VSM sklep I Cp 2248/2009

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 15.000,00 EUR z obrestmi. Tožnici je naložilo obveznost plačila stroškov postopka nasprotne stranke v znesku 156,82 EUR.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, čeprav obrazloženo graja le zmotno uporabo materialnega prava. Iz vsebine pritožbe je razvidno njeno stališče, da določila Obligacijskega zakonika - OZ dajejo podlago za priznanje odškodnine zaradi smrti zunajzakonskega partnerja in to ne glede na to, da je imel pokojni že sklenjeno zakonsko zvezo z drugo žensko. Poudarja čustveno navezanost tožnice na pokojnega, s katerim je živela v zunajzakonski skupnosti, in dodaja, da pokojni že več let ni imel nobenega stika s svojo „formalno ženo“, ki si je oblikovala skupnost z drugim partnerjem in z njim imela otroka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se toženemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na zakonsko dikcijo četrtega odstavka 180. člena OZ in namen odškodnine zaradi smrti bližnjega sprejelo materialnopravno napačno odločitev, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je potrebno v nadaljevanju postopka izvesti celotni dokazni postopek, stranki pa zagotoviti pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, je sodišče druge stopnje odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Institut odškodnine kot zadoščenja zaradi smrti bližnjega je namenjen saniranju posegov v položaj čustvene navezanosti in ljubezni posrednih oškodovancev, ko so zaradi smrti pokojnika izgubili trajno življenjsko skupnost (primerjaj Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, knjiga 1, GV Založba, 2003, str. 1046 – v nadaljevanju Komentar OZ).

To pomeni, da je pri razlagi materialnopravne določbe četrtega odstavka 180. člena OZ v ospredju čustvena vsebina odnosov, ki jo mora dosegati trajna življenjska skupnost, in mnogo manj ostale prvine takšne življenjske skupnosti (enako sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 461/99 z dne 23.03.2000).

Zakonodajalec se pri opredelitvi takšne trajne življenjske skupnosti ne sklicuje na določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, ali vsaj ne na enake pogoje njenega priznanja, kot je to storil npr. pri urejanju institutov z drugih pravnih področij (npr. prva alineja prvega odstavka 26. člena Zakona o socialnem varstvu – ZSV in drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju - ZD). Prvi odstavek 12. člena ZZZDR, ki določa pogoje za priznanje zunajzakonske skupnosti, se izrecno nanaša na pravne posledice, ki jih ima ta skupnost po tem zakonu, torej primarno na pravna razmerja med zunajzakonskima partnerjema. Na drugih pravnih področjih prepušča njeno urejanje in učinkovanje posebnemu zakonskem normiranju. Tudi v pravni teoriji so izraženi pomisleki, ali v odškodninskem pravu veljajo pogoji za priznanje zunajzakonske skupnosti, določeni v ZZZDR (tako Dunja Jadek Pensa v: Komentar OZ, str. 1047).

Glede na takšno samostojno zakonsko urejanje instituta odškodnine je vsebino pravnega standarda trajne življenjske skupnosti iz četrtega odstavka 180. člena OZ pravilno zapolniti tako, da se upošteva specialni namen odškodnine zaradi smrti bližnjega, seveda ob dodatnem upoštevanju okoliščin posameznega primera.

V obravnavani zadevi je tožnica izpostavila, da je s pokojnim živela v življenjski skupnosti več let. Rodila sta se jima dva otroka, pokojni pa v tem času s svojo „formalno ženo“ ni imel več stikov. Pokojnikova žena si je v tujini ustvarila novo življenjsko skupnost z drugim partnerjem, s katerim je tudi imela otroke. Opozorila je tudi na dejstvo, da je bil postopek za razvezo zakonske zveze sprožen pred sodiščem v tujini pred več kot dvajsetimi leti. Takšne okoliščine, ki bodo v novem sojenju seveda predmet dokazne presoje, očitno kažejo na dejanski razpad življenjske skupnosti med pokojnim in njegovo ženo, in osnovanje družine z novo partnerko (tožnico).

