Tako ima oseba v posameznem primeru tak interes, če izkaže, da bi ji uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon.

Pravilna navedba zakonitega zastopnika dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa se ne nanaša na izrek in obrazložitev, zato ne more biti podana pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana v primeru, če ima sklep v izvršilnem postopku pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar pa ni podano v tem primeru. Da je o stroških pravdnega postopka odločeno šele po koncu postopka odpusta obveznosti, še ne pomeni, da gre za takrat pridobljeno - pravilno rečeno: novo nastalo premoženje. Odločitev o stroških pomeni le, da je bilo pravno razmerje o povrnitvi stroškov (kot stranki terjatvi) s sodbo pravnomočno razrešeno; tožnici/tukaj dolžnici je sodišče naložilo, da tam prisojene stroške plača (povrne) drugo tožencu. Ker torej drugo toženec s to terjatvijo ne bi mogel prosto razpolagati, saj glede nje v času trajanja postopka osebnega stečaja n

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

V obravnavani zadevi je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi proti tožencu kot poroku. Tožnica je namreč kot hipotekarna upnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, ki se je začel na predlog drugega (izvršilnega) upnika, na razdelitvenem naroku prijavila svojo terjatev z namenom, da bo iz prejete kupnine poplačana tudi njena terjatev do dolžnika. Prisilna izterjava denarne terjatve s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku (na nepremičnino), ki se vodi na predlog drugega upnika, v skladu z jezikovno in logično razlago določbe 365. člena OZ pomeni dejanje upnika pred sodiščem, katerega namen je v izterjavi (oziroma poplačilu) terjatve. Zakonski dejanski stan določbe drugega odstavka 366. člena OZ se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, katerega dejanska podlaga je ugotovitev, da je hipotekarni upnik v izvršilnem postopku prijavil svojo terjatev, a do poplačila ni prišel, ker kupnina prodane nepremičnine ni zadoščala tudi za njegovo poplačilo.

O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.

Glede same opredelitve višine škode, ki naj bi jo utrpela pravna prednica tožeče stranke, je relevantna izguba terjatve, ki je tožeča stranka po ustavitvi izvršilnega postopka ni mogla več uveljavljati zoper edino družbenico izbrisanega dolžnika. Materialnopravno zmotno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko pri ugotavljanju višine prikrajšanja v posledici izgube terjatve ni upoštevalo določila 376. člena OZ, ki je veljalo v času od uveljavitve OZ (01. 01. 2002) do njegove spremembe in dopolnitve (22. 05. 2007). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 10. 07. 2000 pravnomočen, še preden je Ustavno sodišče dne 02. 03. 2005 delno razveljavilo 1060. člen OZ, ne pomeni, da prepoved „ne ultra alterum tantum“ ne bi učinkovala.

Pogoji za pobot so nastali šele, ko je v pobot uveljavljena terjatev že zastarala, zato do pobota ni moglo priti. Prekinitev zapuščinskega postopka nima za posledico pretrganje zastaranja, saj s prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja in ne zastaralni rok, kot zmotno meni pritožba. Za razliko od večine odplačnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih terjatev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne. Pri tovrstnih pogodbah je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve.

Pobot pomeni način prenehanja terjatve v skladu z materialnopravnimi določbami o pobotu - členi 311 do 318 Obligacijskega zakonika - OZ. Da v pobotu uveljavljana terjatev prve dolžnice obstoji, je ta izkazala s predložitvijo izvršilnega naslova - sodne odločbe, iz obeh izvršilnih naslovov, tako glede terjatve upnika, kot glede pobotne terjatve prve dolžnice izhaja višina in zapadlost teh terjatev in sodišče prve stopnje je smelo opraviti pobot terjatev ter ugotoviti, da je s tem terjatev upnika prenehala, ne da bi bilo potrebno kakorkoli zadevo "odstopiti pravdnemu sodišču v obravnavanje in odločanje", kot to predlaga pritožba, ko sedaj pritožba nakazuje, da bi morebiti lahko bila pobotna terjatev že poplačana, prezre, da upnik odgovora na ugovor ni vložil, zato se v skladu s prvim odstavkom člena 58 ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, dolžnik pa je ob uveljavljanju pobota v bistvu izhajal iz dejstva, da pobotna terjatev še ni bila poplačana.