Po stališču sodišča druge stopnje formalni obstoj zakonske zveze, ki je po vsebini in po svojem temeljnem namenu (3. člen ZZZDR) povsem „prazna“ oziroma „brez vsebine“, ne predstavlja zadržka za priznanje odškodnine zunajzakonskemu partnerju po četrtem odstavku 180. člena OZ, seveda pod pogojem, da bo ugotovljen obstoj drugih prvin, predvsem čustvene narave, na podlagi katerih je življenjsko skupnost s pokojnim mogoče opredeliti kot trajno. Čustvene vezi med partnerjema v trajni življenjski skupnosti, ki je objekt pravnega varstva odškodninskega prava, se lahko oblikujejo v enaki kvaliteti in vsebini, kot v primeru, da zakonska zveza pokojnika z drugo osebo formalno ne bi obstajala.

Drugačna razlaga 4. odstavka 180. člena OZ bi posegla v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), ko bi se v bistveno enakih okoliščinah čustvene navezanosti in dejanskega obstoja trajne življenjske skupnosti oškodovance zaradi smrti bližnjega obravnavalo različno, in to brez tehtnega in razumnega razloga ter mimo namena zakona. Merilo enakosti je namreč v načelnem stališču, da je treba bistveno enako obravnavati enako in le bistveno različno, različno (Janez Šinkovec v: Pravice in svoboščine, ČZ Uradni list Republike Slovenije, 1997, str. 62). Pravila o povrnitvi škode morajo zagotavljati vsem oškodovancem enak pravni položaj ob nastanku istovrstne škode; v obravnavanem primeru posredne škode ob izgubi trajne življenjske skupnosti zaradi smrti bližnjega (4. člen OZ). Glede na sistematiko 180. člena OZ je očiten namen zakonodajalca, da v pravici do odškodnine izenači vse posredne oškodovance glede na isto vsebino in kvaliteto vezi, ki so se s smrtjo bližnjega pretrgale. Kot merilo pravno priznane škode je določen standard povezanosti med ljudmi, ki se izraža v trajni življenjski skupnosti.

Da je odločilna vsebina in kvaliteta odnosa med posrednim oškodovancem in pokojnikom pred njegovo smrtjo, in ne zgolj formalni pogoji, ki jih določa ZZZDR za položaj zakonca, zunajzakonskega partnerja, staršev, sester in bratov, kaže tudi sodna praksa (Komentar OZ, str. 1047 in 1048), ki npr. zakoncu ne priznava odškodnine zaradi smrti bližnjega, če je življenjska skupnost med njim in njegovo partnerko dejansko prenehala. Priznava pa odškodnino babici zaradi smrti vnuka, ker je z njim živela v življenjski skupnosti kot njegova mama, čeprav formalno ni šlo za razmerje med starši in otrokom. Enako priznava odškodnino „krušnim“ staršem, ki formalno niso bili starši po določilih ZZZDR, saj je imel njihov odnos do „najdenčka“ enako vsebino, kakor da bi bili njegovi starši. Ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi za zunajzakonskega partnerja, ki je ne glede na pogoje po ZZZDR dejansko bival s pokojnim v skupnosti, ki je po vsebini odnosov enakovredna trajni življenjski skupnosti.

Seveda se s takšno razlago in pristopom k obravnavani zadevi ne „odpira vrata“ širitvi kroga upravičencev izključno na podlagi velike čustvene navezanosti oziroma prizadetosti. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da mora povezanost pokojnega partnerja in posrednega oškodovanca dosegati nivo trajne življenjske skupnosti, ki ga je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zakonsko zvezo štelo kot absolutni zadržek za priznanje odškodnine tožnici kot zunajzakonski partnerici po četrtem odstavku 180. člena OZ, zaradi takšnega napačnega materialnopravnega izhodišča pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva opisano materialnopravno izhodišče in po izvedenem dokaznem postopku in tehtni dokazni presoji o zahtevku ponovno odloči.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.